Torek, 2. 3. 2021, 4.00
3 leta, 2 meseca
Zlatko Kranjčar (1956–2021)
Cico. Dobri duh Zagreba, kot ga ne poznamo več.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,55
1
Zlatko Kranjčar - Cico, legenda hrvaškega nogometa, ki je mnogo prezgodaj umrla v ponedeljek, je bil vrsto let zaščitni znak Zagreba in tamkajšnjega Dinama, predvsem pa tistega, kar sta glavno mesto in njegov največji nogometni klub v preteklosti predstavljala.
Zagreb je pred leti veljal za mesto, po katerem so se s klobuki na glavah sprehajali gospodje in gospe lepih manir. Ob muzejih, gledališčih, parkih, jezeru in trgih so se družili tudi na tekmah Dinama.
Nogometni ponos Zagreba je bil vedno povezan z mestom. Ne nazadnje tudi izraz "purger", kot danes pravijo Zagrebčanom, izhaja iz vzdevka navijačev nekdanjega HŠK Građanski, predhodnika zdajšnjega Dinama.
Obraz nekih drugih, bolj romantičnih časov obeh, Zagreba in Dinama, je bil Zlatko Kranjčar. V hitrem novem svetu je gospostvo, tako kot povsod, zvodenelo tudi v Zagrebu, s prihodom vulgarnega Zdravka Mamića pa hitro izginilo še v Dinamu.
V Zagrebu, prestolnici Hrvaške, po zadnjih podatkih živi nekaj čez 800 tisoč ljudi.
Cico je ostal. Džentelmen v nogometnih čevljih, kot so ga klicali, je bil genij na nogometnih igriščih, a povsem preprost, ljudski človek, ko je stal ob njih. Vedno nasmejan in razpoložen za pogovore s komerkoli. Zaljubljen v nogomet in življenje. Ni skrivnost, da je bil vedno razpoložen tudi za kozarec gemišta ali dva, a vedno velik gospod in človek. Enak je ostal na vrhu in na dnu.
Fant, ki je postal ikona Zagreba in Dunaja
Karikatura iz leta 1979. Avtor: Mario Višković - Viško.
Otrok Zagreba, njegovih betonskih ulic in zelenih parkov, pozneje pa kralj kultnega Maksimirja.
Kot najstnik je leta 1967 tam pobiral žoge v velikem finalu pokala velesejemskih mest proti Leeds Unitedu, v katerem je Dinamo z zmago v predhodniku poznejšega pokala Uefa in današnje lige Europa osvojil svojo prvo in zadnjo evropsko lovoriko.
Nekaj let pozneje je Kranjčar na derbiju s Hajdukom pred več kot 60 tisoč gledalci debitiral v majici Dinama, ekspresno osvojil srca navijačev in postal osrednji lik enega najbolj romantičnih obdobij v zgodovini kluba. Obraz prvenstvenega naslova leta 1982, ko je Dinamo po dolgih 24 letih čakanja postal najboljši v Jugoslaviji.
Desetletje, dve pokalni lovoriki, 307 tekem in 125 golov pozneje, ko je leta 1983 iz Dinama odšel, je pristal še v kulturni meki Avstrije, na Dunaju, in hitro osvojil tudi srca Dunajčanov. Zizo, kot so mu pravili, je postal eden od njih. Sedem let, osem lovorik in 106 golov pozneje jih je zapustil, se za nekaj tekem preselil v St. Pölten in leta 1991 končal bogato nogometno pot.
Na njej je bil najbolj ponosen na 17. oktober, leto 1990 in prijateljski obračun z ZDA, na tekmo, ki jo Hrvati štejejo za prvo nogometno tekmo neodvisne države. Pa čeprav to takrat še ni bila. Prvi hrvaški kapetan je bil Kranjčar.
Z dunajskim Rapidom je bil dvakrat avstrijski državni in trikrat pokalni prvak. Osvojil je še tri superpokale.
Besede velikanov, ki sta povedala vse
"Ko smo bili otroci, smo si vsi želeli biti kot on," je o njem dejal Robert Prosinečki. Ko takšne besede izusti nogometni genij, kot je hrvaški verižni kadilec z žogo med nogami, več ni treba dodati.
"Velik gospod in človek. Zbogom, šef." S temi besedami pa se je od njega poslovil zlati deček hrvaškega športa, njegov največji nogometni velikan Luka Modrić. Dobitnik zlate žoge 2018 je daljnega leta 2006 v hrvaškem dresu debitiral prav pod vodstvom Kranjčarja.
Solze ponosa ob odprtju SP 2006
Nekaj mesecev pozneje so se Kranjčarju ob hrvaški himni pred začetkom uvodne tekme svetovnega prvenstva v Nemčiji proti Braziliji v verjetno najponosnejšem trenutku trenerske kariere orosile oči.
Hrvaška je na svetovnem prvenstvu 2006 izgubila z Brazilijo, remizirala pa z Japonsko in Avstralijo ter se od tekmovanja poslovila po predtekmovanju.
Še veliko več solz, a ne ponosa, je bilo dva tedna pozneje, ko je Hrvaška, ki je bila v kvalifikacijah sijajna in je na prvenstvo prišla kot eden tihih favoritov, z zgolj dvema točkama SP končala po predtekmovanju.
To je bil kolaps Kranjčarjeve trenerske poti, ki ga je vodila od Irana, Črne gore, Katarja pa do Slovenije, kjer se je leta 2000 za kratek čas ustavil v Muri.
Zgodbe o tem, da je bil sijajen nogometaš, a zanič trener, padajo v vodo. Tudi na drugi strani bele črte, ki označuje igrišče, je pokazal veliko talenta in nogometnega razumevanja.
Tudi kot trener se je izkazal, iz Dinama ga je "pospremil" Kek
Kranjčarjevo trenersko "leto 1982", ki je zaznamovalo njegovo nogometno pot, pa se je zgodilo leta 2002, ko je Zagreb senzacionalno postal prvi hrvaški prvak, ki na dresih ni nosil imen Dinamo ali Hajduk. In to ostal do zdaj edini ob Matjažu Keku, ki mu je isti podvig uspel leta 2017 z Rijeko.
Z Dinamom je osvojil dvojno krono v sezonah 1995/96 in 1997/98, z njim pa se dvakrat uvrstil tudi v ligo prvakov.
Prav po hudem porazu proti Kekovi Rijeki septembra leta 2017 z 2:5 je tretjič in zadnjič odšel s klopi Dinama, s katerim je pred tem v letih 1996 in 1998 osvojil dvojno krono, dvakrat pa Zagrebčane popeljal tudi v ligo prvakov.
"Pravi 'purger', zelo pozitiven človek in dobri duh pravega Dinama. Na igrišču nasprotnik, ampak vedno korekten in spoštljiv. Imel je prave manire, tako pa je vzgojil tudi svojega sina," je ob njegovi smrti za hrvaške medije povedal slovenski selektor Kek.
Čeprav je z njimi preživel več slabih trenutkov, ga ne bodo nikoli pozabili
Prav zaradi sina, poznejšega velikega upa hrvaškega nogometa in dolgoletnega reprezentanta Nika Kranjčarja, je imel Cico pred leti težave z najzvestejšimi navijači svojega Dinama, potem ko se je Niko, takratni kapetan Zagrebčanov, leta 2005 odločil, da ne bo več igral po Mamićevih notah. Šokiral je s prestopom v Hajduk in Zagreb zamenjal za osovraženi Split.
Leto za tem je Kranjčar starejši navijače Dinama razjezil, ker na svetovno prvenstvo kot selektor Hrvaške ni odpeljal takratnega golgeterja Zagrebčanov Eduarda da Silvo.
V reprezentanci je sodeloval s sinom Nikom Kranjčarjem, ki je za Hrvaško odigral 81 tekem in zabil 16 golov.
"Z nami si doživel več slabih kot dobrih trenutkov, a te nikoli ne smemo in ne bomo pozabili. Hvala ti za vse v najdražjem modrem dresu!" pa so Bad Blue Boys, najzvestejši in zloglasni navijači Dinama, ob njegovi smrti napisali v dolgem zapisu, s katerim so svoje člane pozvali, da se z zborom in prižigom svečk poslovijo od svojega velikana.
Čeprav so ga imeli večkrat v zobeh, so ga tudi oni spoštovali, saj so vedeli, da je bil vedno iskren in nikoli zahrbten. Kar je delal, je počel po svoji vesti. Ko je naredil napako, je to tudi priznal in se bil o tem pripravljen odkrito pogovarjati. Ne samo ob težavah, še veliko raje ob velikih zmagah. Tako s čistilkami kot z direktorji, če je bilo treba.
Predvsem pa - bil je zaljubljen v svoj Zagreb in to kazal do zadnjega diha. Do zadnjega je tudi upal, da se bo nekoč s sinom vrnil v Zagreb in skupaj z njim - to, da je njegov sin v očeh navijačev Dinama še danes izdajalec, ga je namreč močno bolelo - še vsaj enkrat veselo pomahal tribunam Maksimirja. Na žalost se to ne bo zgodilo. Gospod, eden zadnjih iz vrste, ki izumira, je za vedno odšel.
Karikatura iz leta 1979. Avtor: Mario Višković - Viško.
1