Trenutek, ko je Leon Štukelj navdušil svet in orosil marsikatero slovensko oko

Do olimpijskih iger v Riu de Janeiru nas loči še vsega 17 dni, prav na današnji dan pa so se pred dvajsetimi leti v Atlanti začele igre 26. olimpijade. V slovensko športno zgodovino so se zapisale kot srebrna doba olimpizma, za kar sta z drugima mestoma poskrbela kajakaš na divjih vodah Andraž Vehovar in tekačica na 100 metrov z ovirami Brigita Bukovec.

A čeprav je svoj olimpijski vrhunec doživel debelih sedem desetletij pred tem, je bil eden od slovenskih junakov iger nedvomno tudi Leon Štukelj. Kot tedaj najstarejšega živečega olimpijskega prvaka so ga namreč organizatorji iger povabili na otvoritveno slovesnost in ga predstavili kot del cveta športnih legend.

Takrat 97-letni Štukelj je ob nepozabnem sprehodu proti osrednjem odru olimpijskega štadiona navdušil milijone televizijskih gledalcev, občinstvo pa ga je na štadionu pozdravilo s stoječimi ovacijami in aplavzom. Nad čilim slovenskim korakom je bil navdušen tudi takratni ameriški predsednik Bill Clinton, ki je v družbi žene in zdajšnje predsedniške kandidate Hillary Clinton v znak spoštovanja stisnil pest.

Igre v Atlanti so imele pridih praznovanja stoletnice olimpijskih iger moderne dobe.

Ogenj še prižgal Muhammad Ali

Poleg Štuklja, ki je s čustvenim nastopom orosil marsikatero slovensko solzo, je otvoritveno slovesnost zaznamoval tudi legendarni boksar Muhammad Ali. Mojstra besednih provokacij in vihtenja pesti je doletela čast zadnjega nosilca olimpijske plamenice. Nekdanji olimpijski prvak je s tresočo roko (kot posledico Parkinsonove bolezni) prižgal olimpijski ogenj.

Prvi olimpijski prvak

Leon Štukelj ima sicer v slovenski športni zgodovini tudi status prvega dobitnika zlate olimpijske kolajne. Leta 1924 v Parizu je na igrah osme olimpijade ugnal konkurenco v mnogoboju, za nameček pa je zlato odličje osvojil še na drogu.

Ob tem je zanimivo, da je njegov olimpijski nastop v francoski prestolnici celo visel v zraku, saj je dva tedna pred odhodom v francosko prestolnico na izbirni tekmi v Ljubljani padel z bradlje in si poškodoval zapestje desne roke. Med vajami je vseskozi čutil bolečino in negotovost, vseeno pa je z elegantnostjo in spretnim izkoriščanjem fizične moči prepričal sodnike.

Po nepozabnem Parizu je bil nato leta 1928 v Amsterdamu prvi na krogih ter tretji v mnogoboju in na ekipni tekmi, osem let pozneje pa je kariero v Berlinu sklenil s srebrom na krogih.

Pozabljeni prvak  Leon Štukelj (12. 11. 1898–8. 11. 1999)

Po končani športni karieri se je Štukelj povsem posvetil pravniški službi, po drugi svetovni vojni pa se je znašel v nemilosti tedanjega režima. Kratek čas je prebil celo za zapahi, trpelo je njegovo pravniško delo, sila redko pa se je govorilo tudi o njegovih športnih dosežkih.

"Vse te reči sem poskušal razumeti in jih jemati s kar najmanjšo prizadetostjo. Že med vojno in takoj po njej mi marsikaj ni bilo jasno, nekatere stvari pa so mi bile popolnoma nerazumljive. Nerazumljiv se mi je zdel odnos do Stalina, vse to neobičajno navdušenje nad sovjetskim vodenjem, za katerega se je v intelektualnih krogih dobro vedelo, kaj vse naj bi počenjali med obema vojnama in česa je bilo zmožno med njo," se je o povojnih časih v knjigi Prvih 100 let (Franček Jauk, 1998) razgovoril Štukelj.

Ob tem je sicer zanimivo tudi, da je pred leti Uroš Šušterič kot edini živeči deklarirani pripadnik četniškega gibanja Štuklja označil za pomembnega sodelavca in podpornika gibanja.

Olimpijska slava legendarnega stoletnika

Štukelj, Novomeščan, ki je dobršen del življenja preživel v Mariboru, je bil primerne športne slave ob mehčanju nekdanjega režima znova deležen šele v jeseni svojega življenja. Že leta 1968 je bil razglašen za častnega občana Novega mesta, po letu 1991 pa ga je slovenska olimpijska družina začela aktivno vključevati v svoje akcije.

Sodeloval je pri rojstvu Olimpijskega komiteja Slovenije, se kot gost udeležil že olimpijskih iger leta 1992 v Barceloni, nato pa navdušil v že omenjeni Atlanti.

Tudi v domovini je bil gost ob številnih protokolarnih prireditvah, v javnosti je bil nazadnje prikazan kot navdih in vzor novim generacijam. Po njem sta med drugim poimenovana trg v Mariboru in osrednja športna dvorana v Novem mestu.

Na slovesnost ob Štukljevi stoletnici je prišel tudi tedanji predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja Juan Antonio Samaranch.

Ave, triumphator!

Legendarni telovadec in pravnik, ki je preživel dve svetovni vojni in nato dočakal tudi osamosvojitev, je bil ob svojem okroglem jubileju nedvomno najbolj svetovno znani slovenski stoletnik. Slavnostne gimnastične akademije z naslovom Ave, triumphator (tako ga je tudi leta 1924 ob sprejemu v domačem kraju pozdravil župan Josip Režek) v Novem mestu se tedaj ni udeležil le slovenski športni in politični vrh, velikanu slovenskega športa je osebno čestital tudi tedanji predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja Juan Antonio Samaranch.

Novomeški Mariborčan, podpisnik slovenske olimpijske listine, ki je služila kot temelj slovenske športne samostojnosti, je častitljivi jubilej pričakal kot zelo vitalen gospod, čigar misli so bile povsem sveže. Takšen je bil pravzaprav vse do smrti le nekaj dni pred 101. letom.