Njena pot je njuna odločitev

"Moja pot je moja odločitev," je v svojem hitu, s katerim je navdušila svoje privržence in pozornost plenila tudi v glasbenem svetu, leta 2012 prepevala Tina Maze. Melodija jo je spremljala vse do 53. Zlate lisice, na kateri se bo s sobotnim veleslalomom podala med športne upokojence. Toda na smučarski ravni je bila v prelomnih delih kariere in ob največjih uspehih njena pot tudi ali pa predvsem plod – njune odločitve.

Čeprav je že pokojni slalomski virtuoz Rok Petrovič poudarjal, da je na progi smučar vedno sam, Mazejeva pa je do 26 zmag v svetovnem pokalu, velikega kristalnega globusa, še dveh malih, rekordnih 2.414 točk v eni sezoni, štirih olimpijskih kolajn, med katerimi sta tudi dve zlati, štirih naslovov svetovne prvakinje in še petih srebrnih kolajn s svetovnih prvenstev vedno prišla zgolj na svojih smučeh, je kot na dlani, da si soavtorstvo za smučarsko pravljico lahko pripiše tudi Andrea Massi.

"Massi, tu imaš težavo!" Foto: Sportida

Andrea Massi. Goričan s težkim otroštvom. Pri petih letih je ostal brez mame, pri trinajstih še brez očeta. Obiskoval je slovensko šolo in se navdušil predvsem za atletiko. Po opravljeni rimski fakulteti je med drugim deloval v slovenski odbojki, nato pa leta 2003 na povabilo Rasta Ažnoha postal kondicijski trener ženske smučarske reprezentance. Tino je prvič srečal na testiranju v Ljubljani. "Še danes vidim tisti njen pogled. Kot volk, ki sporoča: 'Massi, tu imaš težavo!' To je bil moj prvi občutek," se spominja danes 49-letni Italijan, ki je bil reprezentančni kondicijski trener (z izjemo sezone 2006/07) vse do spomladi leta 2008.

Prelomna pomlad

Ob koncu sezone 2007/08 se je Tina Maze, tedaj še brez kolajne v svetovnem pokalu ali na velikem tekmovanju, znašla na razpotju. Resno je razmišljala o koncu kariere. V reprezentančnem sistemu ni videla prihodnosti. Tam je bil nezaželen tudi Andrea Massi, s katerim tedaj nista bila le reprezentančna sodelavca, temveč tudi par.

Sölden, 2008: prvi Team to aMaze Foto: MaPa

"Kot bi na moj vrt v Gorici udarila strela. Doživel sem preblisk. 'Massi, zdaj imaš priložnost. Izkoristi jo,' sem si dejal. Nisem revolucionar. Nisem želel delovati proti sistemu, a v tem primeru sem moral, saj je bila to edina prava pot," se prelomnega leta 2008 spominja Massi, ki je k sodelovanju povabil še trenerja in serviserja Andreja Perovška ter v skromnih finančnih okvirih in z mačehovskim odnosom krovne zveze oblikoval prvi Team to aMaze.

"Sem tekmovalka, ki mora čutiti trenersko oporo. Ko jo, vloži v delo veliko več. Trdim, da je energija v ekipi pogosto ključnega pomena. Žal sem jo v reprezentanci nemalokrat pogrešala," se prelomnice spominja Mazejeva, ki je tedaj zamenjala tudi opremljevalca smuči ter po Mizunu in Rossignolu stopila še na Stöcklijeve smuči.

Zgodba o uspehu Pet disciplin, vedno na zmago. Foto: Getty Images

Bilo bi prelepo, če bi zgodba že tedaj dobila popoln rezultatski preobrat. Po prvem skupnem pripravljalnem obdobju je Mazejeva na uvodni tekmi sezone 2008/09 prejela bolečo rezultatsko zaušnico, saj je ostala brez finala. Posledično se je na štartu naslednje tekme v Aspnu pojavila s štartno številko 46. Takratno deseto mesto je imelo pridih zmage.

Tudi prave zmage so kmalu prišle. 10. januarja 2009 je slavila zmago na veleslalomu Zlate lisice. "Spominjam se, ko je Špela Pretnar, takrat kot novinarka, meni in serviserju Perovšku dejala, naj jo po zmagi v ciljni areni dvigneva na ramena. To sva storila. Toda ko sem jo nosil, sem si dejal: 'Poglej, zdaj jo že nosimo!' Da ne bo pomote, tudi jaz sem bil neizmerno vesel. A vedel sem, da je pred nami pravi vrhunec sezone, zato sem sklical sestanek in udaril po mizi. Pred očmi sem imel le svetovno prvenstvo," se spominja Massi.

Kolajna, ki je odprla vrata

V Val d'Iseru leta 2009 je že kazalo, da bo Tina še na šestem zaporednem velikem tekmovanju ostala praznih rok. Po prvi veleslalomski vožnji je bila šele petnajsta, nato pa uprizorila napad vseh napadov in se zavihtela na drugo mesto ter okrog vratu prejela svojo prvo (srebrno) kolajno na velikih tekmovanjih.

Iz Vancouvra (2010) sta se vrnila z dvema srebrnima kolajnama. Štiri leta pozneje je Tina postala olimpijska prvakinja v smuku in veleslalomu. Foto: Sportida

A ključne so bile minute med obema vožnjama. Pregovorno potrpežljivi serviser Perovšek se je "skril", med Tino in Andreo pa je počilo. Ne prvič in ne zadnjič, verjetno pa najbolj silovito in odločilno. Massi priznava, da mu je danes žal žaljivih izrečenih besed, a dodaja, da je v njih tedaj videl edini način, da motivira tekmovalko.

Prav s srebrom v Franciji je Tina pregnala veliki urok. Znebila se je priponke "luzerke" velikih tekmovanj. Od tistega trenutka se je z vsakega velikega tekmovanja vrnila z vsaj eno kolajno. Skupno jih ima kar trinajst.

Sveti gral  Dekle z globusom Foto: Sportida

Massi se je vse od prvega trenutka samostojne poti zavedal, da se mora posvetiti tudi najmanjšim Tininim pomanjkljivostim in izkoreniniti vse notranje strahove ter nezaupanje. Ob tem je vedno gradil na sistemski in količinsko obsežni kondicijski pripravi, kar je bila njegova primarna naloga. Priznaval je tudi trenerske pomanjkljivosti, zato je predvsem v zadnjih letih vedno iskal tudi klasičnega smučarskega strokovnjaka.

Rezultat preobrazbe je bila nova Tina Maze, ki je ohranila tehnično podkovanost, smučarko prefinjenost in tekmovalni instinkt, v sebi znova predramila šampionski nagon, vse skupaj pa podkrepila z odlično telesno pripravljenostjo in psihološko trdnostjo.

Ob kolajnah na svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah je letvico iz leta v leto dvigovala v svetovnem pokalu. Vse do zgodovinske sezone 2012/13, v kateri je osvojila rekordnih 2.414 točk ter kot prva in do danes edina slovenska smučarka osvojila veliki kristalni globus za zmago v skupnem seštevku svetovnega pokala.

"Sveti gral je v mojih rokah," je dejala tedaj, v upanju, da bo uspeh še kdaj ponovila. Blizu mu je bila v svoji zadnji tekmovalni sezoni (2014/15), ko je v ostrem boju z Anno Fenninger brez skupne zmage ostala na zadnji tekmi. Zadnji? Ne, v soboto jo bomo videli še enkrat. Zadnjič.