Najprej je zmagovala za glasbene želje, šele nato za kolajne

Črno na Koroškem, kjer se je s prvimi smučarskimi zavoji tedaj triletne deklice na hribu za domačo hišo in nato na bližnjem smučišču začela smučarska pot Tine Maze, od Maribora, kjer bo olimpijska prvakinja v soboto smuči postavila v kot, loči le ura in pol vožnje. A ta vožnja tudi v družbi najbolj zgovornega in zabavnega voznika ne bi bila tako zanimiva kot 30-letna pot najboljše slovenske alpske smučarke od prvih domačih zavojev do zadnje tekme v karieri.

Prva zmaga: smučanje Oče Ferdo in mama Sonja sta (bila) ob sestri Maji do konca največja navijača. Foto: MaPa

Odbojka, klavir in alpsko smučanje so bile dejavnosti, ki so ob šoli, prijateljih in družini zaznamovale otroštvo Tine Maze, rojene 2. maja 1983 v slovenjgraški porodnišnici. Čeprav strast do klavirskih tipk in tudi odbojkarske žoge ni nikoli povsem splahnela, pa je na koncu "zmagalo" smučanje.

Oče Ferdo, sicer glavni "krivec" za prve zavoje na snegu, in mama Sonja sta jo kmalu po osvojenih smučarskih osnovah in vijuganju v družbi bratranca Klemna Pušnika vpisala v Smučarski klub Črna. Prva trenerja Primož Vodovnik in Blaž Jelen seveda nista mogla slutiti, da sta pod svoje okrilje dobila prihodnjo zmagovalko skupnega seštevka svetovnega pokala.  Po njunih besedah je bila povsem običajen otrok, ki je sicer hitro vpijal znanje. Res pa je, da je že na svoji prvi tekmi pokazala, da je – tekmovalka.

Zmagovalec izbira glasbo

"Bilo je na Ošvenu v Ravnah na Koroškem. Cicibanska tekma, prvi štart in takoj skok na stopničke. Takrat je v naši kategoriji nastopala tudi Janica Kostelić. Bila je večja, starejša in predvsem boljša. A čeprav je bila Tina kar leto mlajša od vseh tekmic, je bila v celotni zimi vseskozi prvo slovensko ime v vzhodni regiji. Tudi v skupnem seštevku slovenskega pokala je bila tretja," o sezoni 1992/93 razmišlja Tinin prvi klubski trener Primož Vodovnik.

Trener Blaž Jelen in Tina Maze sta v dobrih odnosih ostala tudi po tem, ko sta se njuni poti razcepili. Foto: Mediaspeed

"Črnjani smo bili tedaj znani po dobrem delu z mladimi. Tina se je hitro vklopila v ta sistem. Veliko vlogo je odigralo tudi naše domače smučišče v Črni. Gre za hrib, ki na prvi pogled ni nič posebnega, a to je teren, na katerem prihodnji šampioni izgubljajo strah pred hitrostjo," pravi Vodovnik, ki se spominja tudi prvih "nagrad", ki jih je prejela za uspešne nastope: "Če je bila najboljša, je lahko ob vračanju s tekme v klubskem vozilu izbirala glasbo. Bila je DJ. Glasbene želje so bile njene prve nagrade."

Vse se začne z veleslalomom

Precej daljše obdobje, kar šest let, je Mazejevo usmerjal Blaž Jelen, ki je imel pod svojim okriljem heterogeno skupino otrok, v kateri so se Tina in vrstnice na treningih merile tudi s starejšimi in predstavniki močnejšega spola. To je, kot poudarja, v Mazejevi krepilo tekmovalnost. "Želela je zmagovati. Želela je biti prva," poudarja Jelen, ki je odigral pomembno vlogo pri gradnji Tinine palete smučarskega znanja. "Vedno sem bil zagovornik veleslalomskega treninga. To je temelj. Smučar, ki osvoji veleslalomsko tehniko, ima osnovo za vse discipline. Sledi nadgradnja s pridobivanjem občutka za hitrost in drsenje," pravi izkušeni koroški smučarski delavec.

Dve Tini, ki sta veliko obetali: smučarska Maze in teniška Pisnik Foto: Mediaspeed

Dobri dve desetletji po prvih tekmah je Jelen ponosen, da je lahko sodeloval v prvih poglavjih uspešne zgodbe, meni pa, da je začela najboljša slovenska smučarka že tedaj vleči rdečo nit, ki jo je ohranila vse do danes.

"Izstopala je po zelo zrelem razmišljanju. Odraščala je hitreje od vrstnikov. Zelo hitro pa sta do izraza prišli tudi delavnost in ambicioznost. Dala je vedeti, kaj želi. Prav zato smo jo že tedaj opazovali, kako je ob drugem mestu povesila glavo. A ne zaradi tega, ker ne bi cenila drugega mesta, temveč zato, ker je vedela, da ni pokazala vsega. Bila je jezna. Morda je to za zunanjega opazovalca nekoliko nenavadno. A s takšno miselnostjo se je preoblikovala v šampionko," dodaja Jelen.

Aleš Gorza: Običajno dekle, toda … Tina Maze in Aleš Gorza: dva od številnih olimpijcev iz Črne na Koroškem Foto: Mediaspeed

Med tistimi dečki, ki so lahko na skupnih treningih koroškega kluba opazovali Tinin razvoj, je bil tudi Aleš Gorza, pozneje dolgoletni reprezentant, najboljši slovenski veleslalomist in smučar, ki se je dvakrat povzpel na zmagovalni oder v superveleslalomu.   

"Ne spominjam se, da bi po vedenju pretirano odstopala od drugih. Bila je pač ena od deklic v ekipi. Se je pa, tega se po drugi strani zelo dobro spominjam, že zelo hitro videlo, da je na višji smučarski ravni," pripoveduje Gorza, ki je po tekmovalni upokojitvi zajadral v trenerske vode.

Črnjani so tedaj pozimi trenirali na bližnjih koroških smučiščih ali v Bodentalu, medtem ko pa so jeseni in poleti snežne kilometre nabirali na avstrijskih ledenikih (Mölltal, Kaprun in Hintertux), a pri tem krepko zaostajali za domačo konkurenco. "Če so imeli gorenjski klubi ali ljubljanska Olimpija 50 smučarskih dni do začetka sezone, smo jih imeli mi največ 30. A morda se je na koncu to izkazalo celo kot nekaj pozitivnega. Zakaj? Marsikateri otrok iz druge regije je po nekaj letih postal zasičen. Mi pa smo uživali," pravi danes 36-letni Gorza, čigar kariera se je nato s Tinino večkrat križala tudi v članski konkurenci.

Foto: Sportida