Četrtek, 9. 2. 2017, 4.00
7 let, 1 mesec
Intervju: Veselin Vujović, selektor rokometne reprezentance
Veselin Vujović se nobene igralske kolajne ni veselil tako kot te s Slovenijo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,98
2
V igralski karieri je bil svetovni in olimpijski prvak ter najboljši rokometaš sveta. Kot selektor pa je Črnogorec Veselin Vujović prvo kolajno na velikih tekmovanjih osvojil s slovensko reprezentanco.
Deset dni po koncu svetovnega prvenstva v Franciji medijsko vrenje okrog Veselina Vujovića, selektorja slovenske rokometne reprezentance, še vedno ni pojenjalo. On je zgodba v vseh republikah nekdanje Jugoslavije. Skoraj vsaka si ga lasti vsaj malo.Z izjemo morda Bosne je sledi pustil povsod. Na prvenstvu je praznoval 56. rojstni dan, najbolj imenitno darilo pa je bila vsekakor bronasta kolajna.
Igralskih je vajen, ta pa je bila njegova prva v selektorski vlogi. Ker je bila dosežena po izjemnem preobratu na odločilni tekmi s Hrvaško, ima še poseben lesk. Za dodatnega in za Vujovića nepozabnega so poskrbeli še navijači ob vrnitvi v Zagreb in Slovenijo.
Pravite, da imate tudi po štiri intervjuje na dan. Kateri je najbolj nenavaden ali nepričakovan medij, ki vas je poklical?
Med drugimi sem dal intervju za Al Jazeero Balkan. Kar nekaj mojih izjav je sprožilo burne odzive. Vselej govorim odprto, a nato stvari izpadejo kritične ali grde, čeprav nikakor nisem imel tega namena. Še posebej če gledamo v kontekstu celotnih intervjujev ali pogovorov. V Makedoniji, Srbiji, Sloveniji in na Hrvaškem sem doživel veliko lepega in moji nameni nikakor niso slabi.
Njegov vzdevek skandirajo ob vsakem obisku Makedonije. Zdaj so mu začeli tudi Slovenci.
Vemo, kakšen odnos imajo Makedonci do vas in obratno, saj ste bili dvakrat uspešni trener Vardarja in tudi selektor reprezentance.
Vendar ali se vam ne zdi, da ste šli predaleč, ko ste točko Slovenije, ki si jo je proti Tuniziji priborila po preobratu, posvetili tudi največjim rokometnim imenom Makedonije in njihovemu narodu?
Veste, da sem v preteklosti treniral fante iz makedonske reprezentance, ki se je v času naše tekme s Tunizijo borila za napredovanje v osmino finala.
Pred tekmo so se pozdravili z mano in mi dejali, češ saj ne boste izgubili proti Tuniziji (ta je bila Makedoncem konkurent, op. a.), kajne. Odvrnil sem: kako le? In verjeli so mi. Nato smo bili zelo blizu poraza. Tisto izjavo sem dal čustveno. Seveda je točka slovenska. Ne morem je pripisati na primer moji mami. Sem pa vesel, da jim lahko pogledam v oči.
Čigava čestitka vam je največ pomenila?
Žena in hčerka sta jokali v zadnjih 15, 20 minutah tekme s Hrvaško. Sam sem se kolajne veselil bolj kot kadarkoli, ko sem igral. Čestitali so mi moj prijatelj Željko Obradović, Zoran Janković, Milorad Vučelić, predsednik Partizana, čeprav sem zvezdaš. Čestital mi je Zoran Gobac (najvplivnejši funkcionar hrvaškega rokometa, op. a.), čeprav se ga je rezultat neposredno dotikal. Čestitke so prihajale iz Španije, arabskega sveta in od drugod. Zelo vesel sem bil odziva navijačev Crvene zvezde, čeprav že kar dolgo nisem prisoten v srbskem prostoru.
S tako želeno in obenem nepričakovano kolajno neposredno po tekmi v miks coni pariške dvorane Bercy.
Je ta kolajna prelomnica v vaši trenerski karieri?
Ne vem, vsekakor pa stojim trdno na tleh. Veliko mojih igralcev se mora še veliko naučiti, da bi bili na vsakem tekmovanju med favoriti. Kolajna ne pomeni, da smo favoriti na evropskem prvenstvu na Hrvaškem prihodnje leto. A na vso moč se bomo borili, da bo tako.
Delno ste gotovo pričakovali odziv slovenskih navijačev, kakršen se je zgodil ob vrnitvi. Tudi tako množičnega in čustvenega?
To, navijaški odziv, je moj prvi vtis, ko se spomnim na ta uspeh. Ne medalja, čeprav je bil način, na katerega smo jo ustvarili, fantastičen. Letališče v Zagrebu, meja, Mestni trg. Kot da je Slovenija leta in leta čakala na ta uspeh. Seveda, imeli ste uspehe alpskih smučarjev, skakalcev, da ne naštevam naprej … A kot da bi Slovenci čakali na medaljo v igrah z žogo. Tu so vtkane generacije igralcev, kot so Uroš Zorman, Dragan Gajić, brata Žvižej in drugi, ki so pisali zgodovino in napravili veliko. Ta medalja je za vse fante, ki so bili v reprezentanci, in te, ki zdaj nosijo njen dres, ter tiste, ki ga še bodo.
"Kot da je Slovenija čakala na ta uspeh."
Tanka je črta med junaki in poraženci. Ob morebitnem porazu bi bili v javnosti spet označeni za poražence, ki niso sposobni storiti odločilnega koraka.
Vprašajte se, koliko je že bilo "luzerjev" na takšen način. Leta 2012 so bili v Srbiji evropski prvaki Danci. A na obračunu proti Makedoniji je imel Kiro Lazarov enega odločilnih strelov. Gola ni bilo, zmagali so Danci in odšli do konca. Kdo te vpraša o tem po prvenstvu? Takšen je šport, to je kockanje, tveganje.
Priložnost manj izkušenim igralcem, kot je na primer Jan Grebenc, je bila tveganje. A tokrat z dobičkom.
Tudi vi ste precej tvegali z manj izkušenimi igralci …
Vem, kaj je potrebno, da napraviš rezultat. Moraš imeti širino ekipe. Tekme se vrstijo vsak drugi dan. Ljudje so bili kritični, zakaj sem na klopi pozabil Boruta Mačkovška, zakaj sem začel z Nikom Henigmanom, zakaj ni v formi Blaž Blagotinšek.
Zavedam se, da sem hodil po robu in da bi se mi to lahko maščevalo. Lahko bi igrali z večjo gotovostjo, prišli med osmerico in lahko bi vam zdaj solil pamet. To bi bil dober rezultat, a takšnega presežka ne bi naredili.
Kaj se je dogajalo v prvih 45 minutah tekme s Hrvaško?
V tistih trenutkih sem prepoznal neko "luzersko" idejo, za katero ne vem, zakaj ji moji rokometaši podležejo v trenutkih, ko bi večina dala življenje za takšno tekmo. To je bila tekma, ko je bilo 95 odstotkov tistih, ki spremljajo rokomet, pred malimi ekrani. Jih takšna pomembnost obremenjuje?
Dolgo in čustveno sem govoril ob polčasu. Norvežani so nam na kvalifikacijah za svetovno prvenstvo ob polčasu dali osem golov, na koncu 18. Toliko so nam jih dali Hrvati že do polovice tekme. Predvsem zaradi veliko naših tehničnih napak – Vida Kavtičnika, Jureta Dolenca, Marka Bezjaka in Mihe Zarabca. Ni bilo težav pri igri šestih proti šestim, ko smo nadzorovali žogo.
Hrvati niso mogli verjeti, da so zapravili prednost osmih golov.
Opazil sem, da se je pri hrvaški ekipi pojavila negotovost. Niso bili popolnoma prepričani o sebi. Poraz lanskega januarja, ko smo jih pred evropskim prvenstvom razbili s 15 goli razlike, je pustil sled.
Veste, Hrvati so zavrnili prijateljsko tekmo z nami, češ da pripravljalne tekme igramo tako resno. To je pokazatelj, da nas spoštujejo. Ne bojijo se nas, ampak spoštujejo trenersko in igralsko. Enkrat v 30 letih se zgodi tudi takšna tekma, kot se je nam. Na svetovnih prvenstvih se ni še nikoli.
Zdi se, da imate na pripravah radi svoj mir v svojem svetu. Zunaj igrišča z igralci ne komunicirate veliko.
Ko pojem obrok ali končam trening, grem nemudoma v sobo. V roke vzamem zvezek in si beležim določene trenutke ali malenkosti. Pogosto se ponoči zbudim in razmišljam o postavi, s katero bi začel tekmo. Skok, Cingesar, Marguč … Če zaspim miren, sem zadel ekipo, kar se ponavadi izkaže za točno na igrišču. Spremljam obnašanje igralcev za mizo, v avtobusu, garderobi, kdo je razpoložen, miren. Ali so torej vse ekipe sestavljene ponoči? Vselej ne, zelo velikokrat pa.
Preberite še:
-> Veselin Vujović: Slovenci ste zlat narod, zaslužite si to #video
--> Najlepša rokometna nedelja v sliki in besedi #video
-> Žalostna novica za bronastega kapetana Kavtičnika
Vam je popolnoma uspelo v tem, da pri Slovencih vzbudite kljubovalnost? Kako je to pri nas najbolj preprosto?
Pri vsakem narodu je to drugače. Srbi, Črnogorci so s tem rojeni. Imam pet ali šest igralcev, ki imajo kljubovalnost v sebi, pri drugih je bilo to treba prebuditi. Na olimpijskih kvalifikacijah smo zaostajali na tekmah s Španci in Švedi, na svetovnem prvenstvu z Rusi, Hrvati, Tunizijci, a smo vse te tekme obrnili sebi v prid.
Ostre besede ob igrišču so prej pravilo kot izjema.
Veliko sem dosegel, a fantje morajo to razčistiti v glavah – ne da jih jaz budim, kričim, zmagovalci morajo biti v glavah. Večkrat sem oster kot blag. Na tekmi s Hrvaško pa nisem bil. Videl sem, da so v izgubljeni situaciji in da moja ostrina ne bi izpadla dobro. Ne smem se predati in nisem se. To so fantje začutili.
Ste pred tekmo osmine finala razmišljali, da bi poklicali koga drugega kot v reprezentanci skoraj novinca Jana Grebenca?
On je bil moja prva izbira. V nekem trenutku sem tuhtal, ali poklicati Uroša Zormana. Prihajale so težke tekme, on pa je rojeni vodja. A sta Zarabec in Bezjak igrala odlično, zato bi se morda počutila ogroženo. Nik Henigman in Borut Mačkovšek nista bila na ravni, s katero bi bil izjemno zadovoljen.
Borut Mačkovšek je bil eden odločilnih dejavnikov na tekmi za bron. Na prvenstvu je pokazal zelo stabilno podobo.
Zdelo se mi je, da bi razbremenjeni Jan Grebenc lahko kaj napravil. V strokovnem štabu se sprva nismo strinjali, koga menjati. Končna odločitev je bila moja.
Odločil sem se za Davida Miklavčiča, ki je dovolj izkušen, da to razume. Nisem bil zadovoljen z njegovo čvrstostjo, čeprav je bil na pripravah eden naših najboljših igralcev.
Borut Mačkovšek je verjetno eden največjih dobitkov reprezentance. V preteklosti ste bili zelo kritični, ni igral dobro, a zdi se, da sta z njegovo rastjo v igri oba stopila korak naprej. Vi v zaupanju, on v igri.
Edino to je formula. Jaz mu dam zaupanje, on pa ga mora vračati. Zdaj je to končno začel. Postal je samozavesten. Bil je ključni človek preobrata. Ne glede na to, da sta Hrvata Cindrić in Duvnjak načrtno napadala njega, ni padel v obrambi.
Koga še vidite v tej reprezentanci? Simona Razgorja, Jako Malusa, Klemena Ferlina?
Brez dvoma, Razgor in Ferlin bi bila v ekipi, če bi bila zdrava. Tudi Žiga Mlakar bi bil verjetno zraven in Dean Bombač. Imamo zelo mlado ekipo. Gledam, kako napredujejo na primer tudi Aleks Vlah, Jaka Malus iz Celja, Matic Verdinek iz Maribora.
Kako se bo v ekipo vklopil Dean Bombač oziroma kako ga boste vklopili glede na to, da so se že oblikovali določeni vodje?
Ne vidim vodje. Bombač je član reprezentance, ki bo s svojim učinkom pripomogel, da zadržimo zdajšnjo raven ali jo še izboljšamo. S trudom, obnašanjem, karizmo. Vodja si mora svojo vlogo izboriti sam. Ne morem mu je dati.
V to reprezentanco gotovo spada Dean Bombač, ki je bil tokrat poškodovan.
V Veszpremu se ni razpletlo po vaših željah, kako je po novem s klubskim angažmajem?
Vsem povem, da želim biti ob klubski vlogi še naprej tudi selektor reprezentance. Če ne bi sedel na slovenski klopi, bi bil trener Veszprema in madžarski selektor. Verjemite mi, gre za ogromno finančno razliko. Ne zanima me, ali mi bo kdo rekel hvala za to. Ponudbe so, o imenih klubov pa ne bi.
Imate z Rokometno zvezo Slovenije res le ustni dogovor do leta 2020?
Glede podaljšanja sodelovanja da. Pogodbo naj bi podpisali v kratkem.
Glas sosedovega ljudstva si vas želi za selektorja hrvaške reprezentance, a zdi se, da je tej bistveno bližje Lino Červar. Vendarle obstajajo možnosti, da bi se preselili na hrvaško klop že v kratkem?
Nikoli ne reci nikoli, ampak za to, da bi bil hrvaški selektor, so možnosti tako minimalne, da je o tem smešno govoriti.
2