Jakov Fak
Sreda, 18. 3. 2020, 10.53
4 leta, 1 mesec
Uroš Velepec po sezoni 2019/20
Uroš Velepec: V trenutku, ko je trener popolnoma zadovoljen, se mora upokojiti
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,01
Uroš Velepec: Biatlonci smo imeli srečo in smo sezono speljali skoraj do konca.
Izbruh epidemije z novim koronavirusom je skrajšal tudi biatlonsko sezono, a le za eno postajo svetovnega pokala. "Biatlonci smo imeli srečo in smo sezono speljali skoraj do konca," pravi trener slovenske reprezentance Uroš Velepec, ki se je v ponedeljek s preostalimi člani in članicami naše izbrane vrste vrnil iz Finske. Domov so prispeli ravno še pravi čas, najbolj pa so se bali tega, da bi obtičali na Severu Evrope.
Koronavirus je v zadnjih dveh tednih dodobra zapletel naša življenja, šport pa je zaradi pandemije potisnjen povsem v ozadje. Skrb za zdravje in upoštevanje navodil za karseda učinkovito zajezitev širjenja nevarnega virusa sta zdaj brez vsakršnega dvoma osrednja naloga tudi za športnike, ki so v teh dneh ostali brez tekmovanj. Naši biatlonci so v soboto v Kontiolahtiju na Finskem sklenili sezono, zdaj so vsi varno doma v samoizolaciji.
V zimi 2019/20 so slovenski tekmovalci in tekmovalke izpolnili vse zastavljene cilje, za odmevnejše rezultate pa je poskrbel predvsem moški del reprezentance. Jakov Fak je bil pričakovano naš najboljši posameznik, svetovni pokal je končal na 14. mestu v skupnem seštevku, z dvema četrtima mestoma pa zabeležil tudi dva najboljša slovenska rezultata na posamičnih tekmah. Trener Uroš Velepec pogreša kakšne stopničke, ki sta si jih s Fakom zadala kot neuradni cilj, je pa zato lahko zadovoljen z ekipnimi dosežki. Do točk svetovnega pokala so se namreč v tej sezoni prebili vsi štirje njegovi varovanci, poleg Faka še Klemen Bauer, Rok Tršan in Miha Dovžan, najvišjo raven biatlona je okusil tudi mladi Alex Cisar, moška štafeta pa je dvakrat končala na petem mestu, tudi na svetovnem prvenstvu, ki je bilo letos v Antholzu oziroma Anterselvi v Italiji, evropskem epicentu pandemije.
Predstavljam si, da je bilo vaše vračanje domov s severa Evrope prava kalvarija.
"V Helsinkih smo si kar malo oddahnili, ko je bil naš let normalno izpisan na seznamu letov."
Pa niti ne, najbolj smo se bali tega, da bi koga od teh 500 ljudi v biatlonskem cirkusu, tekmovalce, trenerje, podporno osebje in druge, ta virus pobožal in bomo vsi skupaj ostali ujeti v karanteni na Finskem. Neka navodila so bila, da če bi se kdorkoli v tem našem biatlonskem polju okužil, bi morali vsi ostati v izolaciji. To nas je malo preganjalo, sicer pa večjih težav ni bilo.
Ko je bilo vse v redu, smo morali le poskrbeti za let domov. V nedeljo so bili vsi leti zasedeni, zato smo se domov vračali v ponedeljek, pot pa je bila relativno normalna. Leteli smo iz Helsinkov, kjer je bilo letališče skoraj prazno, do Dunaja, nato pa s kombiji domov. Da bi bilo kaj manj prometa na cestah, ni bilo opaziti, je bilo pa kar živahno.
Ste ujeli ravno še pravi čas, v ponedeljek so države začele množično zapirati letališča in ukinjati lete …
Smo kar besno ves čas preverjali, ali letijo ali ne. V Helsinkih smo si kar malo oddahnili, ko je bil naš let normalno izpisan na seznamu letov.
Je pa koronavirus močno zaznamoval konec sezone, tudi svetovno prvenstvo ste imeli skoraj v evropskem epicentru pandemije …
Ja, smo slišali tudi za novico, da se je prav tam okužil en Nemec iz IBU-ja, ne vemo pa, kje je staknil koronavirus. Ali se je okužil prav v Anterselvi, kar mislim, da ne, ali v kakšnem lokalu nižje dol. Ampak v bistvu smo imeli kar srečo. Če bi se to zgodilo decembra, bi izgubili sezono. Vse leto bi trenirali za nič. Bili bi v položaju, v katerem so zdaj letni športniki, kolesarji in drugi, ki se pripravljajo tudi na olimpijske igre v Tokiu. Tadej Pogačar in Primož Roglič, za primer ju jemljem, ker kolesarstvo malo bolje poznam, sta zdaj na primer ostala brez vsega. Dolgo sta garala na pripravah, zdaj pa lahko le čakata, ali se bo umirilo ali ne. Športniki gledamo na to skozi svoj posel, a se seveda zavedamo, da je zdravje najpomembnejše, in se bomo seveda tudi mi obnašali tako, kot se je treba.
Po svetovnem prvenstvu se je začelo dogajati. Nove Mesto brez gledalcev, Kontiolahti brez. Kako ste te čudne tekme doživljali trenerji in tekmovalci?
Čudno je bilo, res čudno. Tega nismo navajeni, nogometaši mogoče zaradi kakšnih huliganskih pretepačev tu in tam igrajo pred praznimi tribunami, to, da je bil na biatlonu prepovedan obisk, pa je nekaj novega. Te orjaške tribune, ki jih postavijo Čehi, so bile povsem prazne. Če bi bila prazna tista majhna tribuna na Pokljuki, tega ne bi tako opazili, v Novem Mestu pa so prodali 100 tisoč vstopnic, bilo bi po 25 tisoč gledalcev na dan, tako pa je bilo vse prazno. Vzdušje je tam vedno odlično, tokrat je bila tišina. Prvi in drugi dan smo se čudili, tretji smo se že kar malo privadili na to, da ob streljanju nihče ne ploska in navija. Vseeno je bilo res čudno, da so fantje streljali v tišini.
V Kontiolahtiju je bilo pa še bolj hecno, ker so gledalci prišli na tekmo, pa so jih eno uro pred začetkom poslali domov. Prišel je ukaz z vlade in to je bilo to. Prav žalostno jih je bilo videti, kako odhajajo. Nekaj se jih je potem poskrilo v hosto in so tam potem gledali tekmo. To je bilo kar tragično. Ogromno se jih je pripeljalo iz Rusije, tribuna je bila že polna, preden so jih začeli odslavljati. Tisti prodajalci klobasic in koruze, ki jo pečejo na stojnicah, so dobili kar solzne oči. Obetali so si dober posel, potem pa samo gledali, kako jim stranke bežijo.
Takole žalosten je bil letos pogled na prazne tribune biatlonskega stadiona v Novem Mestu na Češkem.
Najbrž bo za vas tudi začetek priprav na naslednjo sezono malce zapleten, z vsemi prepovedmi in omejitvami …
Zdaj smo vsi na istem in nihče ne bo proti drugim nič izgubil in nič pridobil. Zdaj bomo pač počakali, s fanti smo se usedli, preden smo šli domov, naredili neke zaključke sezone, ker smo vedeli, da se je v teh časih težko dobiti in usesti skupaj, potem smo pač tudi pogledali, kako naprej, kaj je treba delati. Takoj po sezoni je priporočljivo vsaj še teden, dva migati, ostati aktiven, da se po zadnji tekmi ne uležeš, kar je za organizem slabo. Ves april je tako ali tako namenjen počitku, ta pa bo zdaj najbrž nekoliko drugačen, kot smo ga vajeni. Trenirati pa začnemo konec aprila, v začetku maja, in takrat bodo stvari malce bolj jasne. Ta trenutek vsi upamo, da bo tega čim prej konec, da bomo vsi skupaj dovolj disciplinirani in poskrbeli, da virus ne bo imel nobenega gostitelja več in bo ugasnil.
Ko smo že pri disciplini, vi, ki ste prišli iz tujine, ste najbrž zdaj vsi v domači karanteni. Kakšna navodila ste dobili?
To je odvisno od države do države, govoril sem s Čehi, s katerimi smo skupaj leteli domov, in izvedel, da morajo oni dejansko oditi v samoizolacijo, to pomeni, da tudi z družinskimi člani 14 dni ne smejo imeti stika, pri nas pa so bila navodila, da gremo direktno domov in ostanemo doma. Zdaj smo pač po domovih, delamo stvari, ki se nam jih dolga leta ni uspelo lotiti, jaz bom recimo belil in malo drevesa obrezal. Tista dela, za katera mi je vedno zmanjkalo časa, bom opravil zdaj.
Priložnost tudi, da nadoknadite izgubljen čas z družino …
"Potreboval bom kakšen teden, da bom prestavil iz tiste trenerske, poveljniške nastavitve v normalno življenje."
Tudi, bom pa zdaj potreboval kakšen teden, da bom prestavil iz tiste trenerske, poveljniške nastavitve v normalno življenje. Najbrž bom zdaj nekaj dni malo siten, potem se bom pa tudi jaz privadil. Sem kar prilagodljiv (smeh, op. p.).
To je najbrž stalni problem, preklapljanje v civilno življenje?
Glava je vedno polna. Ko dirkaš na takšni, najvišji mogoči ravni, se gleda bolj ali manj samo rezultat, za sentimentalnost in romantiko ni prostora. Gledamo samo rezultat in s tem smo seveda vsi obremenjeni. Trenerji ravno tako kot tekmovalci, obremenjujemo pa se še bolj. Trenerji se obremenjujemo za štiri tekmovalce, ne samo za enega. Še posebej, če ne gre. Veselje ob uspehih pa je kratkotrajno. Če en zmaga, si seveda vesel, a tam imaš še tri tekmovalce, ki pa jim ni šlo, in se moraš ukvarjati s tem, kako še njih spraviti na višjo raven …
Večno nezadovoljstvo je prekletstvo trenerjev?
Ja, tudi tekmovalcem sem to povedal, da se bom moral v trenutku, ko bom z vsem zadovoljen, upokojiti. Vsi iščemo, kaj je narobe, to je naša služba, da tekmovalcem povemo, kaj ni bilo v redu. Oni seveda tako kot vsi ljudje radi slišijo, da je bilo vse super, ampak trenerji imamo pač to funkcijo, da jim povemo tudi tisto, česar ne slišijo radi. Taka je narava trenerskega posla.
Kako pa ocenjujete sezono svojih varovancev? Če bi morali dati šolsko oceno od ena do pet?
Enoznačno je zelo težko ocenjevati. Če pa pogledamo tiste cilje, ki smo si jih zastavili pred sezono in jih je potrdil zbor za biatlon, smo izpolnili vse. Čisto vse, ki smo si jih zadali. Je pa seveda želja vedno več, hitreje, boljše, močneje … Definitivno bi si želeli kakšno višjo uvrstitev Jakova. Stopničke so bile interni cilj med nama že pred sezono. Četrti dvakrat, dvakrat peti, s tistimi majhnimi zaostanki jim je bil blizu, a je ta biatlonski vrh preprosto tako močan, da se mora res vse "poklopiti".
Mi smo imeli v začetku sezone blazne težave s smučmi, z materialom, servisom … Ta ruski serviser (Valerij Šaškin, op. p.) se ni ravno izkazal, ni se ujel z ekipo in smo ves Östersund vrgli stran. Že tam sem sicer vedel, da smo dobri, tudi v Susjoenu na pregledni tekmi pred začetkom sezone, ko smo bili šele štiri dni na snegu, smo bili čisto konkurenčni. Jakov je bil tam že četrti, pa je bila konkurenca izjemna.
V Hochfilznu je bila slika povsem drugačna, bili smo veliko boljši, konec leta v Franciji pa spet padec, da ne rečem polom. Spet nam material ni omogočal niti solidnega rezultata, kaj šele dobrega. Po novem letu smo se nato okrepili, smo zamenjali tega svetovalca v servisu in vzeli enega Italijana, starejšega, izkušenega in umirjenega, ki je prinesel nek nov veter. Od tam naprej, ne bom rekel, da smo bili fantastični, a nekih velikih napak do konca sezone nismo več naredili. Nekajkrat smo bili na ravni najboljših in za drugo leto si že nekako predstavljamo, kaj bo še treba narediti, dodati.
Jakov Fak je bil pričakovano najboljši slovenski tekmovalec, v skupnem seštevku svetovnega pokala je končal na 14. mestu.
Epizoda z Rusom je bil najbrž tudi šola za naprej.
Če ti ga priporoči največji proizvajalec smuči, ne podvomiš, ampak normalno vzameš. Ni bilo toliko sporno, da ne zna, samo v ekipi se ni najbolje znašel. On je hotel delati samo za enega tekmovalca, mi pa imamo štiri fante in tri punce in smuči je treba pripraviti za vse. Na koncu ni več vedel, čigave so katere deske, zanj je bila ta količina absolutno prevelika, tega ni bil vajen. Tako ni šlo in morali smo se dogovoriti, da mu status zamrznemo in ga potencialno vzamemo nazaj, če se novi serviser ne bi izkazal, a ni bilo potrebe, je pa do konca sezone na daljino delal korektno.
Torej, glede tiste ocene, če se vrneva k vašemu vprašanju, bi po kriterijih, ki smo si jih uradno postavili pred sezono, dal definitivno oceno pet, saj smo izpolnili vse začrtane cilje, a jaz bi rekel od tri do štiri. Želel bi si kakšnega boljšega rezultata. Če bi bil povsem zadovoljen, bi nehal iskati napake in prostor za napredek. Zadovoljen trener si lahko samo tisti kratek trenutek po tekmi, a ta mine, spremeni se pa nič. Pa tudi nič lažje ni nadaljevati sezone po kakšnem uspehu. Ko je Jakov dobil olimpijsko medaljo, po težavnih dveh letih, v katerih se je lovil, sem mu povedal, da zdaj ne bo nič lažje. Ko imaš enkrat olimpijsko medaljo, se seveda pričakuje, da boš osvojil še kakšno, a tisti, ki se ukvarja s športom, vendarle ve, kaj vse se mora zgoditi, da uspe.
Ima pa vaša zdajšnja reprezentanca končno tudi nekaj širine, nista več le Jakov in Klemen vlečna konja, točke svetovnega pokala so nenazadnje osvojili vsi štirje standardni reprezentanti, štafetni nastopi so bili odlični … To, če nič drugega, vam najbrž daje občutek, da se je delalo dobro.
Majhna baza tekmovalcev ni samo naša težava, s tem se spoprijemajo tudi reprezentance z bistveno višjimi proračuni. Če pogledamo Čehe, imajo kar nekajkrat večji proračun, kot je naš, pa ne vem, ali so bili v štafeti enkrat ped nami. Italijane smo tudi premagovali, imajo namreč samo tri tekmovalce na vrhunski ravni, pri četrtem se jim že zatakne, ga morajo že poiskati pri mladincih.
Nismo edini z majhno bazo, glede na to, da so pogoji za trening res dobri, pa poskušamo te štiri fante držati na neki ravni, da so zdravi in da lahko oddirkajo najbolje, kot znajo. Z nekaterimi se osredotočamo bolj na štafete, ker se zavedamo, da je njihov doprinos tam bolj pomemben kot na posamičnih tekmah. Tega ljudje ne vidijo, je pa veliko treninga usmerjenega v tekme, na katerih imamo največje možnosti.
Ekipa je naredila korak naprej, seveda bi si želeli še kakšnega. Imamo pa zadaj Alexa (Cisarja, op. p.), ki je v svoji konkurenci eden najboljših, pa Lovra (Planka, op. p.), ki je še kategorijo nižje in je na mladinskem svetovnem prvenstvu osvojil medaljo … Zadaj nekaj je, verjamem pa tudi, da bodo preostali, tako Jakov kot Klemen, potegnili vsaj še dve leti do Pekinga, da ti fantje zadaj še malo rastejo in ne bo takšne luknje, kot jo imamo zdaj pri dekletih.
Alex Cisar že močno trka na vrata reprezentance A.
Kako pa ta prihajajoči mladi val vpliva na prvokategornike?
Ti mladi fantje so vseeno še precej zadaj, tudi Alex v tej sezoni še ni bil pripravljen uspešno nastopati med člani. Zaostanki za prvokategorniki so še preveliki. Je pa prav on tisti, na katerega resno računamo in bo kmalu prišel zraven. A v tem trenutku so zaostanki še preveliki, da bi mu naložili preveliko breme, da bi od njega pričakovali ne vem kakšen preskok. Razlika med juniorji in člani je ogromna. Tudi pri puncah je enako. V tej generaciji ni niti ene juniorke, ki bi bila vsaj na približno visoki ravni dirkati v svetovnem pokalu. Ta Bolgarka Todorova (Milena, op. p.), ki je najhitrejša tekačica pri mladinkah, v članski konkurenci še pride v točke, to je pa to.
Slabi tekači so skoraj izginili iz biatlonskega svetovnega pokala.
Teče se vse hitreje, srednja hitrost je vse višja, vse več je reprezentanc z zelo hitrimi tekači. Že najboljši Latvijec in Estonec lahko tečeta top 15, top 20. Omenil sem le ta dva, takih reprezentanc pa je ogromno. Vse težje je priti na vrh, vse hitreje je treba teči … Na zadnji tekmi v Kontiolahtiju je bilo 27, 28 tekmovalcev z ničlo, 22 z enim zgrešenim, se pravi, več kot polovica jih je streljala brezhibno ali z zgolj eno napako, to je potem dejansko tekaška tekma.
Tukaj nam še nekaj manjka, da naredimo pri servisu še tisti korak naprej, da bi mogoče s svojimi strukturami malo več poskušali, pa že prej začeli delati. Imamo fantastičnega Anžeta Globevnika, ki pa sam seveda ne zmore tega servisa peljati, letos se mu je pridružil Miha Dolar, ki je izjemen talent za servis, če smem tako reči. Nekaj znanja je nabral in če bomo ekipo okrepili še s kom, nam bo precej lažje.
So za naslednjo sezono na vidiku kakšne spremembe?
Jaz imam pogodbo do Pekinga, kaj veliko spremeniti ne morem pri reprezentanci. Kako pa bo strokovni svet to speljal in kakšna bo ekipa, kako velika, ne vem. Na meni je, da predlagam, potem pa stvari predebatiramo. A trenutno smo še globoko v analizah te sezone, nekje konec meseca bodo začeli zvoniti telefoni, ko bomo začeli postavljati temelj za naprej. Takrat bomo izvedeli tudi, s kakšnim proračunom, na katerega bo zagotovo vplivala tudi ta kriza, ki se nam obeta. Takrat bomo verjetno lažje postavili tudi časovnico …
Imam seveda svojo predstavo, a je prej treba razčistiti še ogromno stvari, da bomo lahko zapeljali vse skupaj. Fantom sem že na sestanku povedal, da je edina velika neznanka prav ta pandemija. Ne vemo, kako dolgo bo trajala, ne vemo, kakšne bodo posledice. Vsi skupaj se bomo morali navaditi na neko novo situacijo, na nek nov način sprejemanja vsega skupaj. Imeti bomo morali dobre živce in veliko volje.
