Prerojena vijolica, ki noče oveneti v Sloveniji

Danes bo v Ljudskem vrtu dvignil pokal, namenjen državnemu prvaku, in se poveselil s soigralci. Morda zadnjič v karieri, saj ga vleče drugam. ''Zakaj ne bi služil dobrega denarja in odšel v tujino,'' se pri 32 letih, ko navdušuje z morda najboljšim nogometom v karieri, sprašuje Dare Vršič. Čuti, da je dovolj kakovosten, da lahko pusti opazen pečat tudi v tujini. Cilj je še toliko bolj uresničljiv, ker mu kmalu poteče pogodba z Mariborom in tujemu snubcu ne bo treba plačati odškodnine.

Družinski kovčki so tako že pripravljeni. Ponosni očka treh otrok (hčerk Inaje in Ilari ter sina Dalna) in ljubeč mož Katje se ne boji sprememb. S pomočjo in podporo najbližjih želi karieri, polni vzponov in padcev, veselja in razočaranj, postaviti piko na i.

Ni mu bilo lahko. Pri 16 letih je ostal brez očeta, v Romuniji je za več let padel v brezno poškodb in zavezanih pravnih rok, a se je vrnil v domovino in poskrbel, da je nad njim sčasoma posijalo sonce. Žarki so sprva sijali sramežljivo, ko pa ga je Darko Milanič postavil na pravi igralni položaj, je zasijal v pravi luči. In prepričal stanovske kolege, da so ga izbrali za najboljšega igralca prvenstva!

Tako je v družbi hčerk Inaje in Ilari proslavljal lanskoletno osvojitev pokala v Kopru. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Ko ste prejeli nagrado za najboljšega nogometaša Prve lige Telekom Slovenije, ste se zahvalili otrokom. V vaših besedah je bilo čutiti veliko iskrenosti in čustvenega naboja.
Dolgo sem premleval o tem, kaj bi povedal v zahvalnem govoru, če bi me izbrali za najboljšega. Na koncu sem prisluhnil srcu in povedal tako, kot pač čutim. Sin Dalen mi je očitno podal ogromno energije za dobro sezono in novo priznanje.

Rodil se je 14. junija 2016, približno takrat, ko smo začeli poletne priprave na sezono. Takrat, ko imam doma dojenčka, očitno igram najboljši nogomet. Tako preprosto gre pri meni. In družinska tovarna se še ni zaprla (smeh, op. a.)!

Podobno je bilo že pred petimi leti, ko se mi je rodila mlajša hčerka Ilari. Tudi takrat sem bil izbran za najboljšega, ko sem igral za Olimpijo, zdaj pa mi je dal Dalen nov zagon, energijo in motivacijo za naprej. Prišel sem do spoznanja, da še nisem prestar in da lahko še nekaj naredim v nogometu. Da lahko veliko pokažem tudi v tujini. Premorem dovolj kakovosti, samozavest je na najvišji ravni, zdaj popolnoma zaupam svojim sposobnostim.

Če imaš to, se lahko zgodijo tudi takšni čudeži, da 32-letni nogometaš naredi dober prestop v tujino. Nogomet igramo zaradi denarja. Zakaj ne bi služil dobrega denarja?

Torej vas vleče v tujino in ne boste ostali v Mariboru?
Nisem star 35 let. Takrat bi lahko napovedal, da bodo nogometni čevlji počasi romali na obešalnik. Imam 32 let. Znašel sem se v položaju, ki je idealen zame. Kljub mojim letom smo z družino pripravljeni na selitev.

Z ženo Katjo načrtujeta selitev v tujino. Pogodba z Mariborom mu poteče ob koncu sezone. Foto: Vid Ponikvar

Bi vaša družina ob selitvi v tujino, navsezadnje imate tri otroke, in zamenjavi okolja trpela?
Enako, kot bi trpel sam. Ali pa žena. Vsi bi trpeli enako, bi pa bila za nas neka nova izkušnja. Razmišljamo o tem, da se lahko otroci naučijo tujega jezika. Angleškega. To bi bilo zelo pozitivno za vse in krasno za njihovo prihodnost. Skupaj bi se lahko privadili na nove okoliščine, o tem sem prepričan.

Z ženo sva po vseh avanturah v tujini na to pripravljena. V preteklosti se mi zdi, da nisva bila.

Nazadnje, ko je Vršič igral v tujini, se je dokazoval na Dunaju v vijoličnem dresu Austrie. Foto: Sportida Pa čeprav ste nazadnje, ko ste bili v tujini, igrali na Dunaju, urejenem nogometnem klubu v avstrijski prestolnici?
Takrat mi žal ni bilo naklonjeno zdravje. Če bo zdaj drugače in ne bom imel težav z zdravjem, se lahko nadejamo lepe avanture.

Vas vleče v klub v zahodnem delu Evrope ali bi se preizkusili tudi v kakšni bolj oddaljeni deželi, znani po visokih prejemkih? Na primer na Kitajskem.
Poglejte … Družino bom preživljal z denarjem, ki ga bom služil kot nogometaš, ne pa z drugimi stvarmi. Če bo na moj naslov prišla kakšna finančno zelo ugodna ponudba, potem država, kamor bi se preselil, ne bi imela velikega vpliva na izbiro. Je pa seveda res, da države, kjer je vprašljiva kakovost življenja ali pa je tam visoka stopnja kriminala, ne bi prišle v poštev.

Kako pomemben bo pri odločitvi spomin na Romunijo, kjer ste doživljali takšne in drugačne težave, pozneje pa večkrat poudarjali, da je bila to najbolj boleča izkušnja v karieri? Vodstvo Politechnice je od vas celo želelo, da igrate zastonj.
Ko zdaj razmišljam o Romuniji, lahko povem, da je bilo tam življenje kljub vsem stresom čudovito. Če govorimo o tem, kako je bilo živeti v Romuniji, ne pa o tem, da sem si tam zlomil nogo, pa nato operacija ni bila uspešna in sem ostal dve leti in pol brez nogometa.

Če pa pogledamo le življenje, takrat še nisem imel otrok, sva se imela s Katjo čudovito. Temišvar je podobno veliko mesto kot Ljubljana. Lepo je bilo živeti v njem. So pa druge zadeve poskrbele, da lahko obdobje v Romuniji ocenim kot skrajno negativno. Pridejo pa take izkušnje zelo prav pri sklepanju novih pogodb. Prepričan sem, da se bom dobro odločil, kar zadeva nadaljnjo kariero, in da bom v novi sezoni dal največ, kar zmorem.

Zdravstvene težave so v zadnjih tednih že skoraj izginile, a še vedno ne more igrati srečanj. Foto: Vid Ponikvar

Vaš soigralec Milivoje Novaković je napovedal, da bo dokončno odločitev o tem, ali bo sploh oziroma kje bo nadaljeval kariero, podal šele po vrnitvi z dopusta.
To velja tudi zame. Po sobotni tekmi nas čaka dopust, potem pa bomo videli, ali bo trajal osem ali pa 30 dni.

Lahko bi trajal tudi manj, če bi vas selektor Srečko Katanec uvrstil na seznam kandidatov za kvalifikacijsko tekmo z Malto.
To pač ne bi bilo mogoče.

Zakaj?
Selektor ne more računati name, ker sem poškodovan. Vsem, ki tega ne verjamejo, zagotavljam, da je informacija o moji poškodbi stoodstotno resnična. Imam težave s trebušnim zidom, ki so v zadnjih štirih, petih tednih na srečo že v večini izginile. Zdaj je 80 odstotkov boljše, a še nisem povsem pripravljen za vrnitev na igrišče.

Vsem dvomljivcem sporoča, da v zadnjih tednih pri Mariboru počiva zgolj zaradi zdravstvenih težav in ne nikakršnih drugih razlogov. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Zakaj morate tako dolgo počivati zaradi takšne poškodbe?
Potrdilo se je, da sem se skozi vso kariero premalo posvečal stabilizaciji trebušnih mišic. Premalo vaj sem opravljal. V bistvu sem jih začel šele v zadnjih letih v Mariboru. Verjetno se je nabralo preveč tekem, preveč napora, tako da je glede na mojo moč trebušnih mišic moralo enkrat počiti. To je povsem logično. Če je trebušna stena preslaba, se pač poškoduje.

Številni so si vašo odsotnost v zadnjih tednih v Mariboru razlagali drugače. Da nočete podaljšati pogodbe z Mariborom in ste z mislimi že drugje, zaradi tega pa ste pristali na hladnem.
Medijev sploh ne spremljam. Če je kaj pomembnega, izvem od prijateljev. Dejstvo je, da sem res poškodovan. Se pa trudim, da bom do začetka novih priprav, v Mariboru ali pa v novem klubu, res stoodstotno pripravljen.

V tej sezoni ste tako izstopali, da so vas stanovski kolegi, tako soigralci kot tudi tekmeci, s katerimi se srečujete na prvoligaških tekmovališčih, izbrali za najboljšega. Se vam zdi to priznanje večje oziroma pomembnejše kot od kakšnega drugega, ki bi ga na primer izbirali novinarji?
To je težko povedati. Je pa nagrada, če jo prejmeš od igralcev, verjetno res najbolj objektivna. Očitno so videli, da sem dal na igrišču nekaj več. Lahko sem le neverjetno vesel, da sem spet prejel to nagrado. Za take nagrade navsezadnje nogometaši tudi živimo in vsak dan vstajamo zgodaj, da prihajamo pripravljeni na treninge. 23. maj, ko sem prejel priznanje spins XI, si bom zapomnil za vedno.

Sezono boste sklenili v soboto, ko se bo Maribor v zadnjem krogu prvenstva pomeril s Krškim, nato pa sledi slovesna podelitev ''kante'' na južni ploščadi Ljudskega vrta. Boste že sedeli na klopi?
Bom del ekipe. Kot da bi igral … Žal pa še ne morem kandidirati za nastop. Na treningih sem začel s tekalnim delom, a pri podajah v trebušnem zidu še čutim bolečino. Nočem preveč tvegati, saj bi se lahko poškodba obnovila. Bom pa vseeno zelo vesel. Poskušal si bom zavrteti film, kot da sem igral zadnje tekme, in se kar najbolj vklopil med tiste igralce, ki igrajo tekme. Seveda ne bo lahko. Tisti, ki so v pogonu, se počutijo drugače. Sam ne igram že pet, šest tednov in mi je težje.

Pri 32 letih še ni rekel zadnje za izbrano vrsto. Prizadeval si bo, da dokaže selektorju, kako si zasluži njegov vpoklic. Foto: Morgan Kristan / Sportida

Ne igra niti Rok Kronaveter, najboljši nogometaš Prve lige Telekom Slovenije v prejšnji sezoni, vaš predhodnik na seznamu dobitnikov nagrade spins XI. Ko je bil lani v odlični formi, ga je selektor nagradil z vpoklicem v reprezentanco. Morda bi vas v četrtek dočakala enaka usoda …
Očitno je nekdo tam zgoraj tako postavil stvari, da je že moralo biti tako. Žal še ne smem igrati tekem, ampak se moram najprej povsem pozdraviti.

Bi sprejeli vpoklic, če bi vas selektor povabil v izbrano vrsto?
Seveda, brez oklevanja. Moja motivacija za igranje v reprezentančnem dresu je velika. Verjamem, da bi lahko igral za njo. Tako kot na vseh tekmah, ko sem bil vpoklican, in sem dal nek doprinos.

Počutim se zelo v redu. V nogometni karieri ne čutim kakega padca v fizičnih sposobnostih, ampak je kvečjemu obratno. Veliko sem začel delati na sebi. Pred prihodom v Maribor tega sploh ni bilo. Takrat sploh nisem videl fitnesa pred treningom.

Niti pri dunajski Austrii?
Ne, niti tam. Tega, kako je treba skrbeti za svoje telo, so me naučili tukaj. Zato sem zelo hvaležen strokovnemu vodstvu NK Maribor, ki temu področju posveča veliko pozornost. Veliko da na to stvar. Pravzaprav so me s tem naredili takšnega, kot sem bil videti v tej sezoni.

Dres Maribora nosi tri leta in pol, a je na nogometnih igriščih užival le leto dni. Foto: Vid Ponikvar

Vas je v preteklosti že obhajal dvom, da ne boste nikoli več dosegli ravni, s katero ste pred leti navduševali tudi v dresu slovenske reprezentance? Da ne boste več nikoli spominjali na Dareta Vršiča izpred nekaj let?
Dvomil sem. In to kako! Pošteno povedano, dve leti in pol sem razmišljal, kako oditi iz Maribora.

Zakaj?
Igral sem na položaju, na katerem je bilo zame nemogoče igrati. Blizu linij v zvezni vrsti. Dare Vršič na tem igralnem položaju pač ne more igrati. Zato se zahvaljujem strokovnemu vodstvu, da sem dobil priložnost, po kateri lahko spet uživam v nogometu. V nogometu sem v Mariboru užival eno leto, pogodba pa je trajala tri leta in pol.

Torej je igralni položaj, ko gledate v hrbet napadalcem, idealen za vas?
Tako nekako. Pomembno je, da sem za napadalci, nikakor pa ne proti liniji. Tam ne pridem do izraza. Preprosto moram igrati v sredini, potem lahko pokažem svoje dobre lastnosti. Tako velja za vsakogar. Tisto, kar najbolje znaš, lahko pokažeš šele na svojem najboljšem položaju.

Zadetki in podaje Dareta Vršiča v letu 2017:

Na tem položaju ste prispevali največ podaj v slovenski ligi, kar 11, hkrati pa dosegli tudi devet zadetkov.
Najbolj sem zadovoljen, da sem 90 odstotkov tekem odigral vrhunsko. Nisem tak, da bi se hvalil, a ta sezona je bila res vrhunska.

Je primerljiva s tisto pri Olimpiji v sezoni 2011/12, ko ste postali najboljši strelec lige?
Niti ne najbolj, ker so mi takrat soigralci veliko pomagali. Zlasti pri doseganju zadetkov. Šele v Mariboru so me naredili pravega organizatorja igre. Pravega "playmakerja". Takega, kot želim, da sem.

V sezoni 2011/12 je bil z 22 zadetki najboljši strelec in igralec Prve lige Telekom Slovenije. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Ko sem igral za Olimpijo, sem samo čakal na tisti delček sekunde, da odločim tekmo. Mat v eni, dveh potezah, potem pa me spet ni bilo na tekmi.

Zdaj pri Mariboru lahko rečem, da sodelujem pri velikem številu akcij. Tudi v obrambi me je bilo videti. Trener je to zahteval, sam pa sem se temu prilagodil. Ko sem videl, da bom dočakal priložnost na položaju polšpice, verjemite, da sem bil najbolj vesel nogometaš na igrišču.

Zakaj ste tako dolgo čakali na premestitev v ekipi?
Moram omeniti Mirana Pavlina. Pred slabim letom, tik pred prijateljsko tekmo z graškim Sturmom, sem mu sporočil, da bi se želel z njim sestati na kavici. Dejal mi je, da se bova sestala, a se nisva. Sestanek je padel v vodo. No, naslednji dan, mislim, da je bila prijateljska tekma s Sturmom odigrana v sredo, sem bil nominiran, postavljen na igralno mesto polšpice. Takrat mi je sporočilo za kavo spremenilo življenje.

S Pavlinom se poznate še iz šampionskih let Kopra, ko sta skupaj delila slačilnico in leta 2010 postala slovenska prvaka.
Miran je zame velika podpora v klubu. Zelo se mu zahvaljujem. Brez njega ne bi bil izbran za najboljšega igralca sezone. Zelo hvaležen sem njemu, najbolj pa ekipi, ker so mi pomagali in omogočili, da sem lahko igral z njimi. Da sem bil z njimi v slačilnici. Hvala tudi trenerjem in vsem navijačem, ki nas podpirajo.

V Mariboru sodelujete s številnimi soigralci, s katerimi ste pred leti branili barve Slovenije. Marko Šuler, Milivoje Novaković, Jasmin Handanović …
Zagotavljam vam, da so izkušeni igralci najboljši igralci. Ko si tako izkušen, ni več potrebno, da si v pravi kondiciji. Če si dovolj pameten, deluje tudi brez tega. Nogomet je stvar za pametne. Tudi če se prenagliš in si prehiter, to ne zadošča. Zadošča pa, če si dovolj hiter, ne prehiter. Potem opravljaš stvari z manj napora, teče manj kalorij. Takrat je igranje celo lepše, kot pa če potrebuješ preveč kalorij.

Pri novem slovenskem nogometnem prvaku ne manjka izkušenih nogometašev, ki imajo veliko reprezentančnih izkušenj. Vršič je dres članske izbrane vrste oblekel 13-krat in dosegel tri gole. Foto: Vid Ponikvar

Ponuja Prva liga Telekom Slovenije preskromno raven kakovosti za vaše sposobnosti? Je zaradi tega tako velika želja za selitev v tujino?
Tudi. Prepričan sem o svoji kakovosti. Na še višji ravni lahko igram še nekaj let in dam od sebe še veliko. Star sem 32 let, a to ni nobena ovira. Če se bom v naši ekipi zgledoval po kom, je to moj idol Jaske (vratar Jasmin Handanović, star 39 let, op. p.). Verjamem, da bo igral še nekaj časa. Ne le ene sezone, kot je nedavno podaljšal sodelovanje z Mariborom.

Kar pa zadeva prehrano ali pa delo pred treningi in po njih, je moj vzornik. Ne posnemam ga, a je že dovolj, da odprem oči in vidim, kaj dela. Če bom vsaj malo sledil njegovi poti, potem verjamem, da se je moja super kariera komaj začela.

Vaša sezona se bo danes končala, nogometna Evropa pa je v pričakovanju sklepnega dejanja lige prvakov. Za konec razburljive sezone 2016/17 bosta uradno poskrbela Juventus in Real. V Cardiffu se bosta pomerila za evropsko krono. Kdo je vaš favorit?
Navijal bom za Juventus, ker sem antinavijač Reala. Čeprav moram priznati, da mi tudi Juventus ni med najljubšimi. V Italiji namreč držim pesti za Romo, v Španiji pa je moj najljubši klub Barcelona, a do nje ne čutim tako močnih simpatij kot do temnordečih iz Rima. Roma je moja ljubezen, kar zadeva nogometni svet.

Ko nanese beseda na tuji klub, se srce Dareta Vršiča najbolj razneži ob omembi italijanskega velika na iz Rima, ki igra v rdečih dresih. Foto: Reuters

Ste si kdaj želeli obleči njen dres?
(oster pogled z otroško razneženim leskom v očeh, op. a.) Pred leti sem rad poudarjal, da bi igral za Romo tudi le za zajtrk, če bi bilo mogoče. Pred desetimi leti so me celo omenjali med kandidati za novince Rome. To je bilo ravno takrat, ko sem si zlomil nogo. Vesel sem, da se je pisalo o tem. Tega sem bil neizmerno vesel. V bistvu se pri meni še zdaj, ko pomislim na to, sprošča pozitivna energija.

Kako blizu ste bili rimskemu velikanu? Ste že govorili s športnim direktorjem?
Ne, ne. Bil sem le na seznamu igralcev, ki so jih omenjali v povezavi z novimi okrepitvami. To je bilo vse.

Če bi se preselili na Olimpico, bi lahko zaigrali z legendarnim kapetanom Francescom Tottijem, ki bo v nedeljo odigral še zadnjo tekmo za Romo.
Francesco je tisti, ob katerem sem se tudi sam učil nogometa. Na žalost le prek televizije. Francesco je moj največji nogometni navdih. Moj idol. Prava legenda kluba.

Nekdanji italijanski reprezentant Francesco Totti je igralec po okusu najboljšega nogometaša Prve lige Telekom Slovenije, ki je odraščal v Segovcih pri Apačah. Totti bo v nedeljo pri 40 letih odigral zadnjo tekmo za sinove volkulj. Foto: Reuters

Podobno velja v vrstah Juventusa za Gianluigija Buffona, ki lahko prihodnjo soboto prvič v karieri osvoji ligo prvakov.
Res je. Pesti bom, kot sem že rekel, bolj stiskal za Juventus. Kar zadeva Real, mi ni všeč, kako so se sodniki odzivali na njegovih tekmah v prejšnjih izločilnih bojih lige prvakov.

Tisto četrtfinalno tekmo v Madridu med Realom in Bayernom je bilo prav grdo gledati. V glavi se mi je že med tekmo naselil občutek, v katero smer bo šla tekma. Preprosto sem vedel, da se bo tako končalo. Zato mi je bilo zelo žal, saj sem dobil občutek, da ni nogomet poštena igra. Pa se to ni zgodilo na tekmi Reala proti kakšni manjši ekipi, ampak proti Bayernu. Bayernu, razumete! Velikanu evropskega nogometa, a se mu je to vseeno pripetilo. Neverjetno. Še danes se sprašujem, zakaj je bil izključen Vidal. In podobno. Zato bi privoščil evropski naslov Juventusu.