Legendarni češki skakalec tako vzljubil našo deželo, da razmišlja le še po slovensko

Starejši ljubitelji skokov ime Jaroslav Sakala poznajo zelo dobro. Nekdaj svetlolasi in dolgolasi češki skakalec je v Planici leta 1994 spisal posebno zgodbo, ki ima zanj največjo težo v skakalni karieri. Poletel je namreč do zlate medalje na svetovnem prvenstvu v poletih.

Dve leti pred tem je na olimpijskih igrah v Albertvillu skupaj z reprezentančnimi kolegi (Tomaš Goder, František Jež in Jiri Parma) skočil do brona. Razlog za veselje je imel tudi leta 1993 na nordijskem svetovnem prvenstvu v Falunu, ki ga je zapuščal z dvema srebrnima medaljama in eno bronasto.

47-letni Saky, kot ga kličejo prijatelji, od 1. julija 2011 dela v ljubljanskem skakalnem klubu Ilirija.

V našo državico ga je povabil Franci Rogelj, oče slovenske skakalke Špele Rogelj, njegova naloga pa je skrb za razvoj skakalcev od 15. leta.

"Najtežje mi je bilo pri delu z dekleti. Veter v Sloveniji piha, na Češkem pa fouka."

"Na Češkem sem se ukvarjal z ženskimi skoki. Takrat sva se s Francijem, s katerim sva skupaj že skakala, srečala in me je vprašal, ali bi prišel delat v Slovenijo. Nemudoma bi šel, ampak sem mu dejal, da se lahko dogovorimo, ko sin dokonča osnovno šolo. To se je zgodilo leta 2011 in s sinom sva prišla v vašo državo," je Sakala razložil, kje se je njegova pot srečala s Slovenijo.

Sakala in prehod na slovenski jezik

S privajanjem na življenje pri nas in delovanje v klubu ni imel težav, saj je veliko informacij pridobil od trenerja Zdenka Remze. Ta je namreč pri nas deloval 15 let in ima veliko zaslug za razvoj slovenskega skakanja. Med drugim je treniral legendarnega češkega skakalca Jirija Raško, od naših pa Danila Pudgarja, Bogdana Norčiča, Matjaža Debelaka …

"Z jezikom nisem imel težav. Že moj predhodnik Remza je ljudi v klubu naučil veliko čeških besed. Najtežje mi je bilo pri delu z dekleti. Kar nekaj čeških in slovenskih besed se isto izgovori, pomen je pa povsem drugačen. Veter v Sloveniji piha, na Češkem pa fouka. To je potem težava," se je Sakala, ki govori tudi poljsko, rusko in angleško, zasmejal in dodal, da je slovenščina v primerjavi s češčino nekoliko trši jezik.

Ne razmišlja več po češko, ampak po naše

Nekdaj dolgolasi skakalec je v Sloveniji zelo poznan. Foto: Getty Images Zanimivo je, da se je v pičlih petih letih tako udomačil, da je začel celo razmišljati po slovensko: "Ne razmišljam po češko. Tudi ko grem na Češko, sem opazil, da razmišljam v slovenskem jeziku. Velike težave imam, če moram pisati v češčini. Če se s sinom pogovarjava ali si pošiljava sporočila, jih napišem kar v slovenščini. Tudi sin se je naučil vašega jezika v letu dni, ko je bil tu z mano. O skokih se s sinom pogovarjava kar v slovenščini."

Sina pogreša, a sta veliko v stiku. Na Češkem trenira skoke in se skuša prebiti v A-ekipo: "Moral bi ga bolj nadzorovati," se je zasmejal in nadaljeval: "Ima možnost, da pride v A-ekipo, je talentiran. Zadnje čase se veliko slišiva. Pošilja mi tudi videe svojih skokov

Njegov dom je postal Kamnik pod Krimom, veliko časa pa preživi v Mostecu, kjer je trener skakalcev in skakalk pri skakalnem klubu Ilirija.

Slovenci bolj odprti kot Čehi

Slovenijo je vzljubil. Kako zelo, lahko razberemo iz naslednje izjave: "Večkrat sem že razmišljal, če bi nehal delati v skakalnem klubu Ilirija in šel v kakšno drugo državo, da bi obdržal tukajšnje stanovanje in se ne bi več vračal na Češko. Tu imam veliko prijateljev. Narava je lepa. Slovenija je lepa dežela. Ljudje ste bolj odprti, bolj družabni. Na Češkem je drugače. Bolj so zaprti. V Sloveniji so recimo bolj dobrosrčni."

Prav veliko obiskov s Češke nima, bi pa vse, ki bi prišli, odpeljal v naslednje kraje: "Zagotovo najprej na Bled, pa tudi v Logarsko dolino, Izolo ali Portorož ter Postojnsko jamo. Planico pa Čehi tako ali tako vidijo marca (smeh, op. p.)"

Ogromno Slovencev odhaja na oddih na Češko. Praga je priljubljeno mesto med Slovenci, ki radi pohvalijo tamkajšnje pivo. Zato je bilo na mestu vprašanje, katero pivo je boljše, slovensko ali češko. "Uf, ne pijem piva. Nisem strokovnjak za pivo. Vsi Slovenci mi pravijo, naj ga pripeljem, ko grem na Češko. Meni je zelo všeč črno slovensko vino – teran ali refošk. Češkega se ne da primerjati s slovenskim."

Kljub temu vsako leto v času martinovanja odpotuje v domači Frenštat: "V Sloveniji je martinovanje po vsej državi, pri nas na Češkem ne. Izjema je Frenštat, kjer je Martin svetnik mesta. Tam martinovanje traja kar dva dneva. Vse je zelo lepo pripravljeno in tudi Slovencem je všeč, saj gredo radi z menoj."  

Zobozdravstvo trikrat cenejše kot v Sloveniji

A to ni edini razlog, zaradi katerega so Slovenci že odšli z njim na Češko. Tam so namreč, kot pravi, zobozdravstvene storitve kar trikrat cenejše kot pri nas: "Če tukaj zobni implantant stane 500 evrov, tam stane 160 evrov. Govorijo, da se bo tudi na Češkem podražilo. Kako je s čakalnimi vrstami? Če si svetovni prvak, prideš takoj na vrsto (smeh, op. p.). Šalim se, moj prijatelj je zobozdravnik."

Čeprav se bo kmalu začelo že njegovo šesto leto bivanja pri nas, pa ima zelo malo časa, da bi še podrobneje raziskal našo državo. Na morju je bil letos le dvakrat, in še to za vsega en dan: "Rad bi hodil, a nimam časa. Nenehno imamo treninge. Letos sem dopust odpovedal, ker sem imel obveznosti zaradi skokov. Tudi za smučanje nimam časa, a bi rad šel."

Zato pa je zelo dobro spoznal slovensko hrano, ki je podobna češki. "Hrana je odlična, precej je podobna naši. V Sloveniji je pri jedeh več solate, če greš v gostilno," razlaga Jaroslav in z opisom znane češke jedi dal vedeti, da je hrana res podobna: "Na češkem so cmoki, zelje in svinjina znana jed."

V Sloveniji ga bolj poznajo kot na Češkem

Ko sem prišel delat v Slovenijo, so me poznali bolj kot na Češkem. Foto: Žiga Zupan/Sportida Ker je že toliko časa na sončni strani Alp, je lahko spoznal tudi drugo lepoto Slovenije, pravzaprav Slovenk. "Lepe so, a je malo samskih," se mu je zasmejalo, nato pa nam je razkril anekdoto, ko mu je Franci Rogelj skušal najti partnerico: "Dekle mi je reklo: Saky, enega 'fotra' že imam doma (smeh, op. p.)."

Zanimivo je, da ga v Sloveniji bolj cenijo in poznajo kot doma, kar pa ga ni presenetilo, saj imajo v Sloveniji skoki tradicijo: "Ko sem prišel delat sem, so me poznali bolj kot na Češkem. Kamorkoli pridem in me predstavijo, mi rečejo: 'A nisi imel dolgih las?' Tako kot so pri vas znani skakalci, so pri nas hokejisti."

Ponosen bi bil, če bi olimpijsko medaljo osvojil kdo iz Ilirije

Ponosen bi bil, če bi na primer Špeli Rogelj uspelo osvojiti olimpijsko medaljo v Pjongčangu leta 2018. Foto: Vid Ponikvar Skoki so njegovo življenje in ga bodo spremljali tudi v prihodnje. Na Češkem mu sistem ni pustil, da bi lahko napredoval in prenašal znanje na mlajše tako, kot to počne pri nas. Prav tako je baza skakalcev in skakalk v Sloveniji bistveno večja. Zaradi zadnjih uspehov se še toliko bolj odpirajo vrata klubom, ki imajo iz leta v leto več mladinskega pogona.

"Ne moremo primerjati slovenskih in čeških skokov. Na Češkem je od mladincev do članov le 16 skakalcev. Zelo malo jih je. A ni razlog denar, ampak sistem. Tudi zaradi tega mi ni bilo težko oditi k vam. Sicer pa težko preživim v njihovem sistemu. Sem namreč takšen, da povem, če mi kaj leži na srcu. Tudi zato sem moral oditi," je popihal na dušo Sloveniji.

Plača pri nas ni pretirano boljša, vendar k nam ni prišel zaradi tega. Kaj bi rad v Sloveniji dosegel? "Nočem prehitevati dogodkov ali se postavljati v vlogo vedeževalca, vendar bi bil zelo ponosen, če bi kdo iz našega kluba Ilirija na olimpijskih igrah osvojil medaljo. Te so že prihodnje leto (smeh, op. p.)," je odgovoril Sakala. Njegovi glavni adutinji sta torej Špela Rogelj in Urša Bogataj.