Petek, 14. 6. 2019, 17.00
4 leta, 10 mesecev
Po poteh pohorskih čarovnic, rojenic, bele dame in povodnega moža #video #foto
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,42
Bistriški grad, Ančnikovo gradišče, Trije Kralji, Črno jezero in Cerkev sv. Urha je pet izmed desetih točk kulturno-turistične ture po Pohorju, na katerih je mogoče spoznavati lokalno pripovedništvo.
Projekt, tura in vodnik Živa Coprnija Pohorja in Istre
Kulturna-turistična tura Po poteh Žive coprnije Pohorja in Istre, ki jo spremljata tiskani vodnik Živa coprnija Pohorja in Istre: Izleti po poteh pripovednega izročila in mobilna aplikacija Živa Coprnija na dlani je plod slovensko-hrvaškega istoimenskega projekta Živa coprnija Pohorja in Istre, ki z oživljanjem lokalnega ustnega izročila povezuje Pohorje in Istro. Nastal je s ciljem ohraniti in v sodobnosti predstaviti bogato nesnovno dediščino teh dveh območjih.
Izvirna turistična pot, povezana z ustnim izročilom Pohorja, ki so jo v okviru raziskovalno-aplikativnega projekta zasnovali obsega deset lokacij: Slovenska Bistrica – Bistriški grad, Bistriški vintgar, Ančnikovo gradišče, cerkev Sv. Urha, Trije kralji, Črno jezero, Šmartno na Pohorju, Šetorov mlin in Hudičevo korito, Veliko Tinje in Kebelj.
Predstavljamo nekaj lokacij iz izvirne turistične ture po poteh ustnega izročila Pohorja.
Bistriški grad
Bistrški grad je bil v pisnih virih prvič omenjen leta 1313. Najprej je bil v deželnokrajnski lasti, leta 1587 pa je prešel v zasebne roke. Leta 1717 so ga kupili grofje Attemsi in ostali njegovo lastniki vse do leta 1945.
Ena izmed točk, izhodiščna točka, kulturno-turistične ture po Pohorju imenovane Živa coprnija, ki v sodobnosti oživlja ustno pripovedno izročilo je Bistriški grad. Slednji je bil v pisnih virih prvič omenjen leta 1313. Najprej je bil v deželnokrajnski lasti, leta 1587 pa je prešel v zasebne roke. Leta 1717 so ga kupili grofje Attemsi in ostali njegovo lastniki vse do leta 1945.
Danes so v nekdanjih grajskih prostorih na ogled različne razstave. V neposredni bližini gradu je urejen tudi park, ki so ga v drugi polovici 16. stoletja po francoskem vzoru dali urediti prvotni lastniki gradu.
Z gradom in grajskim parkom so povezane številne zgodbe, ki so še danes žive med lokalnim prebivalstvom in nekatere tudi zapisane, zgodovino in bajeslovno dediščino posreduje turistično-kulturni vodnik Živa coprnija Pohorja in Istre: Izleti po poteh pripovednega izročila, ki v sodobnost prenaša izbrane pripovedi povezane s pohorskimi prostori. Te je v vodniku, ki ima tudi digitalno različico v obliki mobilne aplikacije, literariziral pisatelj Dušan Šarotar, pripovedne like pa je ilustrirala Tina Dobrajc.
Z gradom in grajskim parkom so povezane številne zgodbe, ki so še danes žive med lokalnim prebivalstvom in nekatere tudi zapisane, zgodovino in bajeslovno dediščino posreduje turistično-kulturni vodnik Živa coprnija Pohorja in Istre: Izleti po poteh pripovednega izročila.
Jok bele dame
"'Ko boš šel zvečer domov, če boš videl kako belo damo, ki stoji sredi drevoreda, nič se ne ustraši. Ti kar pojdi naprej,' mi je rekla stara gospa, ki me je nagovorila kot da me pozna že od nekdaj," je del pripovedi o grajski beli dami. Gospa, ki je bila nekoč na gradu zaposlena kot vrtnarka, je ni sicer nikoli videla, jo je pa velikokrat slišala. Ko se je ponoči vračala domov iz dela je med drevesi, zidovi, v praznih sobah, slišala ženski jok.
"Šele veliko pozneje sem po naključju slišala, da je nekoč davno, ko še nikogar od nas ni bilo na svetu, tukaj živel okruten grof, ki je dal svojo ženo, belo damo, zazidati v visoki kamniti steber, da mu ne bi sirota pobegnila. Hranili so jo skozi ozko lino, od koder je še dolgo potem, ko je reva shirala in zagotovo zazidana umrla, slišalo otožno petje," je še del Šarotarjevega zapisa stare zgodbe.
Bistriški vintgar
Soteska ob potoku Bistrica velja za pravo geološko zakladnico, pot vodi tudi mimo rimskega kamnoloma in gozdnega rezervata Gradišče.
Izhodišče za pot po Bistrškem vintgarju ob potoku Bistrica, ki ima številne brzice in slapove je v Zgornji Bistrici pri vodarni. Šli boste tudi rimskega kamnoloma, kjer naj bi bel pohorski marmor lomili že Rimljani in gozdnega rezervata Gradišče.
V vodniku Živa coprnija Pohorja in Istre je zapisana z Bistrškim vintgarjem povezana zgodba o povodnem možu, ki je ugrabil pastiričko.
Soteska velja za pravo geološko zakladnico, ob potoku pa uspevajo tudi redke in ogrožene rastline, pester pa je tudi živalski svet.
Povodni mož pod slapom Šumnik
Potok Bistrica ima tri slapove. Za Šumnik, največjega, ki je visok okoli 15 metrov, pravijo, da nekoč pod njim živel povodni mož, pohorski vodovnik. O njem so v vodniku zapisali zgodbo, kako je ugrabil pastiričko.
Ančnikovo gradišče
V poznorimskem obdobju so se prebivalci iz naselbin v nižinah začeli umikati na bolj varne višinske lokacije. Eno teh je bilo Ančnikovo gradišče, ki je bilo proti vzhodu obdano s skalami, na ostalem območju pa s kamnitim obzidjem.
Nad sotesko potoka Bistrice leži Ančnikovo gradišče, ostanki poznorimske naselbine iz druge polovice 4. in prve polovice 5. stoletja. V rimskem obdobju je bila poselitev tega slovenjebistrškega dela Pohorja povezana z izkoriščanjem kamnolomov. Središče kamnoseštva je bilo na Šmartnem na Pohorju, zgodovino posreduje tudi vodnik Živa coprnija.
V poznorimskem obdobju so se prebivalci iz naselbin v nižinah začeli umikati na bolj varne višinske lokacije. Eno teh je bilo Ančnikovo gradišče, ki je bilo proti vzhodu obdano s skalami, na ostalem območju pa s kamnitim obzidjem. Vanj je vodil mogoč vhod, ob njem pa je bila nastanjena manjša vojaška enota. Ob obzidju so bili leseni in zidani objekti, v katerih je živelo domorodno prebivalstvo.
Antična naselbina je bila uničena in opuščena pred sredino 5. stoletja.
Ančnikovo gradišče, ki je ime dobilo po bližnjem kmetu, pa je posebej kraj, ki ima v verovanjih še danes svoje moči. Ljudje so tam videvali ognje in druge prikazni. Tamkajšnji prebivalci pa še danes ne bi tja odšli tja, ko se stemni.
Ognji in druge prikazni
Ančnikovo gradišče, ki je ime dobilo po bližnjem kmetu, pa je posebej kraj, ki ima v verovanjih še danes svoje moči, so pokazale raziskave. Ljudje so tam videvali ognje in druge prikazni. Tamkajšnji prebivalci še danes ne bi odšli tja, ko se stemni.
Obstajajo tudi zgodbe, kako so ljudje tam na previsni skali videli železna vrata, čeprav se nikoli ni povzpel do tja. A za vrati naj bi bila votlina in hodnik, v njem pa zelena kača s krono na glavi, ki čuva Ančnikov zaklad. Zgodba, ki jo je moč spoznati v povezavi s tem krajem, pa je tudi pripoved o rojenicah. V ljudskem izročilu so se med drugim ohranila pravljice o divjih ženah, ki so nekdaj živele v votlinah pohorskih gora. Naznanjale so vreme in napovedovale čas za dobro setev, predvsem pa so prerokovale materam in njihovim otrokom o njihovem poteku življenja.
Cerkev sv. Urha
Ohranjeni so spomini na nekdanja romanja k cerkvi Sv. Urha, ki so potekala okoli 4. julija, ko goduje sv. Urh.
Še en kraj, kjer se na Pohorju čas ustavi, je spokojna okolica cerkve sv. Urha. Sredi gozda stoji na jasi na 922 metrov nadmorske višine. Romarska cerkev je bila prvič omenjena leta 1498. V tem času pa naj bi nastal tudi leseni kip sv. Urha, zavetnika vinogradnikov, ribičev, tkalcev, proti hudim boleznim in vročici. Kip danes sicer stoji v tinjski župnijski cerkvi, kamor so ga prenesli zaradi baročne obnove in prezidave cerkve.
Cerkev Sv. Urha ima prepoznavno pohorsko sakralno podobo. Notranjost je obokona, tla so prekrita s ploščami pohorskega marmorja, oprema je baročna in streha prekrita z avtohtono kritino – skriljem, umetnostnozgodovinski okvir podaja vodnik Živa Coprnija. Ob tem posredujejo tudi verjetje o vodi z zdravilno močjo.
V bližini cerkve namreč stoji Skrbijekova kapela, ki je bila postavljena na vodnem izviru. Za to vodo so ljudje verjeli, da je zdravilna, pomagala pa naj bi predvsem pri težavah z očmi in še danes ljudje zato prihajajo ponjo.
Ohranjeni so spomini na nekdanja romanja, ki so potekala predvsem okoli 4. julija, ko goduje sv. Urh. Ljudje so si takrat "natočili vodo, šli k maši, potem je še sledila veselica, na kateri so se obiskovalci velikokrat sprli, prišlo naj bi tudi do pretepov, zato so velika romanska srečanja opustili," je zgodovina zapisana v Živi coprniji.
Kulturna-turistična tura Po poteh Žive coprnije Pohorja in Istre, ki jo spremljata tiskani vodnik Živa coprnija Pohorja in Istre: Izleti po poteh pripovednega izročila in mobilna aplikacija Živa Coprnija na dlani je plod slovensko-hrvaškega istoimenskega projekta Živa coprnija Pohorja in Istre, ki z oživljanjem lokalnega ustnega izročila povezuje Pohorje in Istro.
Na Urhu je veliko strašilo
Raziskovalci pravijo, da je bilo na območju med Urhom in Šmartnim nekoč močno vraževerje. Veliko naj bi tudi okoli tudi strašilo. Ena izmed zgodb povezanih s cerkvijo sv. Urha pa je pripoved o čarovnici in omenjeni zdravilni vodi za oči, ki jo ohranja in v sodobnost prenaša projekt Živa coprnija.
Trije kralji
Na bistrškem delu Pohorja je rekreacijsko-turistično središče Trije kralji, ki je za rekreacijo aktualno celo leto. Razvilo se je okoli romarske cerkve, posvečene sv. Trem kraljem, ki je bila zgrajena okoli leta 1600.
Na bistrškem delu Pohorja je rekreacijsko-turistično središče Trije kralji, ki je za rekreacijo aktualno celo leto. Pozimi za smučanje, poleti pa za kolesarjenje in pohodništvo. Razvilo se je okoli romarske cerkve, posvečene sv. Trem kraljem, ki je bila zgrajena okoli leta 1600.
Od tu je mogoče iti tudi peš po Črnega jezera, na tej poti pa v gozdu pod Velikim vrhom, stoji Urških križ. "Postavili so ga na spomin na Urško, ki je iz Okoške gore v bližini Oplotnice vsak dan v nahrbtniku nosila hrano možu, ki je delal kot gozdar. Nekoč so gozdarji ves teden živeli v gozdu v lesenih barakah, pokritih z drevesno skorjo. Nekega zimskega dne v februarju 1862 jo je presenetil hud snežni metež, v katerem je omagala. Na tem mestu so domačini postavili križ," ozadje oznake v prostoru zapisujejo v vodniku Živa coprnija.
Nočni lovec in lesni mož
Zgodba, ki so jo izbrali za Tri kralje, ki se raztezajo na višini 1188 metrov, je pripoved o nočnem lovcu in lesenem možu.
Črno jezero
Črno jezero je dovil zaradi svoje sestave tal, ki mu daje barvo.
Črno jezero je magičen pohorski prostor, seveda, če se na njem znajdete sami, do katerega iz Osankarice vodi po lesenih brveh lahka gozdna pot. Ime je dobil zaradi svoje sestave dna, ki mu daje barvo. Kot njegovo preteklost opisujejo v kulturno-turističnem vodniku Živa coprnija Pohorja in Istre: Izleti po poteh pripovednega izročila je v zamočvirjeni kotanji najverjetneje nastal ob koncu ledene dobe. V 19. stoletju so kotanjo umetno zajezili kotanjo in tako ujeli temno vodo potoka Črnava.
Zgodba, ki so jih raziskovalke in raziskovalci bajeslovnega izročila izbrali povezano s Črnim jezerom je tista, ki govori o njegovih začetkih, ko je na mestu današnjega jezera nekoč stala mogočna kmetija.
Grof Windischgraetz, lastnik dobršnega dela pohorskih gozdov, je tudi znana zgodovina o tem kraju, je večjo količine potreboval za delovanje vodne drče (riže) za spravljanje lesa v dolino. Zato so naredili akumulacijsko jezero. Za njegovo odpiranje in zapiranje so uporabljali štirioglati leseni čep, ki je imel na vrhu kovinski prstan, da so ga lahko spustili ali dvignili.
Z gozdom objetim največjim jezerom na Pohorju in z močvirski rastlinjem, ki je danes naravni rezervat, pa je povezano kar nekaj ljudskih pripovedk in zgodb. Prav zaradi pripovedništva vezanega na prostor, pa je Črno jezero eno izmed desetih točk zajetih v kulturno-turistično pot Živa coprnija.
Kmetijo je zalila črna voda
Zgodba, ki so jih raziskovalke in raziskovalci bajeslovnega izročila izbrali povezano s Črnim jezerom je tista, ki govori o njegovih začetkih.
"Na dnu Črnega jezera, ki sije kot veliko temno oko, počiva skrivnost, v katero je zavita legenda o njegovem nastanku," literalizirano pripoved o tem kraju v omenjenem kulturno-turističnem vodniku začenja Dušan Šarotar. Preden je tu nastalo jezero, je na njem stala mogočna in premožna kmetija, v kateri je gospodarila ponosna in brezsrčna Agnes, ki je živela s sinom. Pripoved se odvije vse do srečanja Agnes s starcem in trenutka, ko je črna voda zalila globel, kjer je nekoč stala kmetija.
Preberite še:
