Sreda, 8. 6. 2016, 20.00
2 leti, 8 mesecev
Zgodovina evropskih prvenstev (12.) – Portugalska 2004
Kako je Nemec postal grški bog
Pod največje presenečenje v zgodovini evropskih nogometnih prvenstev so se podpisali Grki, ki so leta 2004 na Portugalskem šokirali in osvojili naslov.
V boj za nastop na zaključnem turnirju najboljših evropskih reprezentanc, ki ga je prvič v zgodovini gostila Portugalska, se je podalo 50 držav, ki so bile razdeljene v deset skupin. Prvouvrščene reprezentance so se na EP uvrstile neposredno, deset drugouvrščenih je potovalo v dodatne kvalifikacije. Med njimi je bila tudi Slovenija, ki je v skupini 1 prepričljivo zasedla drugo mesto za Francijo, ki se je s stoodstotnim izkupičkom sprehodila na Portugalsko.
Boleč poraz za Bežigradom, ki še danes boli
Slovenija je Euro izgubila proti Hrvaški.
Slovenija je proti Franciji dvakrat prepričljivo izgubila – 0:5 je bilo v Parizu, 0:2 pa v Ljubljani –, dvakrat zanesljivo odpravila Malto, bila doma boljša od Cipra, v gosteh pa remizirala, podobna zgodba je bila z Izraelci. Blestel je Ermin Šiljak, ki je v rednem delu kvalifikacij zadel kar osemkrat in bil najboljši strelec bojev za EP. V dodatnih kvalifikacijah se je Slovenija pomerila z velikim tekmecem Hrvaško.
Na prvi tekmi v Zagrebu je po uvodnih petih minutah že zaostajala, ko je za Hrvate zadel Dado Pršo, a nato je izid sredi prvega polčasa z devetim kvalifikacijskim golom po podaji Milenka Ačimovića izenačil Šiljak, ki pa je po prerivanju s hrvaškimi reprezentanti prejel rumeni karton, zaradi katerega v Ljubljani ni imel pravice nastopa. Pred povratno tekmo za legendarnim Bežigradom v slovenskih vrstah ni manjkalo optimizma, medtem ko je bilo vzdušje na Hrvaškem klavrno. Selektor Otto Barić je bil tarča številnih kritikov. Jasno je bilo, da ga, če Hrvaški ne uspe, čaka pekel.
Na povratni tekmi je Slovenija, ki jo je vodil Bojan Prašnikar, igrala slabo in s strahopetno igro Hrvatom dovolila, da so zmagali in se uvrstili na EP. Čeprav je po uri igre, ko je bil izid še vedno 0:0, ki bi naprej popeljal Slovenijo, kazalo na uspeh. Pri gostih je bil izključen Igor Tudor in zdelo se je, da bo Slovenija slavila vso noč. A že minuto pozneje – šok.
Po podaji Tomislava Šokote, poznejšega napadalca Olimpije, je spet zadel Pršo in Hrvaški prinesel gol, ki je pomenil pot na EP. Slovenija do konca tekme ni resno zapretila, Prašnikar, ki je mislil le na to, kako se ubraniti, ni imel rezervnega načrta in v Sloveniji smo doživeli enega izmed najbolj neprijetnih porazov v zgodovini. Prašnikar je bil po tekmi upravičeno na udaru številnih kritikov.
Wayne Rooney je bil star šele 18 let, a je na Portugalskem zadeval kot za stavo.
Najstnik Rooney obnorel svet
Na zaključnem turnirju je ob 15 reprezentancah, ki so prišle skozi sito kvalifikacij, nastopila še domačinka Portugalska. Že na uvodni tekmi v Portu v skupini A so Portugalci doživeli hladen tuš, ko so z 1:2 izgubili proti avtsajderju prvenstva Grčiji.
''Presenečenje prvenstva!'' so že po prvi tekmi pisali številni mediji, a si takrat niti pomisliti niso upali na to, kaj vse bodo še pripravili Grki. Portugalci so nato na preostalih tekmah premagali Rusijo in Španijo, Grčija pa je že v drugem krogu pripravila še eno presenečenje. Remizirala je s Španijo. Čeprav so Grki v zadnjem krogu izgubili proti Rusom, so se zaradi več doseženih zadetkov prebili v nadaljnje tekmovanje, medtem ko so se morali Španci za četrtfinale obrisati pod nosom.
V skupini B sta pričakovano napredovali Anglija in Francija, medtem ko Hrvaška in Švica nista imeli veliko možnosti. Blestel je takratni angleški čudežni deček Wayne Rooney, ki je v predtekmovanju, star vsega 18 let, zabil štiri gole na treh tekmah in obnorel svet.
V skupini C se je odvijala prava drama. Bolgari, ki so igrali proti Italiji, pred zadnjim krogom niso imeli možnosti za napredovanje, medtem ko je tako Švedski kot Danski za napredovanje zadostoval remi z vsaj 2:2 (ali več zadetki). In … seveda. Tekma v Portu med Skandinavci se je končala z remijem 2:2. Italijani so noreli, Švedi in Danci so se opravičevali in se sklicevali na naključje, a spremenilo se ni nič. Z isto gol razliko in številom točk so se napredovanja zaradi več zadetkov na medsebojnih tekmah veselili Skandinavci.
Začetek vzpona nemškega nogometa
Nemci so doživeli velik šok. V skupini D šok za Nemčijo, ki je ostala brez napredovanja v konkurenci s Češko, ki je blestela in zasedla prvo mesto, Nizozemsko, ki si je napredovanje zagotovila v zadnjem krogu, in Latvijo, ki je bila avtsajder, a s točko, ki jo je osvojila proti Nemčiji, Nemcem zaprla vrata napredovanja.
Ravno leta 2004, ko so Nemci, ki jih je vodil nekdanji legendarni nogometaš Rudi Völler, doživeli enega največjih polomov v zgodovini države, se je začel vzpon nemškega nogometa, ki traja še danes. Nemci so se takrat odločili za popolno reorganizacijo nogometa od najmlajših selekcij navzgor in bili pri tem uspešni.
Danes, 12 let pozneje, spadajo med nogometne velesile, ki je na velikih tekmovanjih med glavnimi favoriti za lovoriko. In tudi letos bo tako, seveda. V Francijo so pripotovali kot svetovni prvaki.
Robben na Portugalskem ni zgrešil
Že na prvi četrtfinalni tekmi se je odvijala pravcata drama. Na tekmi med Portugalsko in Anglijo je Angleže že po treh minutah igre v vodstvo popeljal Michael Owen, po slabe pol ure igre pa se je v angleških vrstah poškodoval Rooney in moral z igrišča. Mnogi so še dandanes prepričani, da bi Anglija, če ne bi ostala brez Rooneyja, zagotovo napredovala v polfinale in šla do konca, tako pa so domačini z golom Helderja Postige ob koncu tekme izenačili in si zagotovili podaljške.
V teh je Portugalsko v vodstvo popeljal Manuel Rui Costa, a je Frank Lampard z golom pet minut pred koncem podaljškov poskrbel za enajstmetrovke. Pri teh je že v prvi seriji za Anglijo zgrešil kapetan David Beckham, ki je strel z bele točke zapravil že na tekmi predtekmovanja proti Franciji, ko je žogo poslal visoko čez gol, nato je bil pri Portugalcih nenatančen Rui Costa, polfinalista pa smo dobili šele v sedmi seriji enajstmetrovk. Za Portugalce je zadel kar vratar Ricardo, pri Angležih pa je zgrešil Darius Vassell in napredovanja so se veselili domačini.
Arjen Robben je pred 12 leti blestel. Letos njega in njegove Nizozemske sploh ni na evropskem prvenstvu.
V drugem četrtfinalu nov šok v režiji norih Grkov. Proti Francozom, ki so bili na čelu z Zinedinom Zidanom, Thierryjem Henryjem, Davidom Trezeguetom in še nekaterimi zvezdniki veliki favoriti, so z golom takratnega napadalca nemškega Werderja Angelosa Charisteasa zmagali z 1:0 in se prebili med najboljše štiri reprezentance prvenstva.
Tudi o tretjem polfinalistu so odločale enajstmetrovke, ko sta se pomerili Švedska in Nizozemska. Po rednem delu igre in podaljških ni bilo zadetkov, sledila je loterija strelov z bele točke. V tretji seriji je pri Švedih zgrešil takrat mladi zvezdnik Zlatan Ibrahimović, pri Nizozemcih je strel z enajstih metrov v četrti seriji slabo izvedel Philipp Cocu. Zmagovalec je bil znan v šesti seriji, ko je bil pri Skandinavcih nenatančen Olof Mellberg, medtem ko je Arjen Robben, v prejšnji sezoni nekajkrat tragična osebnost strelov z bele točke, brez težav zadel in Nizozemce popeljal v polfinale.
Zadnjega polfinalista smo dobili v Portu, kjer je Češka nadaljevala odlične igre in s 3:0 odpravila Dansko. Tudi na tej tekmi je blestel Milan Baroš, ki je zabil dva gola in postal eden izmed glavnih zvezdnikov prvenstva.
Srebrni gol za finale
V prvem polfinalu je Portugalska v Lizboni z 2:1 odpravila Nizozemsko in se zasluženo prebila v veliki finale. Prvi gol na tekmi je zabil Cristiano Ronaldo, takrat šele 19-letni mladenič, ki se je še prebijal med najboljše, za vodstvo 2:0 je z evrogolom poskrbel Maniche. Avtogol Jorgeja Andradeja ni spremenil poteka tekme in Portugalski je uspelo. Veliki finale je bil pred vrati.
V drugem polfinalu nadaljevanje največje športne senzacije desetletja. Grčija je z defenzivno in srčno igro poskrbela, da je šel polfinale proti Češki v podaljške, v katerih je v sodnikovem dodatku prvega podaljška Traianos Dellas s srebrnim golom, ki je pomenil, da drugega podaljška ne bo, Grke popeljal v veliki finale.
Nemec Otto Rehhagel se je za vse večne čase zapisal v srca Grkov.
Nov in končni šok Grkov
Po šoku na začetku prvenstva in porazu proti Grčiji so Portugalci videli, da Grki niso tako slabi, kot so bili prepričani skorajda vsi. Ne, še zdaleč ne. Prav s temi Grki so se pomerili v finalu. Tokrat jih zagotovo niso podcenjevali, a so bili prepričani, da se jim nov spodrsljaj ne bo zgodil. Kako bi se tudi jim? Igrali so pred domačim občinstvom in imeli so zgodovinsko priložnost, da osvojijo prvi naslov evropskega prvaka.
Na mesto selektorja so ustoličili Brazilca Luiza Felipeja Scolarija, ki je dve leti pred tem Brazilijo popeljal do naslova svetovnega prvaka. Vratar Ricardo je bil v odlični formi, obramba z Ricardom Carvalhom na čelu je bila trdna, v zvezni vrsti sta kraljevala Luis Figo in Deco, v napadu odkritje prvenstva Ronaldo. Ne, Portugalci so bili preprosto prepričani, da jim ne more spodrsniti. A jim je. Še drugič zapored.
Grki so nizali presenečenje za presenečenjem.
Zapravili so priložnost, ki se jim od takrat naprej ni več ponudila in vprašanje je, kdaj se jim bo. Grki so tudi v finalu ostali zvesti izjemno defenzivni postavitvi in prežanju na priložnosti iz protinapadov in redkih napadov, ki so jih imeli. Pa jim je spet uspelo. V 57. minuti je Angelos Charisteas zabil gol za 1:0 in to, kot se je izkazalo pozneje, je bil zgodovinski gol, ki je Grkom prinesel prvi (in verjetno tudi edini) naslov evropskega prvaka.
Športna senzacija, kot jo vidimo redko. V nogometu na najvišji ravni je še nismo. Charisteas, vratar Antonios Nikopolidis, branilci Dellas, Giourkas Seitaridis, vezist Theodoros Zagorakis, napadalec Charisteas in še nekateri so poskrbeli, da je Grčija norela še vrsto dni in noči.
Svet se je v Atenah in preostalih grških večjih mestih ustavil. Ulice so preplavili nori navijači, kot glavnega akterja neverjetne športne pravljice pa prepoznali Nemca Otta Rehhagela. Trener, ki je na grško klop sedel leta 2001, je postal prvi tujec na klopi katere izmed reprezentanc, ki je osvojil naslov. Po Zevsu, Erosu, Eolu, Ateni, Apolonu, Afroditi in še nekaterih iz grške mitologije so Grki dobili novega boga – Nemca Rehhagela. Kakšna senzacija je uspela Grčiji, priča tudi podatek s stavnic pred začetkom prvenstva – razmerje za naslov Grkov je bilo 1/100. Najslabše od vseh udeleženk.
Jokal je kot dež
Obojkani najstnik Cristiano Ronaldo.
Na eni strani veselje in evforija, na drugi strani žalost in depresija. Portugalci niso mogli dojeti, kaj se jim je zgodilo, med tistimi, ki so bili najbolj razočarani, pa je bil takrat 19-letni Cristiano Ronaldo, ki je leto pred tem prestopil iz lizbonskega Sportinga v Manchester United, pri katerem si je počasi utiral pot med zvezde.
Odločilen korak je storil prav na Euru 2004, na katerem mu je portugalski selektor zaupal izjemno pomembno nalogo. Na vsaki tekmi je bil v začetni postavi, izkazal se je z dvema zadetkoma, lucidnimi preigravanji, hitrostjo, podajami in srčnostjo. A še bolj kot s tem se je v spomin številnih navijačev vtisnil z jokanjem po finalnem porazu. Solze so deževale, starejši soigralci in selektor so ga morali tolažiti še dolgo v noč.
Nad lizbonskimi fotografijami objokanega Ronalda, ki je medtem postal eden izmed najboljših nogometašev vseh časov, se še dandanes radi naslajajo tisti, ki jim ni pogodu nogomet portugalskega virtuoza. In kot se je izkazalo pozneje, je jokal upravičeno.
Portugalska namreč na velikih tekmovanjih nikoli več ni bila tako blizu končne zmage, kot pred 12 leti. Vprašanje je, kdaj ji bo uspelo. Ji bo letos? Brez Deca, Figa, Rui Coste in še nekaterih? Dvomimo.
Evropsko prvenstvo 2004, zaključni turnir:
Finale, 4. julij 2004:
Štadion La Luz v Lizboni, 62.865 gledalcev. Sodnik: Markus Merk (Nemčija)
Grčija : Portugalska 1:0 ( 0:0)
Charisteas 57.
Polfinale, 1. julij 2004:
Štadion Dragao v Portu, 51.300 gledalcev, sodnik: Pierluigi Collina (Italija)
Grčija : Češka 1:0* (0:0, 0:0)
Dellas 105.
Polfinale, 30. junij 2004:
Štadion Joseja Alvaladeja v Lizboni, 46.679 gledalcev. Sodnik: Anders Frisk (Švedska)
Portugalska : Nizozemska 2:1 (1:0)
Ronaldo 26., Maniche 58.; Andrade 63./a.g.
Četrtfinale, 27. junij 2004:
Štadion Dragao v Portu, 41.000 gledalcev. Sodnik: Valentin Ivanov (Rusija)
Češka : Danska 3:0 (0:0)
Koller 49., Baroš 63., 65.
Četrtfinale, 26. junij 2004:
Štadion Algavre, Far-Loule, 30.000 gledalcev. Sodnik: Luboš Michel (Slovaška)
Švedska : Nizozemska 4:5** (0:0, 0:0, 0:0, 0:0)
Četrtfinale, 25. junij 2004:
Štadion Joseja Alvaladeja v Lizboni, 45.390 gledalcev. Sodnik: Anders Frisk (Švedska)
Francija : Grčija 0:1 (0:0)
Charisteas 64.
Četrtfinale, 24. junij 2004:
Štadion La Luz v Lizboni, 65.000 gledalcev. Sodnik: Urs Meier (Švica)
Portugalska : Anglija 6:5** (2:2, 1:1, 1:1, 0:1)
Postiga 83., Rui Costa 110.; Owen 3., Lampard 115.
*po podaljšku oziroma srebrnem golu
**po enajstmetrovkah
Predtekmovanje:
Lestvica skupine A:
1. Portugalska 3 tekme – 6 točk
2. Grčija 3 - 4
3. Španija 3 - 4
4. Rusija 3 - 3
Lestvica skupine B:
1. Francija 3 - 7
2. Anglija 3 - 6
3. Hrvaška 3 - 2
4. Švica 3 - 1
Lestvica skupine C:
1. Švedska 3 - 5
2. Danska 3 - 5
3. Italija 3 - 5
4. Bolgarija 3 - 0
Lestvica skupine D:
1. Češka 3 - 9
2. Nizozemska 3 - 4
3. Nemčija 3 - 2
4. Latvija 3 - 1
Pred začetkom 15. evropskega prvenstva v nogometu, ki ga bo letos gostila Francija, smo se na Sportalu odpravili v preteklost in se spomnili prejšnjih izvedb. Nadaljujemo z 12. EP v zgodovini, ki ga je gostila Portugalska. V boj za lovoriko se je podalo 50 članic Uefe, na zaključnem turnirju pa jih je tako kot štiri leta poprej nastopilo 16. Naslov je osvojila Grčija. V naslednjem članku bomo predstavili EP leta 2008 (Avstrija in Švica).