Matjaž Smodiš: Želja je, da bi nadaljeval pri Krki

Potem ko je Matjaž Smodiš prejšnji teden napovedal novinarsko konferenco, je bilo vseskozi v zraku vprašanje, ali bo eden od naših najboljših košarkarjev zaključil bogato športno kariero ali ne. Za kakšen korak ste se odločili? Mislim, da je s koncem sezone pri Cedeviti zaključena moja športna kariera. Mogoče se bo čez mesec, dva ali tri pojavila želja, da bi se vnovič aktiviral. Veliko jih je bilo prepričanih, da bom zaključil kariero in da določene stvari vedo. Mogoče so me prav te izjave zbodle, da sem začel razmišljati o nadaljevanju kariere. Res je, da je fizično stanje slabo. Z nikomer se ne pogovarjam zdaj. Želja je, da bi kariero na tak ali drugačen način nadaljeval v novomeški Krki, a tudi z njimi nimam stika. Verjamem, da bo prišlo do stika, ko se bo sezona začela."

Pri skoraj 33 letih bi imeli pred seboj še vedno dovolj manevrskega prostora za dve ali tri sezone, vendar so poškodbe – predvsem hrbet – krojile zadnja leta, da niste mogli igrati na takšni ravni, kot ste si želeli. Kakšne posledice so pustile? Kariera je pri meni pustila negativne posledice le na zdravju. Ampak to je davek 17-letne poti. Po operaciji hrbta sem imel vsakodnevno borbo. Če gledam druge športnike, imajo vsi svojo hibo, ki jo nosijo s seboj po karieri. Najlepši del dneva je po kosilu, ko veš, da si že nekaj naredil. Posledice bodo očitno ostale z menoj do konca.

Vaša košarkarska pot je hvale vredna. Premikali ste mejnike in osvajali številne lovorike. Takšno kariero bi si želel marsikateri košarkar ... Ponosen sem na svojo kariero. Nikoli si nisem mislil, da bo tako dolgo trajala. Rešil sem si eksistenco in tudi otrokom zagotovil mirno življenje. Lepše ne bi moglo biti.

Čeprav se še niste dokončno poslovili od košarke, pa boste verjetno poleti ohranjali telesno pripravljenost? Moram začeti kaj s treningi. Počitnice so bile pestre in vesele. Verjetno bo tako ostalo do začetka šole, potem pa se bom na tak ali drugačen način aktiviral. Sem pa v tem trenutku na mentalnem počitku, ko ni pritiskov.

Veliko športnikov je – med njimi je denimo tudi Primož Kozmus –, ki so se po slovesu vrnili na aktivno športno pot. Kako gledate na takšne vrnitve? Ko si nekaj časa brez aktivnosti, se ti pojavi želja po vrnitvi v akcijo. Moj srednji sin mi daje tisti adrenalin. Takšen je kot jaz. Po domače povedano živec. Bomo videli.

Vas morda mika trenerska pot? Ne vidim se v tej vlogi. Stres trenerja je prevelik. Spomnim se Repeše, Messine, Sunare, Ivkovića po koncu tekem, ko so bili psihično in fizično povsem izčrpani. To ni prava pot zame, mojo družino in zdravje. Zagotovo bom ostal v športu, vendar bolj v pisarniški funkciji – svetovalec iz ozadja. Tam, kjer ne teče od mene in se ni treba tepsti.

V karieri ste veliko sezon sodelovali s priznanim trenerjem Etorrejem Messino. Sta bila kaj v stiku v zadnjem času, potem ko je znova prevzel "vaš" CSKA? Pogovarjala sva se. V šali je rekel, da potrebuje pomočnika.

V preteklosti ste bili radi na tekočem z rezultati. Si tudi radi ogledate tekme v živo? Nekako ne uživam več v gledanju tekem kot nekdaj, ker gledam preveč skozi prizmo trenerja. Gledam napake in ne uživam več v lepoti, zabijanju, blokadah … Razmišljam, zakaj je denimo ta podal, zakaj je trener naredil menjavo … In to mi je naporno in zato nerad gledam. Lahko pa rečem, da sem zelo užival na finalu NBA med Miamijem in Oklahomo. Prvič sem si NBA-tekmo sploh ogledal v živo. To je bilo fantastično doživetje. Biti v družbi navijačev je drugače kot sedeti spodaj ob parketu.

So se morda pojavile skomine, zakaj niste nikdar igrali v ligi NBA? Seveda. Liga NBA je bila vedno želja – torej biti zraven in se na ta način dokazati. Vendar sem videl, koliko fantov iz Evrope je šlo onstran luže in so bili nezadovoljni s številnimi menjavami klubov. Zame je bil CSKA NBA, v katerem sem prebil šest let. Ne obžalujem, da nisem igral v Ameriki, ker dejansko nisem imel ponudbe iz lige NBA. Ni bila realna možnost. Pa tudi ne predstavljam si, kako bi se z družinskimi člani preseljeval, če bi prihajalo do menjav klubov.

Želeli ste si tudi medaljo s slovensko reprezentanco, vendar ste jo za las zgrešili na Poljskem, ko ste bili četrti … V življenju si moraš zastaviti cilje. In medalja je bila. Na žalost se ni izpolnila. Reprezentanci bom pomagal na vse načine, če bom le lahko in če me bodo hoteli. Verjamem, da je prišel čas, ko se mora reprezentanca spremeniti. Treba je gledati na mlajše igralce. Upam, da se bo stanje z Olimpijo rešilo in bomo imeli predstavnika na najvišji klubski ravni in se bodo ti fantje razvijali ter igrali vrhunsko košarko. Tudi Krka mora vztrajati in narediti kakšen korak naprej. Tako bi imeli dva predstavnika v samem vrhu Evrope in bi s tem razvijali reprezentanco.

Prihodnje leto bo Slovenija gostila evropsko prvenstvo, ki pa ne bo v vašem Novem mestu. Kako ste vi spremljali težave pri izgradnji dvorane v dolenjski prestolnici? Novo mesto je premajhno za takšno dvorano. Novo mesto je malce večja vas. Dvorano za 5000 ljudi je težko napolniti, če v mestu živi okoli 20.000 prebivalcev. Treba je biti realen. Očitno tudi finančno nismo zmožni. Je pa velika sramota in nastal je velik madež, da se ob takšnem športnem razponu – atletika, odbojka, košarka, nogomet – ne naredi enega kompleksa, ki ga Novo mesto potrebuje. A če se finančno ne zmore doseči ciljev, si je treba to tudi priznati. Če ne moremo imeti tako velike objekte, se lahko naredi manjši. Novo mesto je idealna lokacija za odličen evropski projekt. In podjetje Krka je dovolj močno. Tu ne gre za velike zneske. Z enim kompleksom se lahko ustvari vrhunska zadeva.

Kaj bi kot zunanji opazovalec in dobri poznavalec košarke dejali o dogodkih v Unionu Olimpiji? Veliko slišim, nimam pa internih informacij. Kar se dogaja, je velika katastrofa, predvsem za šport – košarko. Upam, da bomo gostili evropsko prvenstvo. Slovenija lahko izgubi paradnega konja in to bi pomenilo, da bi šport zamrl za naslednjih nekaj let. Tisti, ki so odgovorni, bi morali rešiti klub, čeprav ga ne "maram", ker sem Novomeščan. Vedno sem bil tekmec Olimpije. A če se ne bi boril proti Olimpiji, ne bi naredil toliko v karieri. Rivalstvo in boj proti vrhunskemu klubu s tradicijo v evroligi me je še bolj gnalo. Olimpija se mora obdržati. Tudi dejstvo, da je Slovenija izgubila neposredno mesto v evroligi, nam ne gre na roko. Trenutno nimamo klubov, ki bi lahko parirali za sam vrh lige ABA in posledično evroligo.

Verjetno pa je povsem mirno na vašem košarkarskem taboru v Čateških Toplicah … Tabor je moj četrti otrok – projekt, ki raste vse bolj in bolj. Imamo idealne pogoje za izvajanje promocije košarke, kakor sem si jaz zamislil. Otroci uživajo v naših programih. Tudi v prihodnje se bo tabor nadaljeval ter širil. Dolgoročni cilj je, da bi postal tradicionalen. Verjamem, da nam bo kljub krizi uspelo. Velika želja je, da bi imeli še pozimi enega – za zimske športe. Najbolj me moti pri otrocih, da so negibčni. Ne znajo hoditi. Nimajo razvite motorike. To je zame katastrofa. Verjamem, da se v šolah dobro dela. Vendar je nova doba pustila posledice, ki jih v šoli in klubih ne morejo odpraviti. Ni pravega posluha za športno aktivnost. In na tem segmentu je treba veliko delati. Da bodo otroci aktivni.