liga prvakov
Četrtek, 9. 3. 2017, 12.26
6 let, 7 mesecev
Trojni intervju: David Miklavčič, Matevž Skok in Darko Cingesar, rokometaši Zagreba
Slovenski trio v Zagrebu: Tujci, ki to (skoraj) niso #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,25
Pred velikim derbijem lige prvakov med zagrebškimi in celjskimi rokometaši predstavljamo tri pomembne slovenske legionarje pri hrvaških prvakih.
"Z izjemo Škofje Loke, kjer sem doma, je Zagreb ekipa, v kateri se najbolje počutim. Odlično so nas sprejeli," je s prvo legionarsko epizodo svoje kariere zadovoljen Cingesar, podobne občutke pa imata tudi njegova klubska in reprezentančna soigralca. Vse tri, ki imajo pri hrvaških prvakih izjemno pomembno vlogo, smo obiskal in podrobno zaslišali.
Kdo in kako v osmino finala lige prvakov?
Celjani in Zagrebčani bodo neposredno odločali o napredovanju v osmino finala. Svojo besedo pri tem bo imeli tudi švedski Kristianstad, ki igra v soboto.
Zagrebu možnosti za napredovanje prinaša le zmaga za dva ali (ob doseženih celjskih 28 golih) tri zadetke.V tem primeru bi domačini upali na poraz Kristianstada. Ta ima trenutno točko več od njih (in eno manj od Celja) in bo gostoval pri Vardarju, ki za potrditev prvega mesta v skupini potrebuje vsaj točko.
Na drugi strani rokometaše Celja v osmino finala zanesljivo pelje le zmaga, saj jih v tem primeru švedska ekipa ne more prehiteti. V primeru remija v Zagrebu ali minimalnega poraza bi bila celjska usoda odvisna od tekme v Skopju. Tam bi moral Vardar premagati Švede.
Zagreb proti Celju četrtič v sezoni. Tekma skozi vaše oči?
DM: Smo v položaju, ki je vrhunski. Pred nami je neverjetno zanimiva tekma. Obe ekipi lahko ogromno izgubita ali pridobita. Gre za izpolnjevanje ciljev, osmino finala, ki je za obe ekipi pomembna, tudi če potem naslednjega tekmeca ne preskočiš. Seveda je razlika, ali prideš iz skupine ali ne. Veliko je na tehtnici, ampak ko enkrat čutiš adrenalin, na to pozabiš. Poskušaš se držati načrta in to je to. Velikokrat se je že izkazalo, da na takšnih tekmah domače igrišče ne igra velike vloge.
David Miklavčič igra v svoji tretji državi na tujem. Pred tem je bil v Belorusiji in Franciji.
Napetost gotovo je, tako kot je bila vselej v zgodovini. Gre za najboljši ekipi Slovenije in Hrvaške. Ekipi se dobro poznata. Rokomet je postal zelo hiter, hitro se lahko tudi obrne potek srečanja. Mislim, da nobena ekipa ne bo preračunljiva. Vse tekme s Celjem so bile izenačene.
MS: Tekmo pričakujem kot vsako drugo, čeprav je njen pomen ogromen. Želim si, da bi zmagovalec te tekme napredoval. Da ne bi morda Kristianstad. Pot do zmage bo dolga. Pomembna dejavnika bosta dnevna forma in poškodbe. Želim si, da bi bili pravi v obrambi in da bi naredili čim manj napak v napadu. Ta dva elementa bosta ključna. V današnjem rokometu se z obrambo rešuje vse.
DC: Rahlo prednost vsekakor imamo, ker smo domačini, a to moramo potrditi. Videli bomo, kako se bodo odzvali Celjani. Vsekakor bo zanimivo. Mediji špekulirajo o dogovorih med ekipami. Jaz v to ne verjamem. Vem, kako smo se borili in za kaj. Špekulacije se bodo pokazale na igrišču.
Darko Cingesar o dvoboju s Celjani:
Kaj bo odločalo?
DM: Pomembno je, da bomo igrali čvrsto obrambo in poskušali nevtralizirati hitre celjske igralce – Janca, Razgorja in Zarabca – ter jih prisiliti, da se bodo morali odločati v zelo omejenem času, kar te potisne v napako. Vratarji so popravljavci napak, ki prinesejo ogromno. Narediti moramo čim manj tehničnih napak, ki jih Celjani hitro kaznujejo.
DC: Mislim, da bosta odločali obramba in zbranost. To, kdo bo bolj zbran pri strelih in napakah v napadu, ob tem pa seveda vratarski učinek.
Streli v glavo pri vratarjih niso nobena redkost. Opravičilo je nepisano pravilo.
Matevž, od kod modrica pod levim očesom, ste padli po stopnicah?MS: (nasmešek, op. p.) Ne, zgodilo se je na zadnji tekmi. Dobil sem strel v glavo. Gre za nekaj skoraj vsakdanjega. To se pač dogaja v moji službi. Včasih pride modrica, drugič ne. Nič strašnega, normalno vidim in igram. V lanski sezoni sem v Nemčiji dobil še precej več strelov v glavo.
Darko, v zadnjih dneh ste se spopadali z gnojno angino. Koliko moči vam je pobrala?
DC: Teden dni nisem treniral. V ponedeljek sem začel znova, a še po posebnem programu. Vse bom dal od sebe, da bom zdržal vso tekmo. Po 13 letih sem spet dobil gnojno angino, precej me je zdelala, komaj sem hodil po stanovanju. Po dveh dneh sem šel domov v Škofjo Loko, da so domači skrbeli za psa in malo tudi zame. (nasmešek, op. p.) Juhice, čaji, limone, pomaranče, ingver … in je bolje.
Hrvaški Gorenjec ali gorenjski Hrvat?
David, za vami je odličen februar. Postali ste najboljši desni zunanji v regionalni ligi, čeprav nimate menjave, saj je Luka Šebetić poškodovan.
DM: To je psihologija. Ko moraš, moraš. Težko je, a igramo najpomembnejše tekme v sezoni. Po drugi strani pa: ko igraš brez menjave, veš, da ne boš šel na klop, tudi če boš naredil kakšno napako. S tega vidika je lažje. Vsekakor bi bil Luka Šebetić dobrodošel. Nima smisla, da igraš dobro, ekipa pa izgublja. Bolje je, da igraš povprečno, ekipa pa zmaguje.
Kako se počutite v Zagrebu? Ste v tujini, ampak zaradi bližine meje skoraj niste. Je med igralci kaj zbadanja?
DM: Ekipa je super, odlično se razumemo, šalimo, zbadamo. Na to jasno vpliva tudi zmaga na svetovnem prvenstvu. To je normalno tudi drugje. Najbolj priljubljena je šala o šampanjcu. Kako zapreš odprt šampanjec? Vprašaj Hrvata. Tega sicer ni prav veliko, včasih se sprostimo v garderobi. Glede preostalih stvari je vse super – vse je na voljo, dom je blizu, klub nam je pomagal, da smo se ustalili.
"Politikom bi morali biti za zgled"
MS: Tako, kot se igralec počuti v okolju, tako deluje tudi na igrišču. Od prvega dne se v Zagrebu počutim fantastično. Mesto je veliko, lepo, prijazno. V klubu so me sprejeli odlično. Nekih zamer med Hrvaško in Slovenijo ne čutim. Družina je navdušena nad Zagrebom. Tu si iščemo stanovanje, zdaj sem v najetem.
Morda je bilo nekaj manjših zbadanj, a so bila hitro končana. Nihče več ni omenjal ne medalje ne igre. Bilo je bolj v smislu, kdaj bomo zapili medaljo. Tudi po tekmi so nam igralci Zagreba čestitali, prav tako strokovni štab, direktor. Kot bi igral v Sloveniji. Za odličja sem si pravzaprav najmanj želel igrati s Hrvaško. Ne zaradi stila igre, ampak zato, ker sem tudi njim privoščil medaljo. Zveza veliko vlaga v rokomet, javnost je neizprosna, mediji pritiskajo z vseh strani. Vem, kako se igralci počutijo. Na koncu so oni potegnili kratko. Tak je šport. V športnem smislu moramo gledati le nase, v prostem času pa smo prijatelji.
"Hrvati so bolj zbadali nas."
DC: Ne boste verjeli, ampak Hrvati bolj zbadajo nas, čeprav bi bilo bolj logično obratno. Sprašujejo, kdaj jim bomo Slovenci plačali pijačo. Oni bi jo že zdavnaj, če bi osvojili kolajno. Logično, kdo bi čez noč prebolel ta poraz. Res bi bilo čudno, če bi vabili na pijačo soigralce, med katerimi jih je bilo šest v reprezentanci in se jim je po prvenstvu še poznalo razočaranje. Nismo hoteli uničiti ekipe. Morda bomo pijačo plačali ob koncu sezone, ko bodo stvari malo pozabljene.
Matevž, omenjali ste pritisk javnosti. Se ta bolj čuti na Hrvaškem kot v Sloveniji?
MS: Mislim, da se. Pritiski so tu veliko večji.
Tudi v zasebnem življenju se vam je zgodilo nekaj lepega. Vaš prvorojenec je bil med prvenstvom pri starih starših, ker je morala žena v porodnišnico, drugorojenec pa se je rodil tik po vaši vrnitvi iz Francije.
MS: Da, za mano je težak januar. Žena je šla v porodnišnico takoj po našem odhodu na prvenstvo. Štiriletni sin je bil z babico in dedkom. Na dan naše četrtfinalne tekme s Katarjem je imel ravno rojstni dan. Kdor ima otroke doma in jih dolgo ne vidi … Zelo žalostno je, če otrok praznuje rojstni dan brez staršev.
Matevž Skok je po svetovnem prvenstvu doživel več čustvenih pretresov.
Ko gledaš te fotografije, ne moreš biti ravnodušen. Težko mi je bilo, nisem mogel ostati miren. Pogovori z ženo o njeni vrnitvi, porodu, vse to je bilo v glavi, težko sem se osredotočil na tekme. Sreča je bila, da smo bili tako homogeni, da so se vrstile zmage. A zasebno življenje je prihajalo na plano. Pokazal sem čustva, ni me sram. Veliko ljudi me je pri tem podprlo. Zdaj je z malim Lanom vse v redu. Zdaj je že doma, pridno je in raste.
Matevž Skok o rojstvu sina:
Ste bili sploh zraven pri porodu?
MS: S starejšim sinom sva bila tisti dan ravno pri zajtrku, ko me je žena klicala v deliriju, naj čim prej pridem v Celje. Bilo je nenadno in prehitro, štiri tedne pred rokom. Ko sem prišel v Celje, so mi sestre takoj dale haljo in kapo. Ko sem prišel v porodno sobo, sem sina že dobil v roke. Zamudil sem minuto, dve, a sem vesel, da sta oba zdrava, in hvaležen osebju celjske porodnišnice za vso skrb.
Kakšno evolucijo je Zagreb doživel med Veselinom Vujovićem in Silviem Ivandijo?
DM: Kakšnih prevelikih razlik ni. Vujović je sestavil ekipo, Ivandija jo je le prevzel. Dodali smo obrambo 5-1, spremenili nekaj akcij. Morda je še največja razlika ta, da zdaj delamo več videoanaliz.
MS: Vratarji imamo bolj svoje treninge, a mogoče se je spremenilo to, da je malo manj pritiska na vratarje. Vujović želi popolnost vratarja, stoodstotno obrambo, a navadil sem se obeh trenerjev, z nikomer nimam težav.
Vse tri Slovence je v Zagreb pripeljal Veselin Vujović.
Pogled na Veselina Vujovića?
DM: Je, kakršen je. Pove, kar si misli. Če igraš slabo, te ne bo vzel pod okrilje in zaščitil. Na to se ne oziram in tega ne jemljem osebno.
V določenem trenutku si pod vtisom … Sicer pa si vedno lahko pogledava v oči in dava roko. To je šport, navsezadnje tudi njemu ni lahko, ko mora sprejemati določene odločitve. Sprejeti je treba ponujeno in to poskusiti izkoristiti. Če ne boš, boš zamenjan.
MS: Vujović me je želel v Zagrebu, še preden sem prestopil v Nemčijo, a nato se je podpis zgodil tako na hitro, da nismo mogli nič več spremeniti. Po koncu lanske sezone sem bil prost in Vujović mi je ponudil priložnost, da spet pridem v želeni tekmovalni ritem. Hvaležen sem mu, v Zagrebu imam odličnega trenerja vratarjev Maria Kelentrića, s katerim sodelujeva vsak dan tako prek treninga kot pogovorov.
Kako ste v času od svetovnega prvenstva v glavi predelali bronasto kolajno?
DM: Jaz morda nisem bil tako psihološko vpet kot igralci, ki so bili na prvenstvu do konca. A vseeno sem bil del ekipe in igral na petih tekmah. Medalja je nagrada za našo večletno vztrajnost v reprezentanci in popotnica za to generacijo. Ob tem je tudi obremenitev, saj bodo pričakovanja še večja. Medalja bo dodatna utež v nahrbtnikih, ki jih bomo nosili. A bolje je biti sklaten z vrha, kot da do vrha sploh nikoli ne bi prišel.
"Medalja še vedno čaka na vitrino."
MS: Medalja še vedno čaka na vitrino, tega mi še ni uspelo urediti. Vsak, ki bo prišel k meni na obisk, jo bo lahko videl. Bil sem odklopljen, saj so pred nami pomembne klubske tekme. Klub ima bogato zgodovino, potrebne so zmage.
DC: Pred prvenstvom pričakovanja gotovo niso segala tako visoko, čeprav smo si potiho seveda želeli kolajne. Javnost bo imela zdaj večja pričakovanja, morda bodo tudi naša osebna večja. Mislim, da se tega ne bomo ustrašili. Kakovost imamo, mislim, da lahko poskrbimo še za kakšen odmeven rezultat.
