Sara Isaković: Kar tako ne bom odšla

Pogovori s Saro Isaković pravzaprav nikoli niso dolgočasni, predvsem pa v nobenem trenutku ne postrežejo niti s sekundo mučne tišine. Vselej nasmejana, zgovorna in pripravljena svoje vihrave misli pretopiti v besede. V Londonu je delovala kot oseba, ki bi doživela neke vrste duhovno razsvetljenje ter posledično na dogajanje okrog sebe gleda izključno s svetle in optimistične plati. Tudi rezultatski razkorak med Pekingom, kjer se je okitila s srebrno kolajno, in Londonom, od katerega se poslavlja s polfinalnim nastopom in končnim štirinajstim mestom, je sprejela s pozitivnimi mislimi. Dobro se namreč zaveda, da je v preteklih štirih letih v Združenih državah Amerike skočila v povsem nov življenjsko-študijski bazen, na račun katerega je trpela njena konkurenčnost v svetovnem merilu. A te poteze nikakor ne obžaluje, saj je v ZDA našla samo sebe in prav s pomočjo plavanja kot odskočne deske prišla do učinkovitih nastavkov za uspešno selitev v civilno ali poslovno življenje.

Kljub vsemu pa Isakovićeva plavanju še ne želi pomahati v slovo. Ne ve sicer, kako bo usklajevala vse obveznosti s športom in kam jo bo po načrtovani diplomi prihodnje leto vodila pot na podiplomski študij, a o umiku iz bazenov še ne razmišlja. ''Ne bom kar tako odšla. Ne morem se kar posloviti. Ne vem, kako se bodo stvari razvijale. A večkrat se vprašam: 'Kaj pa če mi še enkrat uspe?' Morda na evropskem ali svetovnem prvenstvu. Kristalno jasno pa mi je nekaj. Profesionalni plavalci na najvišji ravni morajo trenirati 24 ur na dan. Jaz pa? Ne vem. Kaj pa če, tako kot Jernej Godec, pristanem na harvardski univerzi? Vprašanj je torej toliko, da sedaj pravega odgovora še ne morem dati. Vem le, da potrebujem nekoliko daljši oddih, nato pa bom šla naprej. Toda ponavljam, kar čez noč ne bom nehala,'' pravi vrhunska blejska športnica, ki po trilogiji z Atenami, Pekingom in Londonom vsaj uradno ne želi naznaniti niti umika iz olimpijske arene. ''Nikoli se ne ve. A če povsem realno razmislim, si moram priznati, da bom v Riu stara 28 let, kar je za plavalko v disciplini 200 metrov prosto že zelo veliko. Seveda so v konkurenci tudi starejše, a pridejo le nastopati. Če bi se sama še enkrat podala na olimpijske igre, bi imela visok rezultatski cilj. Zgolj za štirideseto mesto v delfinovem slogu zanesljivo ne mislim odpotovati na igre. Če bi torej želela v Rio, bi se pripravljala s polno paro. V tem trenutku pa ne vem, kako in kaj. Če me sedaj vprašate, ne vem, kje bom čez dve leti, kaj šele leta 2016,'' nekoliko zamišljeno pripoveduje 24-leta študentka znamenite kalifornijske univerze Berkley, kjer se je usmerila v nevropsihologijo in se ob tem veselila treh plavalnih naslovov NCAA konkurenci.

Svoje bivanje v otoški prestolnici je po končanih tekmovanjih krepko podaljšala, saj se domov vrača šele desetega avgusta. ''Končno lahko tudi povsem sproščeno uživam v tem olimpijskem vrvežu. Bila sam v Wimbledonu, si ogledala vaterpolski obračun Srbov in Črnogorcev, na katerem sem bila vesela neodločenega rezultata, saj imam veliko dobrih prijateljev v obeh ekipah, se sprehodila skozi olimpijski park, družim se s prijatelji … Prav lepo mi je,'' ob poigravanju s pramenom svojih las in predvsem z iskrenim navdušenjem svoje aktivnosti niza Isakovićeva, ki pa vendarle ne more mimo dejstva, da na rezultatski ravni ni bila tako uspešna, kot so mnogi pričakovali. Sama je sicer polfinale v svoji paradni disciplini zaradi hude konkurence in nove ameriške poti označila za uspeh. Po nekaj prespanih nočeh pa se vendarle sprašuje, ali je v polfinalu izstrelila vse razpoložljive naboje. ''Večkrat razmišljam o tistem plavanju. Jasno, o mojem trudu in plavanju na vso moč ne gre dvomiti. A morda bi bila lahko v prvih 100 metrih bolj pogumna. V zadnji četrtini sem imela namreč še zelo veliko energije. Ne vem, ali sem iz sebe res iztisnila vse atome moči. Ne vem … Vseeno sem bila deležna samih pozitivnih odzivov. Deloma so me tolažili, deloma pa trepljali in spodbujali pred prihajajočimi izzivi,'' pravi Sara, ki bo zaradi svoje olimpijske priponke posebnega statusa deležna tudi v univerzitetnih vrstah. ''Prav zato se mi bo kar malce 'mudilo' v ZDA. V drug polovici leta se namreč tam nizajo prireditve, na katerih na poseben način predstavljajo svoje olimpijce, jim prirejajo večerje in podobno. Letos bo še posebej veselo, saj so člani in članice naše univerzitetne plavalne ekipe pobrali kar nekaj kolajn,'' je sproščen pogovor sklenila nekdanja evropska prvakinja.