Trije prijatelji, ki so Katancu rekli ne

Zakaj ste se odločili za reprezentančno slovo?

Branko Ilić (BI): Najbolj zaradi velike razdalje med Japonsko in Slovenijo, pa tudi zaradi družine. Na neki način sem prepustil igralno mesto mlajšim. Čeprav se realno ne počutim prestarega, saj sem mnenja, da se v zadnjih letih, kar se tiče fizične pripravljenosti, počutim še najboljše. S tem nimam nobenih težav, sem pa razmišljal, da je malce prenaporno potovati na daljavo. Imam tri otroke, starejša hčerka je šla pred kratkim v šolo.

Ni jih malo, ki so zadnjo tekmo v reprezentančnem dresu odigrali lani v Mariboru proti Ukrajini.

Zlatan Ljubijankić (ZL): Začutil sem, da je napočil pravi čas. Deset let je od tega, ko sem debitiral za reprezentanco, tako da mi ni žal. Mislim, da sem se odločil pravilno in da je napočil čas za novo generacijo. Nisem se hotel posloviti med kvalifikacijami, ampak sem počakal, da se končajo. Če bi se uvrstili na Euro, bi slovo sledilo nekaj mesecev pozneje (smeh).

Nejc Pečnik (NP): Bil je konec kvalifikacijskega ciklusa (za EP 2016, op. p.). Začutil sem, da bi lahko prišlo do neke menjave generacije. Pa tudi Japonska ni tako blizu. Tako sem se odločil, a mi ni vseeno, saj mi je bilo vedno v čast igrati za reprezentanco. V tem trenutku je najbolj pravilno, ni mi žal za reprezentančni pokoj. Na koncu je selektor rekel, da imamo s tem, ko smo rekli ne, vrata zaprta. To je to.

So vam potovanja z Japonske na reprezentančne akcije v Slovenijo predstavljala prevelik napor?

BI: Če bi se odločil, da bi še igral za reprezentanco, potem bi to že sprejel. Je določen napor, ne moreš reči, da je preprosto, a če bi še igral za reprezentanco, bi bilo lažje, saj bi se v glavi pripravil na to. Imel sem že nekaj podobnih vaj, saj sem igral v Kazahstanu in pogosto potoval v Evropo, saj smo igrali v ligi prvakov. Imel sem poškodovana oba aduktorja pa trebušno mreno. Treniral sem, igral s pomočjo tablet, se počasi vračal. Ko si se vrnil iz reprezentance, te je le malokdo od bližnjih vprašal, kako si. Ni preprosto. Nobenega ni zanimalo, ali si utrujen ali ne. Verjetno bi, če bi igral kje v Evropi, še igral za reprezentanco.

Branko Ilić in Zlatan Ljubijankić sta v tej sezoni soigralca pri Urawi Rad Diamonds, ki jo vodi nekdanji trener številnih slovenskih klubov Mihajlo Petrović.

ZL: Na Japonskem živim že skoraj tri leta in pol. Vedno lažje sem doživljal potovanja. Na začetku je bilo naporno. Nekajkrat sem pomislil, da bo nemogoče zdržati takšne razlike. Na koncu pa se je izkazalo, da sem postal rutiner. Točno sem vedel, kdaj bom prišel k sebi. Če tako pomisliš, je Japoncem še težje, saj hodijo skoraj vsak mesec iz Evrope v obratno smer v reprezentanco.

NP: Ne, to ni vplivalo na odločitev. Res je dolga pot, a se usedeš na letalo v poslovnem razredu in vse skupaj mine brez težav. Bolj je težava v tem, da ostaja družina na Japonskem sama. Imam dva otroka, eden hodi v vrtec, eden je še doma, tako da ženi ni lahko.

Kaj pravite na pomlajeno Slovenijo pod vodstvom Srečka Katanca? Ste si ogledali prijateljski tekmi z Makedonijo in Severno Irsko?

BI: Ogledal sem si posnetke in bil zadovoljen. Imamo dobro reprezentanco in obetavne mlade fante. Treba jim je dati priložnost, ravno tako, kot smo jo dobili mi, ko smo bili mlajši. Sem pozitiven. Malce sem poslušal reakcije in intervjuje, v katerih se je govorilo, da so določene težave. A fantom je treba dati samozavest, tudi ko zgrešijo kako podajo. Če hočeš igrati dobro igrati, ne smeš narediti napake. Vedno govorimo o mladih, a sploh ni toliko mladih. Sam nogometaše delim v slabo, srednje in bolje pripravljene. Tisti, ki bo boljše igral, ni mlad ne star, ampak v boljši formi.

Na Japonskem igra tudi Nejc Pečnik. Lani je igral za drugoligaša Jef United, letos pa je okrepil vrste Omiye Ardije, ki podobno kot Urawa Red Diamonds, kjer igrata Ljubijankić in Ilić, prihaja prav iz Saitame.

ZL: Ogledal sem si tekmo s Severno Irsko. Vsak začetek je težak, saj je nastopila menjava generacij. Imamo pa nadarjen rod, v katerem je veliko kakovostnih igralcev. Treba je imeti le malce sreče. V kvalifikacijah za SP 2018 smo sposobni narediti dober rezultat, ne smemo pa ustvarjati pritiska. Vedno smo bili najboljši, ko so ljudje od tebe najmanj pričakovali. Takrat smo se vedno uvrstili na veliko tekmovanje.

NP: Imam televizijske programe, ki omogočajo ogled nazaj, tako da ni bilo težav. Meni sta se zdeli tekmi povsem v redu. Veliko novih fantov je zaigralo prvič, tako da je bilo težko pričakovati kaj več. Zelo korektno smo odigrali obe tekmi, tako da sem, kar se prihodnosti slovenskega nogometa tiče, optimist.

Kateri je bil za vas najlepši trenutek v reprezentanci?

BI: Večina bi zagotovo izbrala nastop na svetovnem prvenstvu, ki je nekaj najboljšega, kar se lahko zgodi nogometašu. Veliko dobrih trenutkov je bilo, vsaka reprezentančna akcija, spoznavanje s soigralci … Danes imamo dobre stike med seboj, pika na i pa je bilo morda res SP 2010.

Zlatan Ljubijankić se je na SP 2010 vpisal med strelce na tekmi z ZDA (2:2).

ZL: Kvalifikacije za SP 2010. To je bilo najlepše obdobje v moji karieri, saj mi je šlo takrat dobro tudi v klubu. SP 2010 štejem za nagrado. Tam sem bil še strelec. Ves ciklus je minil v veselju in evforiji. Ko smo izločili Rusijo, sem jokal kot otrok, čeprav nisem igral niti minuto. Takrat je bil vzdušje v reprezentanci in med navijači krasno.

NP: Ni težko izbrati. Dosti je bilo lepih, najlepši pa mi je bil zadetek, ki sem ga dosegel na prvi tekmi dodatnih kvalifikacij za SP 2010 v Rusiji (za 1:2) in pa uvrstitev na svetovno prvenstvo.

Kdaj so vam šle najbolj pokonci dlake, ko ste vstopili na igrišče in zagledali slovenske navijače?

BI: Ko smo igrali doma z Rusi v Mariboru. Takrat je bila najbolj pomembna tekma. Čeprav tudi zadnja z Ukrajinci ne zaostaja veliko. Je pa res, da smo imeli leta 2009 boljši rezultat in smo šli naprej, tako da je bilo drugače.

Nejc Pečnik ne bo nikoli pozabil

ZL: Tu ni dvoma. Tekma z Rusijo. To so prelepi spomini. Himna, ki se je pela po koncu tekme, pa slavje … Še vedno si rad kdaj ogledam, kako smo vsi pritekli na igrišče. Bili smo tako veseli kot redko v življenju. Če bi se lani uvrstili na EP, ne bi bilo enakega veselja, o tem sem prepričan.

NP:  Na domači tekmi z Rusijo v Ljudskem vrtu, ko smo se uvrstili na SP 2010. Bila je čarobna energija. Imel sem občutek, da ne moremo izgubiti.

Kateri je bil vaš najtežji trenutek v reprezentančni karieri?

BI: Lanska dvoboja z Ukrajino. Kakorkoli obrneš, smo imeli dobro reprezentanco in mi je žal, da se nismo uvrstili na EP. Sami smo si krivi. Imeli smo vrhunske igralce in tudi dobro vzdušje, a je nekaj zmanjkalo. Kot prvo že to, da nismo v Baslu premagali Švicarjev kljub vodstvu 2:0. Tudi proti Ukrajini smo imeli priložnost, da se vrnemo. Najlepše bi bilo prenehati igrati za reprezentanco po EP 2016, a se nam žal ni izšlo.

Lani se je od državnega dresa poslovil tudi dolgoletni Ilićev reprezentančni cimer Samir Handanović.
 

ZL: Najtežje mi je bilo, ko smo na SP 2010 izgubili zadnjo tekmo z Angleži, nato pa čakali na igrišču in spremljali, kako se bo razpletel dvoboj med ZDA in Alžirijo. Če bi napredovali, bi ostali na SP vsaj še teden dni in odigrali še eno tekmo. Če bi se uvrstili iz skupine, bi bilo to nekaj posebnega. Že tako smo dosegli super rezultat, a se na koncu ni izšlo. Ko smo izvedeli, da so Američani dali gol v zadnjih sekundah, je bilo prisotno ogromno razočaranje. Hudo nam je bilo pri srcu. Škoda, saj bi, če bi napredovali, igrali v osmini finala z Nemci.

NP: Edina poškodba, ki se mi je pripetila v karieri. In to ravno na svetovnem prvenstvu, ko sem si zlomil nogo in odšel predčasno domov. Takrat so lepo poskrbeli zame. Prejšnji predsednik NZS Ivan Simič je poskrbel, da sem prišel čim prej v bolnišnico v Mariboru.

Pod vodstvom katerega selektorja vam je bilo najlepše?

BI: Pri vsakem na svoj način. Pri Oblaku sem prišel kot mlad igralec na prvi zbor s pozitivnim strahom. Ko nas je vodil Kek, smo bili na nek način že uveljavljeni, saj smo dolgo igrali skupaj. Pri Katancu je bilo tudi dobro. Bil je prvi selektor, ki je Slovenijo popeljal na EP in SP, bil je tudi mojstrski igralec. Stojanović? Če bi me kdo vprašal, kdo izmed selektorjev me ne bo klical, bi bil Slave zadnji, na katerega bi pomislil. A nisem bil nezadovoljen.

ZL:  Pod vodstvom Matjaža Keka, seveda. Vse je bilo odlično. Igrali smo dobro, vladalo je dobro vzdušje. Tudi z ostalimi sem imel korekten odnos.

Slovenski

NP: To je težko in nehvaležno komentirati, da ne bi bil kdo jezen (smeh). Največji uspeh smo doživeli pod Kekom. Takrat smo imeli najboljše vzdušje. Čeprav tudi Kek ni brez napak.

Je kaka želja, ki jo v državnem dresu niste uresničili in vam je žal, da je zaradi reprezentančnega slovesa ne boste nikoli?

BI: Evropsko prvenstvo. Nikoli ne bom nastopil na njem. Vedno si želiš, da bi se uvrstil na velika tekmovanja. A pogosto ne uspeva niti reprezentancam, ki so veliko boljše od tebe na lestvici Fife, pa ne gredo. Škoda, saj bi se lahko na Euro prvič uvrstili po novih pravilih, ko smo prišli v dodatne kvalifikacije s tretjim mestom. Na SP 2018 se bo veliko težje uvrstiti.

Ljubijankiću se je na Japonskem uresničila tudi želja, da lahko nastopa v azijski ligi prvakov. V reprezentanci je zaman čakal na uvrstitev na EP.

ZL:  Le evropsko prvenstvo. Če bi nastopil še na njem, bi bila moja reprezentančna kariera popolna. Malce mi je žal, ker smo bili v zadnjih kvalifikacijah kar blizu, drugače pa mi ni, saj sem preživel v reprezentanci deset prelepih let.

NP: Je. Najbolj mi je žal za nastop na evropskem prvenstvu. Bili smo res blizu, predvsem v Švici, kjer smo izgubili, čeprav smo vodili z 2:0. Tisti poraz zelo boli, podobno kot tisti, ko smo doma izpadli proti Ukrajini. Evropsko prvenstvo nam je spolzelo skozi roke, moje slovo pa je bilo malce hitrejše od načrtovanega.

Kako se imate trije slovenski prijatelji v Saitami? Kaj najraje počnete v prostem času?

BI: Odlično. Z Zlajotom sva vsak dan skupaj na treningih. Veliko se družino z družinami in smo zelo veseli, zlasti naši otroci. Sestavljamo mini slovensko skupnost na Japonskem. Tudi Japonci nas spoštujejo, na vsaki tekmi vidim na štadionu nekaj slovenskih zastav. Japonska mi je všeč. To je zelo varna država, v kateri otroci s petimi, šestimi leti sami hodijo v vrtce ali šole.

Nekdanji slovenski reprezentanti se radi družijo v deželi vzhajajočega sonca, kjer živijo zelo blizu.

ZL: Letos smo veliko skupaj, saj se je Nejc preselil v Saitamo. Veliko se videvamo, otroci hodijo skupaj v šolo. Skupaj nam je veliko lažje. Živim v 25. nadstropju. Imamo lep razgled, a se tudi naša stavba maje, ko je kak potres. Odkar sem tukaj, sem doživel že pet, šest močnejših potresnih sunkov. Malce sem se ustrašil, a na to v trenutku pozabiš.

NP: Odlično. Je kar olajšanje, ko nisi edini Slovenec tako daleč od domovine. V bistvu nas je 13 z otroci vred, če se zberemo na istem mestu. Všeč mi je, ker veliko govorimo slovensko. Družimo se vsak teden in nam je lažje, ker hodimo na kosila, večerje … Stanujemo zelo blizu, med seboj smo oddaljeni 500 metrov. Smo pa vsi v stolpnicah, tako da nimamo tipičnih piknikov na vrtu. Sam sem v 16. nadstropju, Zlajo je v 25., Ilke pa je imel srečo in je v tretjem (smeh).

Boste še kdaj zaigrali v prvi slovenski ligi?

BI: Lani sem imel veliko stikov z Olimpijo, vrnitev v matični klub je bila zelo aktualna. Imeli smo resne sestanke. Bilo je že 90-odstotno dogovorjeno, da bi podpisal za Olimpijo, če bi šlo kaj narobe z Urawo. Na koncu sem odšel na Japonsko. Urawa je ogromen klub v Aziji, tega nisem mogel zavrniti, nikoli pa ne veš, kako bo naprej. V Sloveniji bi prišla v poštev Olimpija, morda še Domžale, čeprav res nikoli ne veš, kaj prinaša jutri.

Bodo Ilić, Ljubijankić in Pečnik, ki uživajo na Japonskem, še kdaj zaigrali v Prvi ligi Telekom Slovenije?

ZL: Vrnitve v slovensko ligo nimam v načrtu. Verjetno bom še užival tukaj. Tu niso toliko pomembna leta kot to, kako igraš in v kakšni formi si. Rad bi bil v dobri formi še nekaj let. Če bi se vrnil, so mi od prvoligaških klubov najbližje Domžale. Res je. Sem Ljubljančan, a nisem nikoli igral za Olimpijo, ampak za Slovan. Vedno smo bili veliki tekmeci (smeh).

NP: Težko verjetno. Moj osebni cilj je, da na Japonskem odslužim triletno pogodbo. Takrat bom star 33 let, potem pa bi mogoče igral še dve leti. Najraje bi ostal tu. Ne bi si rad zapiral vrat v slovenskih klubih, a verjetno bom ostal na Japonskem.