Kalil se je pri Kostelićih, zdaj bi doma prestavljal mejnike

Peter Pen. Kot trener velja za odličnega motivatorja in iznajdljivega organizatorja. Teh veščin se je med drugim učil tudi v hrvaški reprezentanci, v katero ga je leta 2004 povabil Ante Kostelić. Pred tem je v družbi Aleša Brezavščka in trenerja Jožeta Gazvode oral slovensko smukaško ledino. Leta 2000 se je s šestim mestom na smuku v Val d'Iseru zelo približal celo stopničkam za zmagovalce. Nanje pa se je dobro desetletje in pol pozneje tudi z njegovo pomočjo povzpel Boštjan Kline. "Verjamem, da se bo še," pravi 42-letni mariborski smučarski trener.

Slovenski smučarji so dolga leta veljali za slalomiste. Današnja smučarska DNK pa je povsem drugačna. Slalomske točke so prej izjema kot pravilo, zadnjih deset moških stopničk pa je bilo doseženih v hitrih disciplinah. Gre za novo slovensko smučarsko doktrino?
Za tako močno in dominantno generacijo, kakršna je bila recimo tista, zbrana okrog Jureta Koširja, pogosto nastane vrzel. Po drugi strani pa je prav takrat moja smukaška generacija začela dokazovati, da je mogoče uspeti tudi v smuku. Mnogi fantje, ki pred tem v hitrih disciplinah niso videli prihodnosti, so ubrali novo pot. Lep primer je Andrej Jerman. Bil je prvi, ki se je ob prehajanju na člansko raven lahko naslanjal na izkušene trenerje in sotekmovalce, ki so že prehodili zahtevno pot v smuku. Dolgo je vztrajal in za seboj potegnil nove smučarje.

Sta slalomist in smukač tudi po značaju dve povsem različni osebi?
Trdim, da je treba v Sloveniji najprej skrbeti za smučarje, šele končni rezultat je lahko delitev na specialiste. Zapečatiti usodo določenega tekmovalca, ki se še razvija tako telesno kot mentalno, z odločitvijo za smuk ali slalom je lahko velika napaka.

Prepričan sem tudi o tem, da je najboljši tekmovalec v posamezni disciplini v prvi vrsti odličen smučar. Šele na drugem mestu je panoga. Res pa je, da na najvišji tekmovalni ravni pri smuku do izraza pridejo umirjenost, študioznost, notranja moč in občutek za izkoriščanje priložnosti. Slalomisti pa so po drugi strani bolj agilni, eksplozivni, bolj odzivni …

Kdor tekmuje le v slalomu, pogosto deluje živčno. Pri smukaču pa se za podobo umirjenega in na videz zdolgočasenega ali celo nežnega moškega skriva ubijalski instinkt.

Je torej prav Boštjan Kline prototip sodobnega smukača?  
Da. Verjamem, da je. Nekoč so mnogi smukači znali manj in tvegali več. Danes so smukači boljši in bolj preudarni smučarji.

Pod Penovo taktirko se je točkovna krivulja slovenskih smučarjev letos krepko dvignila.

Kako pa vidite sebe kot smukača?
Zaradi hitrosti sem tudi z dokaj malo treninga relativno hitro napredoval. Žal pa me v mladosti trenerji niso znali usmerjati. Dovolili so, da ponotranjim napake. Nisem smučal pravilno. Bil sem hiter, zato so me pustili, da smučam, čeravno z napakami. A ko si nato starejši, prideš do meje, prek katere preprosto ne gre.

Smuči ste v kot postavili leta 2004. Kmalu je sledila selitev na Hrvaško. Kakšen je bil prvi stik z družino Kostelić?
Bil sem mlad in neizkušen. Začel sem z delom v mariborskem klubu Branik. Ob tem so me predlagali za kondicijskega trenerja slovenske ženske ekipe C, a so se strokovnjaki zgražali, češ da je lahko že vsakdo kondicijski trener. Moja želja je bila tudi nadaljevanje šolanja. Sledil pa je pogovor z Antejem Kostelićem. "Potrebujem te zdaj, saj imaš energijo in znanje. Potrebujem te nadaljnjih pet let. Pozneje bo prepozno," mi je dejal in pripomnil, da je sam šolanje končal pri 49 letih. Tako sem se preselil k sosedom, kjer sem delal pravzaprav vse. Bil sem testni smučar in trener, delal sem tako z Janico kot Ivico, obenem pa še z Natkom Zrničićem.

Kakšna je pravzaprav smučarska družina Kostelić?
So zelo temperamentni. Na terenu pogosto delujejo agresivno, zunaj terena pa so umirjeni in zelo študiozni. Ne spominjam se, da bi pri Anteju Kosteliću na smučišču kdaj videl ali slišal kakšno stvar, za katero prej nisem vedel. Ko pa sva sedela na kosilu ali večerji, pa sem lahko začel vpijati znanje njegovega širokega pogleda na šport.

Pen je kot smučar nastopil na dveh olimpijskih igrah in dveh svetovnih prvenstvih, kariero pa sklenil leta 2004.

Ste opravili smučarsko fakulteto družine Kostelić?
Vsekakor je to obdobje, ki me je zelo zaznamovalo. V veliko čast mi je bilo sodelovati z Janico, Antejem in Ivico. Pozabiti pa ne gre niti na športnega direktorja Vedrana Pavleka. On je znal poskrbeti za organizacijo, nadgraditi smučarski pogon in Anteju pomagati tam, kjer je bilo treba.

Koncept je bil preprost. Povedali smo, kaj potrebujemo, nato pa smo se deset minut pogovarjali o nalogah vsakega posameznika. To je bilo to. Sistem je deloval.

Seveda smo se kdaj tudi sporekli. A ti spori so ostali na sedežnici ali pa za štirimi stenami hotela. Ko je šlo zares, smo imeli vsi skupaj isti cilj, obenem pa smo drug drugega navdajali z energijo. 

Zunanje opazovalce je pogosto presenečalo dejstvo, da je oče Ante otroka gnal do skrajnih meja. Zdi se, da včasih tudi za ceno poškodb. Ste se zaradi tega morali kdaj ugriznil v jezik?
Ko govorimo o Janici in Ivici, gre za dve različni zgodbi. Pri prvi se je morda resda zaradi intenzivnosti dela pospešila bolezen ščitnice. Njene težave s kolenom pa niso posledica Antejevega procesa, ampak padca na smukaški tekmi leta 1999 v St. Moritzu. Vse operacije in težave s kolenom so podaljševanje tistega padca.

Sicer pa je bil zanjo šport igra. Zabava. Vse prepreke je preskakovala z veliko lahkoto. Morda se tudi zaradi tega med ljudmi ni nikoli dobro počutila. Zakaj? Športno in mentalno je bila namreč previsoko, da bi se znala vklopiti.

Po drugi strani pa do Ivice narava ni bila tako zelo darežljiva. Zato pa je z izjemno voljo in neverjetnim trudom premikal lastne meje. Ko je v sebi začutil, kako visoko lahko gre, je postal še bolj zagnan. No, tu se nato vprašam, kdo je koga bolj gnal: Ante Ivico ali zadnji sam sebe?

V zadnjih sezonah je bilo več kot očitno, da je Ivica na rezultatski ravni le bleda senca nekdanjega šampiona. Vseeno je vztrajal. Mnogi ga ne razumejo. Ga vi?
Ko se pogovarjam z njim, ga razumem. Ko pa ga gledam, se sprašujem, zakaj vztraja.

Vas je v teh letih, ko ste službovali na Hrvaškem, večkrat vleklo v Slovenijo?
Ante Kostelić mi je pogosto dejal: "Vem, nekega dne se boš vrnil v Slovenijo!" Res je, da je moja vrnitev v slovensko reprezentanco visela v zraku že nekaj let. Leta 2014 sem se odločil. V teh fantih sem videl potencial. Začutil sem, da lahko krepko presežejo dozdajšnje rezultate.

Na ravni predanosti delu je Anteju Kosteliću podoben tudi Andrea Massi …
Če bi kdo slišal pogovor med njima, bi se vprašal, ali se pogovarjata o smučanju. Gre za strokovnjaka, ki drug pri drugem iščeta potrditev. Morda gre razloge iskati v tem, da sta v smučanje prišla iz drugih športov. Ante je izhajal iz več športov in v njih iskal smučanje. Andrea pa je načrtno nadgrajeval eno sfero. Ko je začutil še smučanje, mu je uspel preskok.

Kako pomembna je Massijeva prihodnost oziroma konkretno njegova prisotnost v vašem projektu s slovenskimi smukači?
Že ko sem postal trener v slovenski reprezentanci, sem želel prevzeti tudi logistični del. Ta mi seveda vzame veliko časa. Če takrat vem, da so smučarji v rokah nekoga, ki v vsakem trenutku ve, kaj je treba delati, sem lahko miren. To je Andrea Massi. Največji doprinos je dal v poletnih šestih tednih. Poleg tega je tudi vedno odličen sogovornik.

"Smučarjem je treba zagotoviti pogoje, ki si jih zaslužijo!"

Ko je lani vodil kondicijske priprave, ste dejali, da so bili smučarji obenem tudi v pralnici možganov. So jo potrebovali?
Vse skupaj je bilo zelo učinkovito. Ko gledam nazaj, vidim, da so se fantje zelo hitro povezali. Massi je v njih videl vrhunske športnike. Ni videl turistov, ki radi potujejo, kakor so slovenske smučarje pogosto na neokusen način poimenovali mnogi laiki.

Ko pa govorimo o mojem in Massijevem sodelovanju s slovenskimi smučarji, moram priznati, da se povsem zares še nisva lotila pravega trenerskega dela. Prva misel je bila zagotovitev pogojev, ki si jih takšni športniki zaslužijo. Od fantov sem zahteval, da te pogoje izkoristijo. O tehniki smučanja se nismo prav veliko pogovarjali. Več besed je bilo namenjenih taktiki, miselnosti …

To pomeni, da je v pri slovenskih smukačih in predvsem v vašem konceptu dela še veliko prostora za napredek … 
Da. A prvi korak je vedno organizacija. Če kot trener fantom nekaj dam, potem lahko tudi nekaj zahtevam. Če pa bom jaz polovičar, bo takšna tudi slika pri fantih. To je vselej poudarjal tudi Ante Kostelić.

A zdi se, da so temelji postavljeni. Kakšen je naslednji korak?
Vedno znova je treba potrjevati pretekle rezultate. Le tako je mogoč napredek.

Leta 2013 je Pen prstan prvega slovenskega smukača predal Andreju Jermanu. Ga bo ta Boštjanu Klinetu?

Dotakniva se Boštjana Klineta, ki je svojo nadarjenost že potrdil z dvema uvrstitvama na stopničke. Vseskozi deluje zelo umirjeno in predvsem zadržano. Vas ne skrbi, da bi se zadržanost prelila v prehitro zadovoljstvo?
Ne. Dovolj je bil pogled na njegov obraz po superveleslalomu državnega prvenstva. Ve, da je najboljši. Ko pa ga je premagal Martin Čater, mu ni bilo povsem vseeno. To je dobro. Podpiram stalna rivalstva, včasih tudi napetosti.

Kje je Klinetov domet?
On je smučar za velike in težke tekme. Moja želja pa je, da njegova najvišja kakovost postane konstantna. To pomeni, da bi tudi ob slabši dnevni formi lahko zasedel šesto ali sedmo mesto. Domet? Želimo si, da bi zmagoval. Ne le enkrat. Glede na njegovo starost in kakovost ni pretirano reči, da bi lahko imel odličje z velikega tekmovanja in vsaj deset zmag v svetovnem pokalu.

Boštjan je letos rezultatsko izstopal. Kako pa sta se v njegovi senci razvijala Klemen Kosi in Martin Čater?
Kosijev napredek je bil velik, a rezultatsko nekoliko manj oprijemljiv. Žal prepogosto razmišlja prav o rezultatu in pozabi na smučarske elemente. Lep primer je superveleslalom v Hinterstodru. Tam bi moral stati celo na stopničkah za zmagovalce. Zakaj ni? Ker je še smučarski "teliček". Potrebuje več potrpežljivosti in zrelosti. Vseeno trdim, da je potencial za vrhunske rezultate v vsaj dveh disciplinah.

Bolj v senci je bil Martin Čater, za katerega imamo premalo časa. Zanimivo ga je bilo gledati, kako je deloval po končani sezoni svetovnega pokala. Na tekmah nižje ravni je znova zablestel. A žal med sezono nimamo ekipe, v katero bi ga potisnili. Posledično je večinoma potoval z nami. Tudi pred njim je še lepa prihodnost.

Najlažje je reči, da je vse v glavi. No, v njegovi glavi še ni vse. Ko je pod nadzorom, deluje dobro. Ko je sam, se spopada s preštevilnimi vprašanji.

"Boštjan Kline bo zmagoval ..."

Zadnje besede nista rekla niti Rok Perko in Andrej Šporn?
Prav gotovo. Morda je delo z njima preveč demokratično. Z njune strani namreč pogosto prihaja več idej kot z moje. Dal sem jima mir in priložnost, misleč, da bo to dovolj. Kot kaže, se bo z njima treba bolj ukvarjati in od njiju tudi več zahtevati.

Čeprav je smučanje individualen šport, vselej poudarjate moč ekipe …
Pred leti sem s hrvaško ekipo pripotoval v Beaver Creek. Natko Zrnčić si je spahnil ramo, Ivico Kostelića pa je izdal hrbet. V 24 urah smo ostali brez ekipe. Zato nisem nikoli podpiram družinskih projektov. To je zakoreninjeno tudi v slovensko smučarsko miselnost. Da, imeli smo odlične smučarje, a večinoma je ta šport krasil ekipni pristop.