Trener, ki si je vedno želel skakalca, kot je Peter Prevc

Danilo Pudgar, letnik 1952. Eden od treh športno nadarjenih bratov Pudgar iz Črne na Koroškem. Živ kot poper in gostobeseden kot le kaj. Nekdanji smučar skakalec, trener jugoslovanske skakalne vrste, ki je na olimpijskih igrah v Calgaryju osvojila dve olimpijski medalji, trener kanadske reprezentance in slovenskih kombinatorcev. Danes dela kot profesor športne vzgoje na Srednji šoli Veno Pilon v Ajdovščini, tekmuje v gorskih tekih, teče maratone. Z ženo in dvema otrokoma živi v Vipavi. Njegov osebni skakalni rekord znaša 145 metrov, dosegel ga je leta 1972 na prvem svetovnem prvenstvu v Planici.

Prihajate iz Črne na Koroškem, živite v Vipavi, in moram reči, da ni zaznati tistega tipičnega koroškega naglasa. Res je, na Primorskem živim že kar lep del življenja.

Je zmotno, če predvidevam, da vas je v Vipavo zanesla ljubezen? Da, res je. Z ženo sva se spoznala v Ljubljani. Jaz sem obiskoval srednjo rudarsko šolo, ona pa vzgojiteljsko. Srečala sva se na igrišču, in tako se je zgodilo ...

Ob objavi intervjuja bo dogajanje v Planici na vrhuncu. Verjetno boste tudi vi v množici gledalcev. Seveda, načrtujem, da se bom v Planico odpravil v petek (pogovor je potekal v sredo, op. a.)

Peter Prevc se bori za veliki kristalni globus. Kako ocenjujete njegove možnosti? Težko bo. Bojim se, da je Severin Freund vendarle nepremagljiv. Telo ima malenkost bolj aerodinamično kot Prevc, pa tudi drugačno tehniko skokov ima. Prevec bolj agresivno tišči naprej, Freund pa ima več vertikalnega odriva, lepo ga obrne in leti po paraboli. Ne leti na silo. Odvisno bo od tehnike, dnevne forme in pravega trenutka, a mislim, da bo Prevc ostal na drugem mestu.

Kaj pa prednost domačega terena? No, čeprav je na tej novi Letalnici bratov Gorišek pravzaprav niti ne bo, bo pa številčna premoč navijačev v korist slovenskih orlov. No, nekaj prednosti je, ne pa veliko. Pri tako vrhunskih skakalcih ni več domačega terena, vsi so tako vrhunski, da to ni nobena prednost. Noriaki Kasai bo letel ne glede na to, kje leti. Tudi Stefan Kraft je nevaren.

Kdo je za vas najbolj superioren skakalec vseh časov? Brez dvoma Matti Nykänen.

Kaj pa Peter Prevc? Tudi Prevc je odličen, v glavi ima stvari urejene in dobro ve, kaj hoče. Starši so mu privzgojili dobre delovne navade, kar je izrednega pomena. Priznam, da sem si kot trener v svojih vrstah vedno želel imeti skakalca, kot je Peter Prevc. Ima delovne navade in dobro konstitucijo. Leti agresivno z boki, tako kot nekdaj Urban Franc, ki je leta 1996 na svetovnem prvenstvu v poletih na Kulmu osvojil bronasto medaljo.

Verjamete, da se Robert Kranjec še lahko izkoplje iz rezultatske krize? Težko. Ko nimaš potrditve na tekmovanjih, ti to udari na psiho. V ozadju je vedno več mladih, ki so tako dobri, da bo težko prišel zraven. V Planici bom najbolj pozoren prav na Kranjca, zanima me, kaj lahko stori. Ni več tako mlad, in ko imaš enkrat družino, začneš bolj razmišljati o tem, koliko boš tvegal.

Je bil dosežek v Planici od nekdaj precej večja nagrada kot pa enak dosežek v tujini? Seveda. Pred domačimi navijači je najlepše. Jaz sem si na primer vedno želel, da bi na vrhuncu kariere nastopil pred Črnjani doma v Črni na Koroškem, kjer smo imeli skakalnico. Vem, da bi nas prišlo spodbujat ogromno ljudi, bratje Pudgar smo bili takrat precej priljubljeni. No, Planica pa je bila od nekdaj zelo pomembna. A je treba vedeti, da je med poleti nekoč in danes vendarle velika razlika. V naših časih je bilo na letalnicah precej težje leteti kot danes, pa tudi daljave so bile precej krajše.

Zakaj? Zato, ker imajo skakalci danes urezano naletno smučino, nič ne "cuka". Ko sem v Planici skakal leta 1972, je bila smučina pokrita s stiroporom. Si predstavljate, snega sploh ni bilo! Tudi na pogled ni bila letalnica nič kaj privlačna. Rjava brežina, vojaki so z vedri nanosili sneg, ko je bilo treninga konec, pa so "špuro" pokrili s stiroporom, da se ne bi stalila. Smučina je bila razmočena, kar je bil najslabši mogoč scenarij. To je tako, kot bi se mi nekoč s traktorjem vozili po makadamu, zdaj pa se vozijo po najboljši avtocesti. (Zamisli se, op. a.) Veste, kako dobro je, ko te prime zrak!

Žal ne. Kdaj ste nazadnje skočili s smučmi? Pred sedmimi leti. Na ekshibicijski tekmi na Predmeji. Od strahu sem se tako močno odrinil, da sem poletel višje od smrek. Spomnim se, da na vrhu zaletišča nisem kaj dosti razmišljal. Če bi, bi najbrž v sekundi snel smuči in sestopil. S skoki sem končal, smuči pa prodal. Preventivno, da me ne bi skušnjava premagala, s tem se ne gre šaliti. To je šport mladih. Alpsko smučanje tudi na stara leta pride v poštev, kolo prav tako, leteti po zraku pa ni kar tako.

Koliko ste poleteli najdlje? 145 metrov leta 1972 v Planici.

Na prvem svetovnem prvenstvu, ko ste prisegli v imenu skakalcev in sodnikov? Res je.

Ste se pri javni prisegi zmotili, tako kot Bojan Križaj, ki je prisegel na olimpijskih igrah v Sarajevu leta 1984? K sreči ne. Sem kar precej vadil besedilo. (Začne navajati prisego … op. a.) "V imenu vseh tekmovalcev prisegam, da se bomo častno borili …" Potem sem zdrdral, kot je bilo treba. Pripeljal sem se mimo zastavonoš in povedal v mikrofon.

Leta 1981 ste postali glavni trener mladinske jugoslovanske skakalne reprezentance. Se spomnite anekdote o tem, kako ste pravzaprav izvedeli, da ste postali glavni trener mladincev? Da, v avtomobilu. Spomnim se, da sem se ravno peljal s treninga na Predmeji, ko sem po radiu slišal Janeza Goriška, predsednika strokovnega sveta, ki je sporočil, da bo položaj glavnega trenerja pri mladincih prevzel Danilo Pudgar. Kar ustaviti sem se moral, še sanjalo se mi ni o tem. Nihče me ni poklical, kot bi se to zgodilo danes.

In kako so vas potem obvestili? Čez tri dni so me poklicali, češ da so imeli sestanek strokovnega sveta in se pač tako odločili. Najprej so me določili za trenerja mladinske reprezentance, za trenerja članov pa Janeza Jurmana. V sezoni 1982/1983 sem prevzel še člane. Jurman je pozneje postal ravnatelj šole v Šiški, potem pa se mu je zgodila tragična nesreča.

Kaj se je zgodilo? Ko se je vračal s konference, je bil priča nekemu prepiru na cesti. Ko je hotel priskočiti na pomoč, ga je nekdo odrinil, padel je in z glavo treščil ob rob pločnika. Poškodbe so bile tako hude, da je imel kar precej težav. Nekaj let je bil sekretar tekmovanj v skokih. Vsako leto pride v Planico. Če bom v petek zvečer prišel v hotel Kompas v Kranjsko Goro, bo prav gotovo tam.

Je bila Planica že v vaših časih kraljica, kot je danes? Je bila takrat njena veljava še večja kot danes, ko izstopata tudi letalnici v Vikersundu in na Kulmu? V Vikersundu in na Kulmu nisem nikoli skakal, zato težko primerjam, ampak če povem povsem po pravici, sem se Planice najbolj bal.

Zakaj? Zaradi vetrov. Vetrovno je bilo tudi v Vikersundu, kjer sem bil trikrat, pa zaradi vetra nikoli nismo skakali. Zdaj je tam tekma na sporedu v bolj zgodnjem terminu, poleg tega skačejo zvečer, tako da se tekmo da izpeljati.

Je imela Planica že takrat takšen ugled, kot danes? Seveda, samo kot uporabniki smo se vedno pritoževali, da na pogled letalnica ni tako lepa kot druge, kjer je vse iz betona. Tukaj je bilo leseno, pa tudi gnilo je že na določenih koncih.

Kako bi opisali razliko med smučarji skakalci nekoč in danes? Mislim, da so skakalci v primerjavi z nami danes gospodje. Pridejo, skakalnica je pripravljena, ogrejejo se, Janus reče ob 15.30 začnemo skakat, in to je to.

Pa vi? Mi smo še teptali sneg, grabili in podobno.

So bili skoki že takrat med Slovenci tako priljubljen šport kot danes? Od nekdaj. Tone Vogrinec je rekel, če bi imeli na smučanju toliko gledalcev, kot jih imate vi, uf, kako bi jaz to tržil (smeh, op. a.). V Planici je bilo od nekdaj po 50 tisoč gledalcev, medtem ko jih je bilo v Kranjski Gori po 20 tisoč, če ne manj.

Vaše osmo mesto na veliki skakalnici, ki ste ga osvojili na olimpijskih igrah v Saporu leta 1972, je bilo dolga leta najboljši jugoslovanski skakalni rezultat. Koliko je takrat pomenilo? Toliko kot danes olimpijska medalja. Vedeti je treba, da so bili smučarski skoki v Sloveniji od nekdaj zelo priljubljen šport, veliko ljudi se je ukvarjalo s tem, zato je bila velika stvar, če si se uvrstil v reprezentanco, če si tam še nekaj dosegel, pa še toliko bolje.

Kar zadeva najboljše dosežke, je bila zgodba naslednja: leta 1968 je bil Ludvik Zajc v Grenoblu deseti, Peter Štefančič je bil leta 1972 v Saporu na mali skakalnici deveti, jaz pa na veliki osmi. To je bila velika stvar! Doma v Črni na Koroškem me je na sprejemu pričakalo dva tisoč ljudi, toliko, kot jih danes čaka Tino Maze!

Spomnimo se še olimpijskih iger v Calgaryju leta 1988, ki so slovenskemu skakalnemu športu prinesle dve olimpijski medalji. Matjaž Debelak je bil na veliki skakalnici tretji, ekipa pa srebrna. Menda se je Debelak razjezil, ker ni bil uvrščen v ekipo za nastop na mali skakalnici. Najprej moram povedati, da je bila v Calgaryju naša ekipa ravno prav zrela, česar za čas olimpijskih iger v Sarajevu štiri leta prej žal ne bi mogli reči. Skratka, na treningu za malo skakalnico je Matjaž Debelak izpadel iz ekipe, kar ga je strašno razjezilo, češ da se mu je zgodila krivica.

Potem je dobil priložnost za nastop na veliki skakalnici, saj smo se dogovorili, da najšibkejši člen z male naprave – to je bil Lotrič – nadomestimo z Debelakom.

Spomnim se, da je že na treningu v telovadnici tako zagnano skakal, da sta Lojzetom Gorjancem, ki ga je lovil, skoraj treščila ob steno. "Jaz hočem samo dokazati, da je moje delo enako vredno kot delo Ulage in Tepeša," je takrat rekel Debelak. In naslednji dan je dobil bronasto medaljo, pozneje pa z ekipo še srebro. Če Finci ne bi imeli Mattija Nykänena, bi prav gotovo dobili celo zlato.

Po olimpijskih igrah v Calgaryju ste odšli v Kanado. Štiri leta ste bili tudi selektor kanadske skakalne reprezentance. Kaj je bila takrat glavna razlika v delu med jugoslovansko in kanadsko reprezentanco? Dalj časa sem si želel na Zahod, da bi videl, kaj je tam drugače. Glavna razlika je bila v tem, da si bil v Kanadi odgovoren za svoje odločitve, in če ni bilo uspehov, si pač letel.

Spomnim se, da sem predlagal razvoj tako imenovanega domestic oziroma domačega programa za mlade, pa so rekli: Danilo, ti skrbiš za teh šest fantov in tvoj cilj so olimpijske igre, za podmladek bodo poskrbeli drugi. Češ, Danilo, don't worry. (Danilo, ne skrbi, op. a.) Če sem koga vprašal za mnenje, so mi dali jasno vedeti, da se v moje delo ne bodo vtikali, da so me pač najeli zato, da bom samostojno sprejemal odločitve. In to mi je bilo tam všeč.

Rekli so mi, tukaj imaš 250 tisoč kanadskih dolarjev, šest fantov, delaj, kakor veš in znaš. To je bilo veliko denarja, letalske vozovnice smo imeli plačane, namestitev tudi, vse smo lahko vložili v treninge.

Ste dobro zaslužili? Da, kar precej dobro.

Tudi v času olimpijskih iger v Sarajevu leta 1984, ko ste vodili jugoslovansko skakalno reprezentanco, so bile stvari menda zelo dobro urejene. Da, Lojze Gorjanc je lepo poskrbel za vse. Podarim, dobim je bil odličen bazen za zbiranje sredstev. Takrat smo imeli vse. Ko smo hodili na turnejo, smo imeli avtodom, odlične osebne avtomobile, kombije, lepa oblačila, uf, lepo smo se imeli. Kot glavnemu trenerju mi ni bilo treba skrbeti za nič drugega kot za trening.

Kakšni so bili nagradni skladi v vaših časih? Vemo, da so danes na novoletni turneji zneski neverjetni. Tekme za svetovni pokal obstajajo šele od sezone 1978/1979 in takrat so vpeljali tudi denarne nagrade. Mislim, da je prvo mesto prinašalo 12 tisoč oziroma pozneje 18 tisoč švicarskih frankov, drugo mesto 12 tisoč in tretje okrog šest tisoč švicarskih frankov.

Polni ste zgodb, kdaj boste napisali knjigo? Joj, ne vem. Res je zanimivo, ko razmišljaš, kako ti lahko prav vsaka odločitev življenje obrne v povsem drugo smer. Z učiteljico slovenščine na naši šoli, ki se bo upokojila čez dve leti, takrat kot jaz, se šaliva, da bo ona pisala, jaz pa pripovedoval. Da, lahko bi ostal v koroški luknji, pa sem potoval po vsem svetu.

Kako ste danes še povezani s skoki? Pred štirimi leti sem bil član upravnega odbora, pa sem se potem poslovil. Nimam časa. Tudi popoldne imam ogromno obveznosti.

Menda tečete. Da, vsak dan treniram po eno šolsko uro, in to takoj po službi. Veste, kakšno lepo življenje je to!