Četrtek, 10. 5. 2018, 19.51
5 let, 11 mesecev
Triglavske poti Sama Ruglja
"Če si rojen v slovenski hribovski družini kot jaz, je Triglav preprosto mit" #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,85
3
"Triglav je cilj. Triglav je pot. Triglav je reset. Triglav je zapik. Triglav je najbolj razvpita, čaščena in obiskana gora v Sloveniji," v svoji najnovejši knjigi, posvečeni planinskemu romarskemu središču Slovenije, piše njen avtor Samo Rugelj. Želi si, da bi bil Triglav zgolj metafora, vsak vrh je lahko za nekoga Triglav, da se le spravi v akcijo in stori prvi korak.
Z današnjim dnem je luč sveta ugledala nova knjiga urednika, publicista in založnika, strastnega tekača, raziskovalca in ljubitelja gora Sama Ruglja. V knjigi z naslovom Triglavske poti, ki je izšla pri založbi UMco, na 290 straneh opisuje fenomen Triglava. Delo začne z umestitvijo Triglava v kolektivno zavest, se v osrednjem delu osredotoči na popotovanje od Ljubljane do Triglava, ki ga je septembra lani v dnevu in pol opravil s kolegico Mojco Slodej Kuslan, zraven pa v obliki skokov v preteklost prepleta spomine na srečanja s hribi v mladosti. Zadnji del knjige je hvalnica hoji, v kateri se Rugelj, ki ga lahko kot kolumnista spremljate tudi na našem portalu, dotakne številnih zapisov, ki obravnavajo prav to osnovno človekovo dejavnost.
"Če si rojen v slovenski hribovski družini kot jaz, je Triglav preprosto mit," piše Samo Rugelj.
Izid knjige Triglavske poti sovpada z 240-obletnico prvega vzpona na Triglav, 10. maj, dan izida knjige pa z 18. rojstnim dnem vašega mlajšega sina in svetovnim dnevom gibanja … Premišljeno, naključno?
O knjigi sem začel razmišljati že pred leti in ko sem jo pripeljal do sklepne faze in začel iskati oporno točko, na katero bi jo lahko naslonil, sem se spomnil na 240-obletnico prvega vzpona na Triglav, ki jo obeležujemo letos.
Spomnil sem se, da smo leta 1979, ko sem se pri 13 letih prvič povzpel na Triglav, obeleževali 201. obletnico. Tega se spominjam zato, ker so takrat na vrhu namesto klasičnega trikotnega žiga z Aljaževim stolpom, ki sem si ga tako želel, imeli zgolj kvadraten spominski žig.
Seveda bi bila 250. obletnica še boljša, a ne bi rad čakal še nadaljnjih deset let.
Ker je knjiga na neki način povezana tudi z našo družinsko zgodovino, sem jo navezal še na sinov rojstni dan.
26. avgusta letos bo minilo 240 let od prvega zabeleženega vzpona na Triglav. Leta 1778 so vrh osvojili Luka Korošec, Matevž Kos, Stefan Rožič in Lovrenc Willomitzer.
S kolegico iz šolskih klopi in tekaških logov Mojco Slodej Kuslan sta se septembra lani iz Ljubljane odpravila na Triglav. Pot sta opravila v dnevu in pol.
Ideja je torej zorela že dlje časa in ni bila načrtno napisana za obeleževanje 240-obletnice …
Z Andrejem Blatnikom sva se o tem pogovarjala že leta 2011, a se je prej odvilo še nekaj drugih projektov, zato je ideja ostala na strani. No, ko se je moja tekaška zgodba z izidom knjige Na dolge proge na neki način zaokrožila, je končno prišla na vrsto. Vedel sem, da želim pot od Ljubljane do Triglava spraviti v potopis …
Iz nabora kolumn Sama Ruglja na Siol.net:
Prodajalec pijače na vrhu Triglava
Planinarjenje je bilo v družini Rugelj zapisano na častnem mestu. "Že pri treh letih sem prehodil Pohorje," se spominja Samo Rugelj. Na fotografiji iz leta 1989 z očetom, priznanim psihiatrom dr. Janezom Rugljem.
Pri tem me je vseskozi vodila jasna ideja, da bom v besedilo vpletel tudi skoke v preteklost, medtem ko bo rdeča nit pohod od Ljubljane do Triglava v dnevu in pol. Zraven sem razvijal še idejo o pospešeni hoji, ki je energetsko zelo učinkovita, napisal sem tudi nekaj člankov na to temo za Planinski vestnik.
Kakšen status je v vaši družini, če se vrneva v vašo mladost, uživalo planinarjenje, če ga primerjamo s tekom? Vaš oče, priznani psihiater dr. Janez Rugelj, je s svojimi varovanci gojil obe dejavnosti. Obe na zelo visoki ravni.
Absolutno je imelo planinarjenje večjo težo. Oče je tek v svoj terapevtski program vpletel šele pozneje, njegova vloga pa je bila predvsem ohranjanje kondicije med tednom.
Bil je pristaš načela, da se pet dni posveča delu, en dan se preživi v naravi, en dan pa se počiva ali vzame za urejanje določenih obveznosti. Hribi so bili na neki način osnova, tek pa je bil dodatek.
Z očetom v Tamarju v sedemdesetih letih
Kakšen je po vaših izkušnjah pravilen način, da otroke navdušiš za hribolazenje? Kakšen zgled ste imeli vi? Ste se tudi sami temu na začetku upirali?
Nisem se upiral, bi pa se verjetno marsikdo na mojem mestu upiral pozneje. Že pri treh letih sem namreč prehodil Pohorje, kar je dokaj zgodna doba …
Moja teza je in za zdaj drži, da starši, ki imajo majhne otroke in so prva leta dokaj pasivni, saj so otroci še premladi, naredijo napako in otroke prehitro vodijo na prevelike razdalje, otrokom pa se vse to zameri. To je še posebej pogosto, če so starši bolj športno naravnani.
V našem primeru je bilo tako, da sva z ženo Renate otroke v hribolazenje uvajala s kratkimi razdaljami, krajšimi izleti … To pomeni, da smo se na primer pol ure peljali z avtom in nato 15 minut hodili. Otroci so postopoma nabirali kondicijo in na koncu jim nič ni bilo težko. Če jim hribolazenje predstavimo kot zadevo za mimogrede, ki jim ne bo vzela vsega dne, se temu prav gotovo ne bodo upirali.
Ker so v dobri kondiciji, jim to ne predstavlja nobenih težav. Je pa seveda pot do tja dokaj dolga. Najprej pet, šest let po malem, nato pa ti vzponi postajajo vedno zahtevnejši, otroci napredujejo, se navadijo na teren.
Hči Zoja se je na Triglav povzpela že pri rosnih osmih letih. "Povsem suvereno, brez težav," je njen vzpon opisal Rugelj.
Vaša hči se je očitno navadila že dokaj zgodaj. Kot pišete v knjigi, je že pri sedmih letih želela na Triglav.
Res je, imela je vzor pri starejših bratih. In res, ko smo se nekoč iz Kota povzpeli do Staničevega doma, od koder je lep razgled na Triglav, je izrazila željo, da bi se povzpela na Triglav. Žena je takrat predlagala, naj počakamo še leto dni, češ da je premlada, in vesel sem, da smo upoštevali njeno pripombo.
Naslednje leto, avgusta 2013, ko je imela osem let, se je na Triglav povzpela povsem suvereno, brez težav.
Vzeli smo si družinski konec tedna. Prespali smo na Pokljuki, se naslednji dan povzpeli na Triglav in se vrnili na Pokljuko, prespali in se v nedeljo odpravili domov.
Vaš oče je menda vztrajal, da vas na Triglav vzame pozneje, pri 13 letih.
Da, dolgo me niso spustili gor. Takrat je veljalo, da se na Triglav ne gre kar tako. V hribovskih družinah so te na težke vzpone spustili šele po tem, ko si imel v nogah že veliko drugih vzponov.
Triglav je na neki način motivacija, vrhunec, nagrada, ki ti pripada na osnovi prejšnjih vzponov, kjer pridobiš osnovo za varno pot v gore.
Če človeka na Triglav odpelješ prehitro, kaj mu potem še preostane?
Seveda so tu še alpinizem, pa zahtevnejše smeri ali raziskovanje brezpotij, planinarjenje v tujini, a če se osredotočimo zgolj na Slovenijo, je vzpon na Triglav prav gotovo nekaj posebnega, pričakovanje, vrhunec, posebna zgodba.
Knjigo začenjate z različnimi zgodbami, povezanimi s Triglavom. Kje vse ste jih našli? Ste jih poznali že prej, ali je šlo za načrtno zbiranje informacij? Pišete na primer o alpinistu in avtorju planinskih vodnikov Tinetu Miheliču, ki se je menda v znak nasprotovanja klinom in jeklenicam na poti na Triglav na njegov vrh povzpel s prekrižanimi rokami, ne da bi se dotaknil nebodigatreba železja na poti, pišete o idejah, da bi na vrh vodila železnica, da bi na vrhu postavili štirinadstropno restavracijo …
Nekaj od tega sem zasledil v Planinskem vestniku, veliko informacij sem poznal že prej, nekaj sem jih izvedel sproti, pri tem so mi pomagali tudi prijatelji na Facebooku. Verjetno je še kaj, kar je ostalo skrito. Ta del besedila je nastajal več mesecev …
Spadate med tiste, pri katerih Triglav uživa absolutni primat, kar zadeva gore, ali med tiste, ki se jim zdi fama okrog našega očaka pretirana?
Triglav je v naši družini od nekdaj imel veliko težo, kar pa seveda ne pomeni, da drugih vrhov nismo cenili. Sam sem bil na vrhu okrog 15-krat, največkrat v mladosti in zadnja leta zaradi otrok.
Nekaterim je cilj samo Triglav, drugih gora pa ne obiskujejo … To se mi zdi škoda.
Triglav ima med Slovenci posebno mesto.
Kakšno usodo napovedujete knjigi?
Knjiga bo izšla v nakladi 600 izvodov. Bomo videli, običajno nas je zanimanje za takšne knjige vedno pozitivno presenetilo. Tudi kolumne s podobno tematiko, objavljene na spletni strani Siol.net, so bile ljudem očitno zanimive. Ogromno ljudi se mi je takrat javilo z vprašanji, kako in kje smo se lotili vzpona na Triglav. Ljudje običajno potrebujejo ideje.
Kar zadeva Triglav v tej knjigi, je ta na neki način samo metafora. Katerikoli hrib lahko prevzame njegovo vlogo.
Namen knjige je, da spodbudi bralca, da se spravi v akcijo, da se na primer nekdo, ki živi v Mariboru, odpravi čez Pohorje … ali kamorkoli drugam.
"Slovenci smo in bomo planinski narod. Tudi geografija nam to omogoča."
Glede na to, da že vse življenje zahajate v hribe, opažate razliko med planinci nekoč in danes?
Danes je veliko več športnega planinstva. To pomeni, da se ljudje pripeljejo dokaj visoko in na hitro opravijo vzpon, medtem ko je pohajanja precej manj.
Če se ozremo samo proti Polhograjskim hribom … Tošč in Grmada sta hudo oblegana, vsi drugi vrhovi pa precej manj. Če se s Tošča spustiš do Jedrt, naprej proti Pasji ravni, težko srečaš živo dušo.
Najbrž je razlog za to hiter tempo življenja, ki ga živimo. Opažam, da gre zelo dobro kočam, ki so tik nad mesti in so lahko dostopne.
Sicer pa Slovenci smo in bomo planinski narod, tudi geografija nam to omogoča.
Odlomek iz knjige Triglavske poti, kjer Rugelj opisuje vsebino nahrbtnika njegovega očeta dr. Janeza Ruglja. :
… // nekje v množici družinskih
videokaset je kakega četrt stoletja star posnetek, ko oče
vsem prisotnim končno razkrije – bil sem zraven in moram
priznati, da sem se takrat v prisotnosti očeta smejal najbolj v
življenju –, kaj je vedno treba imeti s seboj v hribih.
Oče je v času četrturnega posnetka iz nahrbtnika drugega za drugim
vlekel nepogrešljive dele svoje obvezne planinske opreme,
ki so bili tam vedno, že sami po sebi, še preden je vanj dodal
kaj za konkretno turo. "Ti imaš ruzak težek, še preden daš
kaj noter za hribe!" sem mu vedno govoril. Obvezna oprema
je obsegala vse od precej obsežnega kompleta prve pomoči
("Saj sem vendar zdravnik!"), tanjše in debelejše vrvi, pelerine
in dežnika, rezervnega noža, rezervne baterije z rezervno
žarnico in rezervnimi baterijskimi vložki, vžigalnika,
vodoodpornih vžigalic in kresila, kompleta zemljevidov in
planinskih vodnikov, železne rezerve v obliki kalorične hrane
(po navadi rozine in slani lešniki) do Prešernovih Poezij,
beležke z vsaj dvema kemijskima svinčnikoma, vsaj dvema
blazinicama za žige, komplet planinskih izkaznic raznih
transverzalnih poti itn. Morda najbolj legendarni (in precej
originalni) del njegove stalne opreme pa je bil komplet na
začetku leta sprva povsem belih voščilnic, ki jih med letom
vestno polnil z žigi z vrhov, potem pa za novo leto poslal
prijateljem. Vsak žig je pritisnil z iskrenim zadovoljstvom.
3