Petek, 2. 2. 2024, 18.00
2 meseca, 3 tedne
Spomini na ZOI Sarajevo 1984
S pohorsko trmo in zaseko pripravili brutalen olimpijski smuk
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,07
Andrej Rečnik
Slovenci so na olimpijskih igrah v Sarajevu 1984 sodelovali tudi pri pripravi prog. Progi za veleslalom in smuk je pripravljalo šest mož s Pohorja, med njimi dolgoletni vodja proge na Zlati lisici Andrej Rečnik. Sam na več kot mesec dni, ki jih je v večinoma zelo slabem vremenu preživel na Bjelašnici, nima najlepših spominov, ima pa številne neverjetne zgodbe, ki se jim danes lahko samo smejemo.
Klikni na spodnjo pasico in si preberi obširno multimedijo - Sarajevo '84
Andrej Rečnik nam pokaže fotografijo, ko je prav nad Sarajevom (na Jahorini) postal državni prvak v smuku.
Andrej Rečnik s Hočkega Pohorja, v 70. letih večkratni državni prvak v smuku (zadnjič leta 1979), nastopa na olimpijskih igrah kot tekmovalec ni dočakal. Leta 1976 ga na sedežu jugoslovanske smučarske zveze v Beogradu niso izbrali v ekipo za igre v Innsbrucku, pa čeprav je bil državni prvak. "Za disciplino, s katero sem se ukvarjal, ni bilo posluha, do nas smukačev so imeli mačehovski odnos. Včasih smo brez treninga vozili v evropskem in svetovnem pokalu. Brez treninga pa tudi nismo dosegali rezultatov, ki bi bili primerljivi z na primer rezultati Bojana Križaja. Tudi poškodb in padcev je bilo veliko. Če ni treninga, je premalo srca. Nihče pa ni tak čudežni otrok, da bi lahko bil z nekaj treningi konkurenčen, še posebej ne v obdobju Franza Klammerja in drugih asov. Zato sem končal smučarijo in sem šel raje delat proge. Bo mogoče bolj pametno, bolj koristno, sem si rekel." A je vseeno doživel največji zimski športni dogodek na svetu. In to v Sarajevu leta 1984. In sicer v vlogi, ki jo je izvrstno opravljal štiri desetletja – urejevalec prog. Danes 66-letnik je bil še do lani vodja delavcev pri pripravi proge za Zlato lisico.
Da so mariborski in gorenjski smučarski delavci leta 1984 pripravljali proge za moške olimpijske tekme na Bjelašnici, je bil po Rečnikovih besedah najzaslužnejši takratni predsednik ASK Branik Maribor, oče Zlate lisice, Dušan Senčar. Andrej Rečnik je prav leta 1984 postal vodja proge na Zlati lisici. Prej sta delavce vodila njegova brata Drago in Zvonko Rečnik (Drago je z delom še nadaljeval). Progo za smuk nad Sarajevom so pripravili že leto prej, na olimpijski generalki. Leta 1983 na Bjelašnici razmere za delo niso bile tako zahtevne kot nato na igrah 1984. "Takrat je bilo manj dela, manj skrbi, a je še vseeno šlo marsikaj narobe. Vse so jemali preveč z levo roko. Čeprav so že prej organizirali določene tekme, a na Jahorini. Leta 1975 sem bil državni prvak v smuku prav na Jahorini. Tistega leta smo tudi gostili Zlato lisico na Jahorini. To je bila druga selitev Zlate lisice, prva selitev Zlate lisice pa je bila leta 1974 v Bad Gastein, poznejše so bile vse v Kranjsko Goro. V tistem času Bjelašnica ni bila tako urejena, na Jahorini pa so imeli tudi tekme evropskega pokala. Na Bjelašnici so torej imeli tekmo svetovnega pokala samo leta 1983, kot olimpijsko generalko."
Slovenci, ki so na igrah v Sarajevu pripravljalni smučarske proge.
Če bi vedel, kako zahtevno delo in koliko organizacijskih zdrsov jih čaka na olimpijskih igrah, na igre v Sarajevo 1984 ne bi šel. "Najbolj me je zmotilo, da smo se leta 1983 veliko stvari dogovorili, tudi vmes je hodil Dušan Senčar na številne sestanke ... Obljubili so vse, naredili pa nič. Preveč je bilo neorganiziranosti. Oni imajo drugo mentaliteto." Še posebej kar zadeva delovne navade. Še dobro, da je bil vodja tekmovanja Švicar Peter Baumgartner, "bivši oficir v švicarski gardi, ki je imel rad disciplino. In je že prvi dan dojel, kdo je od zgoraj in kdo domačin. Mi, Mariborčani in Gorenjci – Mariborčanov nas je bilo šest –, smo že drugi dan dobili pomembnejše funkcije na progi. Vsak od nas je nadzoroval del proge in določeno število ljudi." Tam so jih čakali številni izzivi, še posebej na smukaški progi, ki so jo zaradi slabega vremena pripravili šestkrat.
"Sneg, dež, megla ... Nisem si mislil, da je to mogoče. Takih pogojev še nisem doživel. Bilo je zelo nevarno. Ko je bila močna megla, nismo smeli ven. Nisi vedel, kam boš sploh šel, kje boš prišel iz megle. Smo celo iskali linijo med čermi, ker ponekod je bilo meter snega, ponekod pa skoraj nič. Ogromno snega smo nametali, veliko težav je bilo tudi s stroji. Teptalci niso bili vešči za pripravo proge na takšni ravni. Imeli so moderne stroje, a ko smo mi prišli, je bilo že pol uničenih in so samo še stali v gozdu pod sedežnico." Smuk so prestavljali več kot teden dni. "Moški smuk je bil res brutalen. Po velikih naporih pa se nam je Bjelašnica le odprla. Dogajalo se nam je podobno kot zdaj v Zermattu. Bjelašnica je povsem na odprtem in je imela dva obraza. Lahko je bila krasna sončna, a je lahko priletel veter in je nastala megla. Bilo je kot v mleku, ničesar nisi videl."
Na progi jim je pomagala tudi vojska, a "v vojski je bil en slogan: cilj je, da mine čas. In tako je bilo tudi na smučišču. Na vmesni postaji sedežnice je vsak vojak dobil svojo lopato in se s sedežnico peljal na vrh. V snegu je bilo nato zapičenih na stotine lopat, ko so jih vrgli s sedežnice – kot bosanski grobovi so ven gledali ročaji, dokler jih ni sneg zasul do konca. In mu ni bilo treba delati. Da mine čas," se naš sogovornik danes temu lahko smeji.
Na razstavo s "kustosom" Frankom ali Križajem
Razstava Srebrne igre 1984 bo v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije v Tivoliju v Ljubljani odprta vse do 5. maja 2024. Poleg rednih obiskov razstave je za skupine oziroma podjetja mogoč tudi ekskluziven ogled in obujanje spominov na Sarajevo 1984 v družbi srebrnega Jureta Franka ali Bojana Križaja, torej obeh naših takratnih največjih smučarskih zvezdnikov, ki bosta na voljo tudi za klepet z obiskovalci. Za ogled razstave Srebne igre 1984, za katero sta si oba smučarska asa že rezervirala dva termina, se zainteresirane skupine ali podjetja (do največ 30 oseb) lahko obrnejo na elektronski naslov aca.knezevic@sportmediafocus.com.
Bill Johnson
Smukaška tekma je nato uspela, po Wengnu pa se je svoje šele druge zmage na najvišji ravni veselil Bill Johnson. Postal je sploh prvi Američan z zlato olimpijsko kolajno v alpskem smučanju. Dobro se ga spomni tudi Rečnik, ki se je z njim fotografiral že nekaj dni pred tekmo, na vmesni postaji sedežnice. "Veliko je bil na progi, veliko. Mrtvo hladno je napovedal svojo zmago. Marsikdo je bil skeptičen, pa se je uresničilo. Brez težav je bil pripravljen na fotografijo. Sem mu rekel, da se bom fotografiral z bodočim olimpijskim prvakom. In to je res postal."
Andrej Rečnik se je fotografiral z Billom Johnsonom, še preden je ta postal olimpijski prvak v smuku.
Igre so se začele osmega februarja, Rečnik in kolegi so bili na Bjelašnici že januarja, skupaj pa so v koči sredi smučišča na Bjelašnici bivali več kot mesec dni. "V Sarajevu pa smo bili samo trikrat. Včasih smo bili tudi do trde teme na terenu. Ker smo imeli 'to kočuro' malo višje od vmesne postaje, smo morali iti po zaključku del spet na sedežnico. In je sedežnica naenkrat obstala. Konec. Upravljavec je mislil, da smo že vsi zgoraj, ugasnil sedežnico in šel. Nato smo nekaj ur viseli na sedežnici v mrazu in kričali. Ko so nas začeli pogrešati, pa je akcija le stekla in so ugotovili, da visimo na sedežnici. To je bila ena od stvari, ki se ne bi smela zgoditi. Moker, premražen, lačen kot volk ..."
Burek? Ne, hvala.
Hrana je bila naslednji izziv, še posebej za Rečnika. "Samo burek, burek, burek," nam je dejal že pred časom v pogovoru za rubriko Druga kariera. Tako sta se s kolegom sredi iger odpravila v Slovenijo po nekaj prave hrane. "Prinesla sva zaseko, klobase, da sva imela za na kruh, lepinjo. Tega sem se najedel in potem je bilo v redu," danes pove v smehu. "In smo preživeli. Bureka pa ne jem in ga nisem nikoli jedel. Danes ne smem slišati zanj. Ne vem, zakaj ... Že pri vojakih so nam ga vsiljevali, a tam si lahko dobil tudi kaj drugega, kakšno pašteto."
Tako lepi sončni dnevi so bili na Bjelašnici redkost.
Naslednja zgodba, ki se ji danes lahko smejemo, takrat pa jih je spravljala ob živce, je bila povezana z akreditacijami in njihovim stalnim preverjanjem. "Že prevzem akreditacij je trajal ure in ure. Sto preverjanj. Še enotnih oblačil za vse najprej niso našli. Že prvi vtis torej ni bil najboljši." Eden od Andrejevih kolegov, ki je pred leti delal v Nemčiji in imel tudi nemško državljanstvo, je zaradi preverjanj na akreditacijo čakal kar dva tedna. "Na sedežnici si moral za vsako vožnjo pokazati akreditacijo, a naš sodelavec je 14 dni ni imel. Zato smo si jo menjavali, eden od nas pa je vedno ostal zgoraj na terenu. V naši hiši, kolibi, so spali tudi varnostniki. Njihov šef je bil Slovenec. Zvečer smo sedeli pri bureku in se marsikaj pogovarjali. Hvalili so se, kako jim nič ne uide, kako brez akreditacije nihče ne more nikamor. Ko je naš sodelavec po 14 dneh dobil akreditacijo, smo se zvečer spet dobili in temu slovenskemu vodji specialcev rekli: 'Sedi z nami, ti bomo nekaj povedali. Eno črnico boš spil.' In ko smo mu mi to povedali, ga je skoraj kap. Je rekel, da to ni mogoče. 'Kar poglej na akreditaciji, kdaj je bila izdana?! Si ga videl vsak dan? Pa do danes ni imel akreditacije.'"
Rečnikovi spomini iz Sarajeva 1984.
S srebrnim veleslalomistom Juretom Frankom je imel med igrami manj stika, saj so ga ljudje obkrožali na vsakem koraku. So si pa mariborski delavci na progi vseeno zaželeli, da bi v Sarajevu doživeli vsaj podelitev kolajn in proslavili Frankov uspeh. "Ko smo dobili tako želeno kolajno, smo seveda morali na podelitev! Pokojnega Staneta Škodlarja sem prosil, ali se lahko peljemo dol z avtobusom, ki ga je imel RTV. Za nazaj bi že našli taksi. Obvezno smo seveda morali imeti s sabo akreditacijo, saj je bilo neobičajno veliko preverjanj, že na cestah. In smo prišli v Sarajevo, šli peš do Skenderije in tam je že bil Šifrer s kitaro. Bili smo veseli, peli smo, nekdo je šel po vino. Kar naenkrat priletijo policisti s kombiji, nekdo je zagrabil od zadaj mene, brata, kolega in smo že bili v kombiju na hrbtu. Kaj se dogaja? 'Kaj ne veste, kaj danes?' 'Vemo, danes smo dobili medaljo!' 'Ne, danes je dan žalosti, umrl je Rus Jurij Andropov.' In se je začelo sranje. Od tistega vina ni bilo potem nič. Niti blizu podelitve nismo mogli priti. Pa sem se spomnil, da imam tukaj jaz nekoga, ki je igral nogomet za Velenje in Maribor, in da ima tukaj lokal. Spomnil sem se ime lokala in sem šel do prvega taksista. Seveda je vedel, kje je, na Ilidži. In nas je peljal tja. To je bil majhen lokal. Ko me je videl, smo mu povedali, kaj se je zgodilo, vzel je ključe, zaklenil in smo pri njem lahko žurali, kot smo si želeli. Bila je glasba, pili smo." Bilo je torej tudi lepo, se spominja Rečnik.
Rečnik in kolega, ki se je s sedežnico več dni vozil brez akreditacije.
A zgodba tistega večera se s tem še ni končala. "Začela se je odisejada nazaj na Bjelašnico. Malo smo bili že dobre volje in so nas policijske patrulje ustavljale vsakih nekaj kilometrov. Brat Zvonko je sedel spredaj, mi zadaj. In ko smo naleteli na patruljo, ki je bila zelo resna, je moj brat zaklel: 'Ali smo na carini ali kje, da nas ves čas ustavljajo.' Policist je bil nesramen, ga prijel za lase in potegnil iz avta. Jaz sem skočil ven in ga prijel. Nato je mene prijel drugi policist, meni pa je počil film. Ko sem zagrozil, da če nočejo, da bi se tekme na Bjelašnici sploh odvijale, naj nas kar vržejo v zapor, je vrag vzel šalo. Nato so si ogledali akreditacije in so nas spustili dalje. Do vrha je sledilo še nekaj kontrol. Še ena packa na vsem, kar se je dogajalo."
Še ena zgodba, ki bi ji lahko rekli, saj ni res, pa je: "Kaj se je dogajalo z zastavicami, ki pridejo na kole? Vsak dan so nam jih več kot tri četrt pokradli. Po treningih smo jih hitro pobirali dol, da nam ne bi pobrali vseh. Nato smo jih dali v skladišče, ki so ga varovali policisti, ne samo navadni varnostniki. Ko smo prišli zjutraj, jih tudi tam ni bilo več. Tako dolgo so jih kradli, da jih je zmanjkalo. Pa jih nismo imeli samo dvojne količine, ampak trojno. Karikiram: če bi jih potrebovali sto, smo imeli narejenih 300. Ker smo jih morali nekje dobiti na hitro in ker nismo mogli dobiti originalnih, je nove sešilo podjetje iz Sarajeva. Hvala bogu smo jih dobili, a so zašili premajhne luknje in jih nismo mogli natakniti na kole. Nato smo dali narediti objemke, da smo zastavico naslonili gor in jo stisnili na kole. Tudi te so začele izginjati. Na koncu sem jih imel jaz kar pod posteljo, na progi pa smo jih skušali ohraniti čim več." Kradli so jih, ker so bili zastonj spominek. "Ker so imele znak sarajevskih olimpijskih iger! Nimaš boljšega spominka, sploh če jo daš še nekomu podpisati. Zastonj spominek. Ker sicer so jih imeli zelo malo. Imam tudi jaz eno, sem na koncu tudi jaz eno ukradel, slalomsko."
Rečnikov leseni kip pred domačo hišo pod Pohorjem.
Eden najlepših Rečnikovih spominov na Sarajevo 1984 so navijači. "Občinstvo je bilo zelo navijaško. Ampak nogometno, nogometno! To je bilo res fascinantno. Velika večina Bošnjakov je sploh prvič v živo videla tekmo smučanja. Da to res leti. Navijali so res po nogometno, še žvižgali so, tega zdaj nikjer ne slišiš – le ko je smučala Janica Kostelić in so v Maribor prišli Bad Blue Boys."
Organizator je Mariborčanom priskrbel tri vozovnice za pot z iger, čeprav jih je bilo šest. "Ni bilo težave. Na vlak smo šli s tremi vozovnicami in hodili gor in dol po vlaku, da smo se 'prešvercali' do Zidanega mosta." Rečnik se v Sarajevo in na Bjelašnico ni nikoli več vrnil.
