Velika kalvarija nesrečnega mladega asa

Pred letom dni je bil eno izmed odkritij slovenskih prvoligaških zelenic. Vezist Gorice, ki spada med nogometaše, ob igri katerih gledalci uživajo in vstajajo s sedežev, je blestel z goli, podajami in atraktivnimi potezami. Bil je najboljši posameznik Gorice, ki je navduševala in bila nekaj časa hit prvenstva. Bila je celo na vrhu lestvice.

Kot tak se je znašel v beležnicah mnogih tujih oglednikov. Ni jih bilo malo, ki so bili prepričani, da bo poskrbel za odmeven prestop. Takšni so bili prepričani, da bo v enem letu igral v eni izmed tujih, uglednejših lig, a usoda je hotela drugače. Danes je daleč od statusa, ki ga je užival pred enim letom. Zdaj je v položaju, ki ga 21-letnemu nogometašu verjetno ne bi privoščil nihče.

Ko je bil blizu vrnitve, je sledil nov šok

Nesrečni mladenič je obnovil hudo poškodbo kolena. Decembra lani je Amela Džuzdanovića doletel scenarij, ki se ga boji vsak športnik. Huda poškodba, strgal si je kolenske vezi, je poskrbela, da je sezono končal že po prvi polovici. Odšel je na operacijo, trdo delal in verjel, da se bo na začetku nove sezone vrnil v pogon. Tako je tudi kazalo, a potem nov šok.

Po nekaj treningih in tik pred tem, ko so vsi z nestrpnostjo čakali na njegovo vrnitev, se je spet poškodoval. Spet strgane kolenske vezi, spet večmesečno okrevanje, spet kalvarija, ki ga je postavila pred zid. Pred nov izziv, ki bi bil za marsikoga prevelik zalogaj, a sam se je z nesrečno usodo že sprijaznil in verjame, da je prihodnost svetla.

"Na enem izmed treningov mi je spodrsnilo. Takoj sem se ustrašil, da sem obnovil poškodbo, a fizioterapevt, ki me je takoj pregledal, je rekel, da ne gre. Tudi bolelo me ni toliko, kot me je prvič, zato sem mislil, da ne bo hujšega. Dan za tem mi je oteklo koleno, zato sem opravil dodatne preglede. Potem je sledil šok. Magnetna resonanca je pokazala, da sem si spet strgal križne vezi," je neprijetne trenutke iz prejšnjega tedna podoživel Džuzdanović.

"Najprej sem se spraševal, zakaj se to dogaja ravno meni."

S kruto usodo se je hitro sprijaznil

"Seveda sem bil najprej močno šokiran in sem se spraševal, zakaj se to dogaja ravno meni in kaj sem naredil narobe, a sem se hitro sprijaznil z usodo in se odločil, da se bom pogumno spopadel z ovirami, ki jih pred mene postavlja življenje. Moral sem se sprijazniti in verjeti v to, da se bo v prihodnosti tudi meni nasmehnila sreča," v težkih časih zrelo in pogumno razmišlja mladi nogometaš, ki se je poškodoval na petem treningu z ekipo ob povratku po prejšnji rehabilitaciji, ki je trajala osem mesecev. Ravno v dneh, ko se je vračal na igrišče.

"Škoda, pa tako sem se veselil igranja nogometa," je povedal mladi as Gorice, čigar usoda je šokirala tudi ljudi v klubu, član Gorice je od nekdaj. Zato ne čudi, da so ga soigralci pred tekmo zadnjega prvenstvenega kroga proti Mariboru, ki jo so dobili z 2:1, presenetili z majicami v znak podpore, v katerih so pred tekmo pritekli na zelenico. "Ni predaje in pika," je pisalo na njih. "Tega nisem pričakoval. Gesta je bila res lepa in mi pomeni ogromno. Vsi v klubu mi stojijo ob strani. Vidi se, da jim res ni vseeno," je pritrdil.

Ne bo prehiteval. Da bo le vse tako, kot mora biti.

"Aprila, maja bi morda lahko zaigral." Zdaj ga čaka novo dolgotrajno okrevanje. "Zdravnik pravi, da bom odsoten pol leta. Sam menim, da bom mogoče še nekoliko dlje. Vsekakor ne bom prehiteval. Bomo videli. Zdaj me čakajo tedni in meseci trdega dela, a sem pripravljen. Verjamem, da bom vse skupaj dal skozi in se vrnil še močnejši. Morda mi bo zdaj, ko vem, kaj me čaka, celo lažje. Čeprav je to seveda bolj slaba tolažba," je vsaj manjši plus v kalvariji, ki jo doživlja, vseeno našel Džuzdanović.

"Aprila, maja bi lahko že bil nazaj in morda celo odigral kakšno tekmo. Morda sezona zame še ni končana, a to zdaj niti ni pomembno. Raje počakam nekoliko dlje. Da bo le vse tako, kot mora biti," je povedal nogometaš, ki je do zdaj v prvi slovenski ligi odigral 46 tekem. Zbral je sedem golov in šest podaj. Od tega pet golov in štiri podaje v 19 nastopih v prejšnji sezoni. Ko je bil najboljši, se je poškodoval.

Šele zdaj je dojel, da ne more živeti brez nogometa

"Ko se ti kaj takega zgodi dvakrat v sedmih mesecih, je to udarec, ki ga je težko sprejeti, a kaj morem. Treba je in tudi sem. Sem še mlad in verjamem vase. To je najbolj pomembno. Moram biti močan," je pogumno sporočil nov v nizu novogoriških nogometnih draguljev, ki se trudi iskati tudi dobro plat slabe zgodbe, ki jo doživlja.

"Šele zdaj, ko sem brez njega, sem dojel, koliko mi nogomet res pomeni." Foto: Vid Ponikvar "Morda bom zaradi vsega, kar se mi dogaja, celo boljši, saj sem šele zdaj, ko sem brez njega, dojel, koliko mi nogomet res pomeni. Zato sem prepričan, da bom zdaj še bolj zagnan. Volje do nogometa zagotovo ne bom izgubil kar tako. Pomeni mi največ," je za konec ugotovil veliki up, ki se je dokazoval tudi v mladi reprezentanci. Je še mlad, morda kdaj dočaka tudi člansko. Po nogometnem znanju, ki se skriva v njegovih nogah, to prav gotovo ni nemogoče. Prej nasprotno. Le več sreče z zdravjem bo moral imeti. Upamo in verjamemo, da jo bo imel …