Baloh: Na RAAM le še v primeru čudeža

Marko Baloh, slovenski ultramaratonski kolesar in svetovni prvak v 24-urnem kronometru, je ciljno črto peklenske kolesarske preizkušnje Dirke po Ameriki v Annapolisu na vzhodni obali ZDA prečkal 21. junija, kar je poldrugi dan za zmagovalcem RAAM-a, Avstrijcem Christopherjem Strasserjem, ki je s progo opravil v rekordnih sedmih dneh in 22 urah. Baloh je v domovino prispel v ponedeljek zvečer, spregovoril pa je tudi za Sportal.

Pred odhodom čez lužo ste bili optimistični, napovedali ste naskok na 1. mesto, ZDA ste si želeli prevoziti v manj kot devetih dneh. Na koncu ste cilj dosegli v devetih dneh in desetih urah, kar je zadostovalo za 5. mesto. Kako ste sami zadovoljni z izkupičkom letošnjega RAAM-a? Če bi me vprašali mesec dni pred dirko, bi rekel, da me 5. mesto in čas devet dni deset ur nikakor ne bosta zadovoljila. Če pa bi me vprašali dva dni pred dirko in če vzamemo v obzir, da sem prebolel bronhitis in posledično izpustil dva tedna treninga, potem bi se pod tak rezultat podpisal takoj! V stanju, v kakršnem sem bil, na kakšni drugi dirki sploh ne bi štartal. Toda to je RAAM! Tri četrtine proračuna so bile tako ali tako že porabljene, če bi odpovedal sodelovanje, bi izgubil tudi zaupanje sponzorjev, verjetno pa tudi navijačev in medijev, in to bi bil gotovo moj zadnji poskus zmagati na RAAM-u. To nikakor ne bi bil konec kariere, kakršnega bi si želel. Zame je bil štart edina možnost, poleg tega pa dati vse od sebe v upanju, da bo zdravje zdržalo in da bi se z veliko sreče vendarle lahko vključil v boj za stopničke. Torej da, glede na okoliščine sem z rezultatom več kot zadovoljen. V ZDA ste pripotovali z bronhitisom, uživali ste antibiotike, nato so se pojavili še zapleti z avtodomom, o čemer smo na Sportalu že poročali … Koliko moči so vam pobrali bolezen in vsi zapleti, ki so se nakopičili že pred samim štartom? Vsak, ki se je kdaj resno ukvarjal s športom, ve, da v dveh tednih brez treninga človek izgubi toliko, da bi za vrnitev na prejšnjo raven potreboval štiri tedne, po preležani bolezni pa verjetno še več. V Ameriki sem imel le teden dni časa, da se spravim pokonci in pripravim na najtežjo vzdržljivostno preizkušnjo na svetu. Razlika v pripravljenosti je prišla do izraza takoj po štartu, saj sem v vseh RAAM-ih, ki sem se jih udeležil do zdaj, v prvih dneh igral vidno vlogo, bodisi vlogo vodilnega bodisi prvega zasledovalca, tokrat pa sem bil najvišje na tretjem mestu, pa še to s kar nekaj urami zaostanka za svojimi običajnimi časi na isti progi. Ja, na žalost mi je bolezen pred štartom res pobrala veliko moči in pripravljenosti. Kar zadeva druge zaplete, pa je treba vedeti, da takšne težave vedno so in, kot vedno, sem jih tudi tokrat poskušal odmisliti. Je pa res, da jih je bilo letos neobičajno veliko in jih je bilo težko spraviti pod preprogo. K sreči sem imel odlično ekipo in kot vedno neomajno podporo žene Irme, ki je uspela rešiti večino zapletov. Njej in celotni ekipi sem neizmerno hvaležen, dirka je bila zaradi njih zame nepozabna.

Vsaka od preteklih šestih Dirk po Ameriki, ki ste jim tudi sami vtisnili svoj pečat, bo v vašem dnevniku verjetno opisana drugače. Po čem bo izstopal RAAM 2013, če na tej točki nevšečnosti pustiva ob strani? Bolezen pred štartom in neznana stopnja pripravljenosti sta nas prisilila, da smo po dolgih letih razmišljanja o tem z ekipo končno prakticirali sistem spanja Dannyja Chewa, zadnjega in morda celo edinega kolesarja, ki je na RAAM-u zmagal s tremi urami spanja dnevno. To se je izkazalo kot izvrstna odločitev, saj med dirko nisem imel nobenih psiholoških težav, počutil sem se noro močnega in prvič v karieri sem lahko užival tudi v lepotah vzhodnega dela ZDA. Čim več sem si poskusil vtisniti v spomin, saj se prav lahko zgodi, da je bilo to moje zadnje "potovanje". V spomin se mi je najbolj vtisnil Kansas, ki je bil zame na vseh dozdajšnjih RAAM-ih najbolj duhomorna država na dirki. Do tja sem vedno prikolesaril tako zdelan in neprespan, da mi nikamor ni šlo, in to ravno na terenu, ki bi mi kot kronometristu moral najbolj ustrezati. Tokrat sem iz Kolorada prišel mentalno svež, dovolj naspan in motiviran za oddaljevanje od zasledovalcev in približevanje pobeglim štirim kolesarjem. Res mi je lepo letelo, tisti dan sem prevozil skoraj 580 kilometrov, in to na 5. dan dirke. Upanje o prečkanju ZDA v manj kot devetih dneh je bilo ponovno obujeno. Kansas je bil res nepozaben!

Vem, da so bolečine še sveže, utrujenost in neprespanost prav tako, pa vendar, ste z mislimi že pri RAAM-u 2014? Boste še poskusili? Ne in ne verjamem. Tako hudih fizičnih težav in bolečin, kot sem jih izkusil letos, na RAAM-u še nisem imel. Verjetno bo trajalo še kar nekaj časa, da odpravim posledice. Poškodbe zadnjice se sicer zacelijo hitro, bolj me skrbijo poškodbe podplatov, pa tudi živcev v dlaneh, ki bi lahko zahtevale daljšo rehabilitacijo. Še dlje bo trajalo, da pokrijemo luknjo v proračunu, ki jo je povzročil zaplet z avtodomom. Ja, preden začnemo razmišljati o novih projektih, bo treba pokriti dolgove RAAM-a 2013. Nikoli ne reci nikoli, ampak mislim, da se bom projekta RAAM lotil le še v primeru čudeža, da se pojavi sponzor, ki bi bil pripravljen pokriti ceno projekta. Pustimo se presenetiti …