Miša Marinček: pri 13 letih članica, pri 16 reprezentantka, pri 18 na svetovnem prvenstvu

Za članico slovenske rokometne reprezentance in Krima Mišo Marinček je izvrstna jesen. Verjetno je ta hip ena najboljših vratark na svetu. S klubom se je iz kvalifikacij po štirih zmagah prebila v glavni del lige prvakinj. Praktično na vsaki tekmi se je številka njenih obramb približala 20 ali jo celo presegla. Proti Larviku pa je dosegla celo tri zadetke. Slovenska reprezentanca je v podobnem položaju kot Krim na evropskem prvenstvu, ki se je začelo v nedeljo. Je v stranski vlogi, a Marinčkova, ena glavnih slovenskih adutinj je prepričana, da se Slovenke lahko kosajo z vsemi tekmeci.

Poraz za uvod v evropsko prvenstvo

Se strinjate, da je v reprezentanci rahlo zavil veter pomlajevanja? V ekipi za evropsko prvenstvo so Tjaša Stanko (19 let), Nina Zulič (21), Lea Krajnc in Janja Rebolj (23).
Priključile so se igralke, ki kažejo kakovost v evropskih tekmovanjih in slovenskem prvenstvu. To je prav. Nikoli nisem ločevala igralk na stare in mlade. Če so dovolj kakovostne in če je selektor tako ocenil, so, potem lahko dajo svoj prispevek k ekipi. Upam, da ne bo živčnosti, ampak da bodo dekleta prvenstvo vzela kot nagrado.

Marinčkova, ki prihaja iz okolice Žalca, je v reprezentanci zaigrala že pri 16 letih. V klubski članski ekipi pa že tri leta prej. Foto: Žiga Zupan/Sportida Kaj je (lahko) glavni slovenski adut na Švedskem?
Imamo širino. Po dve kakovostni igralki na vsakem položaju. Imamo tudi izkušnje, ki smo si jih na klubski ravni pridobile v zadnjih letih. Naša želja je, da jih prenesemo tudi na reprezentančno sfero.

Vam obramba bolje pomaga v Krimu ali v reprezentanci?
na začetku priprav smo se še malo iskali, vsa dekleta igrajo v različnih sistemih. Treba je bilo postaviti hierarhijo, kdo gre pokrivat igralca globlje, kdo prevzema, kdo teče za krožno napadalko.

V Krimu smo v zadnjem obdobju obrambo že igrali na visoki ravni, v reprezentanci pa smo ji veliko pozornosti posvetili ob zaključku priprav. Obramba dobiva prvenstva.

V Krimu vam je ekipno in osebno šlo odlično. V vratih sta kazali izjemno konstantne predstave. Čemu bi jih pripisali?
Rekla sem si, da bom le uživala v rokometu. Pred sezono smo si rekli, da gradimo novo ekipo, dekleta pa smo se pogovarjala, da si želimo nekaj več od svojih karier. Ne le da nastopamo, ampak da tudi zmagujemo.

To se nam v preteklosti zaradi različnih okoliščin velikokrat ni povrnilo. Zdaj smo zgradili ekipo, ki se je prek kvalifikacij dvignila. Tekma proti Larviku je bila pika na i. Tedaj smo videli, da zmoremo. V drugem delu nas čaka zelo kakovostna skupina, ampak izenačena in kakovostna je bila tudi jeseni.

Apetiti javnosti se vseskozi dvigujejo. Krim je kvalifikant, a v drugi del je prenesel kar šest točk, kar ponuja tudi že pogled proti četrtfinalu.
Apetiti se dvigujejo tudi pri igralkah. Ni realno reči, da bomo premagali evropskega prvaka, podprvaka, ampak presenečenja se dogajajo. Da, smo palček, tudi po proračunu. Veste, da imamo tudi nekaj težav s sanacijo. A s tem smo se igralke sprijaznile, ko smo se odločile, da ostanemo in pomagamo klubu, da se vrne na prejšnja pota. Verjamem, da je motiv za slovenske igralke, da se dokažemo na veliki sceni in s slovenskim klubom nekaj osvojimo.

31-letnica je med najbolj zaslužnimi za Krimov preboj v glavni del lige prvakinj. Foto: Vid Ponikvar
Vselej stvari poveste naravnost, brez ovinkarjenja, četudi to morda komu ni najbolj pogodu. Koliko se Krimove težave trenutno občutijo pri igralkah?
Lahko se veliko, lahko pa zelo malo. Odvisno tudi od značaja igralk. Dekleta, ki smo ostala, smo vedela, v kakšnem stanju je klub. Njegovo vodstvo nam je vselej zagotovilo, da se bo ob koncu leta pokrival dolg za nazaj. Težave so tudi s plačilno disciplino. Ob velikih zmagah je seveda zadnja stvar, na katero pomisliš, da je treba plačati kak račun. Če pa zmag ni, plač ni, temu se kdaj pridružijo še neplačani prispevki, pritiski javnosti … A vse to smo prebrodili. Klub je vselej pomagal v najtežjih trenutkih, zato smo se tudi odločile za ostanek.  

Je lahko ta sezona trampolin za velik evropski klub?
S Krimom sem podpisala do konca sezone. Nimam načrtov, do kdaj bom igrala. Žal bi mi bilo, če Krim ne bi več obstajal. Mislim, da Slovenci premalo cenimo njegovo tradicijo. Res pa je, da če želiš osvojiti kaj več in Krim ne bo konkurenčen, če bo šlo le za preživetje in sanacijo … Sem v najboljših vratarskih letih, imam velike ambicije.

Krim bo tudi proti Bukarešti, Györu in Midtyjllandu v glavnem delu lige prvakinj skušal sneti kakšen skalp. Foto: Vid Ponikvar Kako pa gledate na Krimovo mlado zaledje? Delovanje je široko in uspešno, a glavni kriterij je navsezadnje, koliko doma vzgojenih igralk nastopa za člansko ekipo.
Mladim je treba dati priložnost. To sem videla v svoji karieri. S 16 leti sem nastopala za člansko reprezentanco, z 18 sem igrala na svetovnem prvenstvu eno ključnih vlog.

Zame nisi nikoli preveč ali premalo star. Z mladostjo lahko veliko nadoknadiš. Imaš adrenalin, norost, si neobremenjen. Mlade igralke, ki so se v letošnji sezoni v članski ekipi, so dovolj kakovostne, da lahko v prihodnosti igrajo ključne vloge.

Same pa se morajo odločiti, ali so se pripravljene dovolj odrekati. To ni stvar vodstva kluba. Ko sem jaz prišla v Krim (leta 2004, op. a.), tri leta sploh nisem živela. Vse so bili le treningi, klubski sistem, videoanalize …

Prijatelji in šola so bili ob strani. Dekleta imajo različne vizije. Čemu se bodo odrekale, morajo razčistiti same. Krim ima prihodnost. In ne le on, tudi slovenski ženski rokomet. Ne strinjam se s tezo, da je liga zelo slaba. Dekleta igrajo za članske ekipa s 13, 14 leti. Material je. Klubi in zveza morajo spodbujati, da bodo dekleta ostajala v ženskem rokometu.

Bi torej zmanjšali število prvoligašev z zdajšnjih 11 ekip?
Napravila bi osemčlansko prvenstvo, ki bi se nato razdelilo v ligo za prvaka in obstanek, podobno kot v drugih športih. Če se med sabo meri na primer najboljših šest klubov, je prvenstvo v drugem delu kakovostnejše. Klubi očitno nimajo sredstev, da poravnavajo stroške tekmovanja. Dekleta morajo igrati. Če v prvi ligi, zakaj ne. Tudi proti Krimu. Ko gledam ta dekleta, uživam. V slovenskem ženskem rokometu vidim veliko perspektive.

Pogoji za šport še zdaleč niso enaki kot na primer pred desetletjem. Foto: Urban Urbanc/Sportida
Čeprav kdaj na tekmo pride le 20 gledalcev …
Da, to je žalostno. Ko se je naša prva vratarka poškodovala, sem pri 13 letih z Žalcem igrala derbi s Piranom. V obeh ekipah so bile tridesetletnice, vse so ostajale v domačih okoljih. Ni obstajal le Krim. Nekatere iz kljubovanja niso odšle tja. Imele so družine, končale fakultete. Vse se je dalo, a finančno stanje je to omogočalo. Dobile so službo, pomagalo se je pri študijo, teh vrednot pa zdaj zmanjkuje. Včasih so bili trenerji naši drugi očetje.

Se po vašem mlajše generacije premalo odrekajo? Da so jim druge stvari pomembnejše kot šport.
Družba je tako naravnana. Češ, v tujini bo bolje. Moje mnenje je, da ni vse tako svetleče. Nekateri mladi se zelo veliko odrekajo, a niso najdeni.

Bolj me moti to, da številni mladi pridejo do določenega položaja prek vez. V športu ni nikoli veljalo, da boš uspel, ker imaš ambiciozne starše. Uspel boš, če si sam dober. To se na koncu vedno izkaže. Lahko si »sforsiran« na vso moč, ampak če se čez pet let ne boš nekje dokazal, to ni vredno nič. Na igrišču se vse pokaže. Če staršem ne uspe, mislijo, da mora otroku. Vse vidijo skozi denar.

Ko sem prišla v Krim, sem sprejela šestkrat manjšo plačo, kot sem jo imela pri 17 letih v Celju. Ni vse v denarju. Včasih je treba kaj tvegati, da lahko dosežeš nekaj več. Družba je bombardirana z milijoni, punce in fantje menijo, da bi morali kar takoj nekaj dobiti. V življenju je treba prej kaj dati. Prav pa je, da nekdo to zna nagraditi.