Ponedeljek, 12. 9. 2016, 20.06
6 let, 7 mesecev
Spektakularni podvig 1.400 metrov nad tlemi #foto
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
8,85
1
Pet mladih zanesenjakov se je pred dnevi na triglavski Sfingi skušalo sprehoditi čez 80-metrski najlonski trak, ki je bil napet 1.400 metrov nad tlemi. Pobudnik projekta, katerega namen je bil uživanje in prikaz umetnosti, ki so je sposobni le redki, je Miha Škof, začetnik in idejni pobudnik gibanja za slackline v Sloveniji.
Podviga, ki že ob pogledu na osupljive fotografije zbuja mešane občutke – od presunjenosti nad spektakularnostjo podviga do tesnobe – so se fantje iz Slovenije, Avstrije in Nemčije lotili prejšnjo sredo.
V spektakularnem podvigu je sodelovalo pet mladih ljubiteljev slacklinea: Slovenec Miha Škofa, Avstrijec Igor Scotland ter Nemci Emil Hüpner, Nicolas in Julian Mittermaier.
Uživanje in prikaz umetnosti
"Naš namen je bilo uživanje v izvedbi lepega projekta in to na kraju, kjer tega, kar smo počeli mi, ni poskušal še nihče. Sfinga je najbolj izpostavljena stena v Sloveniji in ponuja nore razglede. Cilj smo v celoti uresničili," nam je povedal Miha Škof, ustanovitelj in vodja športno-kulturno-raziskovalnega društva Balansa slackline, ki je v Slovenijo pred 12 leti zanesel slackline – gibanje po najlonskem traku ali "gurtni", pripetem na dve fiksni točki. Škof je tudi plezalec z več kot 20-letnimi izkušnjami v vertikali.
Umetnost na 1.400 metrih, ki je ne zmore vsak.
Kaj je slackline?
V zadnjih letih se je dejavnost razširila po vsem svetu in število ljudi, ki jo prakticirajo, hitro narašča. Prek srečanj se ustvarja mednarodna skupnost slacklinerjev, ki temelji na dobrih vrednotah, povezanosti in trajnostni filozofiji. Ravno zaradi tega slackline mnogim predstavlja še veliko več kot samo športno aktivnost, je filozofija za življenje.
"Pri slacklinu razvijamo občutek za telo, krepimo motoriko, odzivnost telesa," pojasnjuje Škof, ki je pred dvema letoma in pol ustanovil društvo Balansa slackline. To društvo organizira tečaje in delavnice iz te discipline. Prepričan je, da bi ga lahko uporabili tudi za terapevtske namene, lahko bi ga vpeljali v šole, koristen bi bil tudi v sklopu mentalne priprave vrhunskih športnikov.
"Občutki, ki jih pridobiš na "gurtni", ti lahko koristijo tudi v ključnih trenutkih. Pomagajo ti, da se znaš pravilno odzvati v najrazličnejših situacijah. Od vsakdanjega življenja, tekmovanj (Škof je nekdanji reprezentant v športnem plezanju) do hišnih opravil in službenih sestankov," je prepričan Škof.
Vrvohodci so bili dvakrat varovani: na traku, po katerem so hodili in traku, ki je bil razpet vzporedno.
Kaj je highline?
Strah je kljub dvojnemu varovanju vedno prisoten
Šlo je tudi za neke vrste umetnost, je dodal, saj tega, kar so počeli oni – hodili po napetem traku 1.400 metrov nad tlemi – pač ne zmore vsak. Niti si ne upa, dodajamo.
Strah je namreč kljub stoodstotnemu varovanju – slacklinerji so namreč pripeti na trak, po katerem hodijo, in trak, ki je napet vzporedno z obremenjeno vrvjo – brez dvoma prisoten in povsem naraven.
"Pomembno je, da se znaš umiriti, da znaš v tako intenzivni situaciji ukrotiti adrenalin. Ko ti to uspe, se znajdeš v res lepem stanju, stojiš visoko na liniji in hodiš. Dokažeš, da se da," je opisal bistvo njihovega početja.
Pot pod noge in 25 kilogramov na hrbtu
Skupina slacklinerjev – Avstrijec Igor Scotland ter Nemci Emil Hüpner, Nicolas Mittermaier in Julian ter že omenjeni Škof – se je do Sfinge, najbolj prepadnega dela triglavske severne stene, povzpela prek Plemenic.
"Pot nam je vzela približno pet ur, kar ni veliko, je bilo pa toliko bolj naporno zaradi nahrbtnikov, v katerih smo nosili do 25 kilogramov opreme," je povedal Škof, ki je kot razvojni inženir zaposlen v podjetju Pipistrel, kjer skrbi za numerično modeliranje.
Kljub spodbudni vremenski napovedi je bilo del dneva megleno, sonce je pokukalo le za dobre pol ure.
Ko pokuka sonce
Čeprav je bila vremenska napoved optimalna, je bilo v praksi drugače. Bilo je megleno, kar je po eni strani oteževalo priprave (štiri ure so napenjali trakova) in izvajanje akcije, po drugi pa vsaj malo zmanjševalo strah, saj je bila vidljivost le dobrih 30 metrov.
Dodatno motnjo je predstavljal mraz (pet stopinj Celzija in stoodstotna vlaga), zato so nekateri hodili obuti, saj ledeno stopalo ne nudi pravega občutka. "Sonce, ki se je potem vendarle pojavilo za dobre pol ure, nam je dodobra polepšalo dan," je povedal Škof.
Vajeni ignorirati zunanje dejavnike
"Občutki med hojo po traku so intenzivni, a smo vajeni, da med hojo izločimo vse zunanje dejavnike, " je še povedal 30-letni Ljubljančan. Pri hoji ravnotežje ohranjajo izključno s telesom, palice in podobno ne pridejo v poštev.
Vseh 80 metrov je brez padca prehodil samo Julian iz Nemčije (porabil je od pet do deset minut), medtem ko se je Škof zadovoljil z 20 metri. Kot je namignil, je vreme terjalo svoj davek.
Zaradi nizkih temperature in visoke vlažnosti so nekateri trak prehodili obuti, drugi pa so vztrajali kot bosonogci.
Po 300 metrih eden več ne predstavlja razlike
Glede višin pa Škof pravi: "Ko enkrat hodiš 300 metrov nad tlemi, vsak dodaten meter ne pomeni nič prelomnega." S podobno višino se je že leta 2011 srečal v kalifornijskem narodnem parku Yosemite.
Na vidiku nov izziv
Vrvohodci so v slovenskih gorah že opazili nov izziv, in sicer 400-metrsko linijo, ki bi se jo dalo prečkati po "gurtni", a bodo fantje počakali na to, da ideja dokončno dozori.
Posluh uprave TNP
Škof se je še posebej zahvalil upravi Triglavskega narodnega parka, ki jim je za izvajanje highlina prižgala zeleno luč, saj ga je, kot je prepričan sogovornik, prepoznala kot eno od dejavnosti, ki se jo lahko povsem varno izvaja v gorah.
1