"Slovenci, bodite ponosni na Jureta Zdovca!"

Čeprav je v svoji karieri pustil velik klubski pečat v Grčiji, kjer je igral za Aris, Panathinaikos in Olympiacos,  se preizkusil celo v ligi NBA in uspehe nizal s srbsko-črnogorskim ostankom Jugoslavije, pa danes 50-letni Žarko Paspalj s prav posebnimi čustvi govori predvsem o reprezentanci nekdanje skupne države tik pred njenim razpadom. Z njo je bil dvakratni evropski prvak, srebrn na olimpijskih igrah in svetovni prvak.

V Riu de Janeiro je v Črni gori rojeni Srb, ki je pred leti preživel dva srčna infarkta, pripotoval kot podpredsednik srbskega olimpijskega komiteja in si ob čakanju na prve tekme košarkarske turnirja vzel čas tudi za Siol.net.

Znan obraz v olimpijski vasi: Žarko Paspalj

Verjetno olimpijske igre, čeravno v drugačni vlogi, osvežujejo spomin …
Veliko je trenutkov, na katere bi verjetno pozabil, če ne bi znova zakorakal v olimpijsko družino. Olimpijske igre so vedno nekaj posebnega. Biti del tega spektakla je privilegij.

Ste lahko bolj konkretni, ko govorite o spominih?
Imel sem to srečo, da sem igral v nadarjenih reprezentancah, zato so najlepši spomini vezani na rezultatske uspehe. Poleg tega pa se dobro spominjam tudi osredotočenosti in pritiska. Edini ventil so bile šale.

Slovenci se vas spominjamo kot klubskega tekmeca Olimpije, a predvsem kot pomembnega člana jugoslovanske reprezentance tik pred razpadom. Je bila ekipa, v kateri je bil ob Toniju Kukoču in Draženu Petroviću tudi Jure Zdovc, najboljša, v kateri ste kadarkoli igrali?
Ko govoriva o tem obdobju, me prevevajo mešani občutki. To je bila reprezentanca brez kakršnekoli primerjave v zgodovini evropske košarke. A bili smo mladi. Postali smo evropski in svetovni prvaki, pa smo imeli v povprečju le dobrih 20 let. Pred nami je bilo celo desetletje rasti in vrhunskosti. Prav zaradi tega še danes čutim grenak priokus. Priokus zaradi razpada Jugoslavije. S tem smo ostali brez možnosti, da se postavimo po robu veliki reprezentanci Združenih držav Amerike. Verjemite mi, da je svetovna košarka zaradi razpada Jugoslavije ostala brez najlepšega dela najlepše košarkarske poezije.

A vzvodi razpada kajpak niso bili športni. Ste takrat razumeli slovenske odcepitvene težnje in čutili, da država v obstoječi obliki pač ne more več obstajati?
Leta 1991 sem bil, če govoriva o slovenskem in hrvaškem slovesu, gluh in slep. Ne le jaz. Tudi moji soigralci. Verjemite mi, da v tisti reprezentanci ni bilo prostora za politiko. To je bila nepričakovana eksplozija pred našimi nosovi. Ne želim govoriti o politiki. Zanima me šport. V športu pa je bila cena razpade države visoka. Meri se v kolajnah in nesmrtnosti neke ekipe.

S kakšnimi besedami bi povzeli svojo vlogo v tisti jugoslovanski reprezentanci?
Imel sem vlogo, ki mi jo je dodelil selektor Dušan Ivković. Bolj kot vloga pa je bil pomemben dres. Igrali smo kot kolektiv. Ne le jaz. Tudi Kukoč, Divac, Petrović, Rađa … Vsi smo vedeli, da bomo zmagovali le, če bomo dihali kot eno. Pri tem smo znali presegati značajske različnosti in potlačiti lasten ego. Vse za ekipo. Cilj je bila zmaga, pri čemer pa je vseeno, ali nekdo doseže 30 točk, soigralec pa v treh minutah vknjiži en skok. To miselnost smo tedaj sprejeli prav vsi.

Se strinjate, da je šolski primer tega pristopa edini Slovenec v tedanji reprezentanci – Jure Zdovc?
Dovolite mi, da ta intervju izkoristim za pozdrav mojemu dobremu prijatelju. Vedno sva se  dobro razumela. Da, imate prav. On je poosebljal trdo delo, tako na treningih kot tudi na tekmah. Bil je zelo pomemben del te reprezentance. Slovenci, bodite ponosni na Jureta Zdovca!

Prav Zdovc pa je junija leta 1991, ko so slovenske ulice zasedli tanki tedanje Jugoslovanske ljudske armade, prvi odkorakal iz "plave" reprezentance. Ste mu to zamerili?
Ne. Ponavljam, nismo vedeli, kaj se dogaja. Šport je bil pač talec politike. Ta je nato postala sestavni del naših življenj v zadnjih 25 letih.

Žarko Paspalj sporoča, da je Slovenija s selektorjem Kokoškovom našla dobro rešitev.

Večno vprašanje: kdo je bil največji med največjimi? Petrović, Kukoč …?
Ne bom vam odgovoril. Ne vem, ne znam in predvsem ne želim. Prav zaradi prej povedanega. Vsi smo namreč sledili sistemu in spoštovali hierarhijo. Jasno, klubske kariere so bile različne. A prav vsi člani tiste Jugoslavije so pustili pečat.

Katera poglavje te zlate zgodbe o uspehu pa je bilo najbolj veličastno: EuroBasket 1989 v Zagrebu, svetovno prvenstvo 1990 v Argentini ali labodji spev na EuroBasketu 1991 v Rimu?  
Najbolj veličastnih let nismo dočakali. Da, bili smo najboljši. A to so bila uvodna ali kar razvojna leta. To je bilo ogrevanje pred napovedanim ekspresnim vlakom. Nismo še bili dovolj zreli za zenit. Vrhunec bi ta ekipa dosegla v obdobju 1992 - 1997.

Znova sva pri razpadu države, ki ga je zaznamovala tudi krvava vojna. So rane v srbsko-hrvaških košarkarskih odnosih še vedno prisotne?
Seveda so se odnosi spremenili. Tega ne skrivam. To ne pomeni, da kateregakoli košarkarja spoštujem manj, kot sem ga spoštoval pred razpadom države. Vprašanja o tem, kdo je s kom ostal v stiku, pa so zasebne narave.

Vrniva se v Rio. Kako visoko lahko poseže Srbija?
Res je, da si je ekipa nastop v Riu izborila šele v dodatnih kvalifikacijah. A gre za kakovostno skupino košarkarjev. Zdaj je ključnega pomena, ali bodo fantje znali ustvariti pravo kohezijo. Ta je v turnirskem sistemu olimpijskih iger pogosto odločilna.

Vas kdaj pocukajo za rokav in prosijo za nasvet?
Vsem sem na voljo, a verjamem, da imajo s selektorjem Aleksandrom Đorđevićem ob sebi dovolj izkušenega strokovnjaka, ki jih bo znal usmerjati.

V Riu pa ni slovenske košarkarske reprezentance …
Škoda. Vem, da jo zdaj vodi moj prijatelj Igor Kokoškov. To je dobra rešitev za Slovenijo. Rezultati ne bodo izostali, a potrebna bo večja igralska odzivnost. To ni le slovenska težava, da ne bo pomote. Najlažje je sprejeti reprezentančni poziv, ko so rezultati dobri, najtežje pa takrat, ko je reprezentanca v krizi. Nekdo pa mora igrati. Naj igrajo najboljši, ki morajo pri tem preseči svoje sebične osebne interese.