Sreda, 7. 8. 2019, 17.56
4 leta, 8 mesecev
124 let od postavitve Aljaževega stolpa
Na Aljaževem stolpu poškodbe zaradi derez in cepina
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
7,02
7
Aljažev stolp danes praznuje 124 let od postavitve. Po lanski obnovi, prvi v njegovi zgodovini, strokovnjaki podrobno spremljajo njegovo stanje. Po zimski sezoni je bila zaradi udarcev s cepinom in derez rahlo poškodovana streha, medtem ko na samem plašču stolpa ni opaziti sprememb. Na fotografiji: Gorazd Lemajič, konzervator in vodja Oddelka za konzerviranje in restavriranje v Narodnem muzeju Slovenije med monitoringom.
Najbolj kultna konstrukcija v slovenskih gorah, Aljažev stolp, danes praznuje 124. obletnico postavitve na najvišjem slovenskem vrhu. Kako se priljubljeni stolpič "drži" deset mesecev po restavratorski obnovi in kakšno pridobitev pričakuje v tej sezoni?
Na današnji dan pred 124 leti je prostor na vrhu najvišje slovenske gore zasedel Aljažev stolp.
Župnik Jakob Aljaž, najpomembnejši človek v "življenju" pločevinastega stolpiča, ki velja za eno najbolj fotogeničnih točk v slovenskih gorah, Janez Klinar - Požganec, Tomaž Košir - Kobar in klepar Anton Belec s svojima pomočnikoma so za postavitev stolpa potrebovali pičlih pet ur, medtem ko so se pri tovorjenju materiala zadržali bistveno dlje. Potovanje in prenašanje naj bi jim namreč vzela kar teden dni.
Sedmega septembra lani je helikopter Slovenske vojske Aljažev stolp pripeljal v dolino na obnovo.
190 centimetrov visok in 300 kilogramov težak stolp, ki je v dobrih sto letih pridelal kopico površinskih in konstrukcijskih poškodb, so 7. septembra lani s helikopterjem prenesli v Mojstrano, od tam pa so ga (po krajšem postanku, ki so ga mnogi izkoristili za fotografski spomin) s tovornjakom odpeljali v Restavratorski center Ljubljana na nadaljnje preiskave.
Stolp se je pozneje preselil na Jesenice, v kovinarsko delavnico podjetja KOV, kjer so najbolj znan stolpič v Sloveniji temeljito obnovili.
Praznino na Triglavu so planinci zapolnili z inovativnimi domislicami
Restavratorska dela so potekala pod vodstvom arhitekta Martina Kavčiča (na desni), pomembno vlogo pa je odigral tudi konzervator Gorazd Lemajič.
Restavratorska dela pod vodstvom arhitekta Martina Kavčiča so trajala manj kot mesec dni, projekt obnove pa je bil vreden okrog 50 tisoč evrov.
Stolp so na najvišji slovenski vrh vrnili oktobra lani, vmes pa je na vrhu zevala praznina oz. so jo zapolnili najrazličnejši spominki, ki so jih na slovenskega očaka (za dobro fotografijo) tovorili planinci.
Eden ključnih mož pri projektu obnove Aljaževega stolpa je bil Gorazd Lemajič, konzervator in vodja Oddelka za konzerviranje in restavriranje v Narodnem muzeju Slovenije, ki je ogromno prispeval k promociji ohranitve Aljaževega stolpa. Med drugim je tudi soavtor razstave z naslovom Aljažev stolp – ta pleh ima dušo.
Arhitekt Martin Kavčič med popisovanjem stanja.
Aljažev stolp trikrat na leto pod drobnogled
Lemajič se je skupaj z arhitektom Kavčičem letos službeno že povzpel na Triglav. Tako namreč narekuje konzervatorski načrt, ki predvideva, da se stanje na pločevinastem stolpu preveri trikrat na leto – po koncu zimske sezone, sredi turistične sezone in po njej.
Praske na strehi, plašč ostaja nepoškodovan
"Na strehi Aljaževega stolpa sva z Martinom našla praske, ki so posledica udarjanja s cepinom in hoje z derezami, s katerimi si planinci pomagajo pri plezanju na stolp (ta je običajno pozimi pod snegom, vidi se le zastavica na sami strehi), kjer se potem fotografirajo ob zastavici," je povedal Lemajič.
"Nekatere praske so bile bolj globoke, druge zgolj površinske, smo jih pa med zadnjim ogledom in popisom stanja že prebarvali," je pojasnil.
Manj nalepk in podpisov
Preiskave so pokazale, da na samem plašču stolpa za zdaj ni nobenih sprememb, se bo pa to verjetno spremenilo po poletni sezoni, ko bodo bolj kot streha na udaru sam obod stolpa, okna (ta so se pred obnovo zaradi stopanja na njihov obok iz kvadratne spremenila v pravokotno obliko), vrata in vsi ležaji, predvideva Lemajič, ki je opazil, da so se planinci po obnovi stolpa skorajda prenehali podpisovati na stolp in nanj lepiti nalepke. "Stanje je za zdaj dobro, tudi jeklenica je še vedno lepo napeta, okenca so še vedno na svojem mestu."
Gorazd Lemaič proučuje stanje Aljaževega stolpa.
Kampanja osveščanja javnosti o širšem pomenu Aljaževega stolpa je obrodila sadove
Lemajič predvideva, da je lanska kampanja osveščanja javnosti obrodila sadove. "Ljudje zdaj razumejo, da je Aljažev stolp pomemben spomenik, mislim tudi, da se ljudje zavedajo, da gre za pomemben del kulturne dediščine," je bil po ogledu sorazmerno zadovoljen Lemajič.
Notranjost stolpa bo popestrila panoramska slika
V stolp naj bi še letos namestili Triglavsko panoramo (sliko bližnjih vrhov), vendar odločitev o samem konceptu še ni bila sprejeta.
"Ne vemo še, ali bo šlo bolj za panoramo, ki jo je na Aljaževo pobudo izdelal slikar Pernhart, ali za novejši koncept," je dilemo opisal Lemajič.
Poskušali bodo urediti tudi okolico. Največ pozornosti bo namenjene preveč vidnemu betonskemu delu med skalami, na katerih je postavljen Aljažev stolp.
Zgodba o Aljaževem stolpu
Zgodba o postavitvi Aljaževega stolpa je bila zapisana in povedana že mnogokrat, zato bomo na tem mestu nanizali le nekaj najzanimivejših dejstev.
Ideja o postavitvi majhnega stolpiča na vrhu najvišje slovenske gore, 2.864 metrov visokega Triglava, se je porodila dovškemu župniku Jakobu Aljažu, ki je bil zaslužen za to, da je Triglav od nekdaj slovenski. Za en goldinar ga je namreč aprila leta 1895 odkupil od Občine Dovje.
Po besedah Petra Mikše z Oddelka za zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je Aljaž želel, da bi majhen stolp služil dvema namenoma: praktičnemu kot planinsko zavetišče in simbolnemu kot branik slovenstva.
Aljažev stolp pred obnovo:
Na tla sobe je narisal podobo stolpa in mu določil dimenzije
Že pozimi leta 1894/1895 je Jakob Aljaž v svoji župnijski sobi na Dovjem kar s kredo na tla narisal podobo stolpa in mu določil dimenzije.
Stolp si je zamislil v obliki pokončnega valja s premerom 125 centimetrov, z dvema metroma višine in streho v obliki stožca. Z vrha koničaste strehe naj bi štrlel drog s kositrno zastavo z letnico 1895, je leta 1923 zapisal v Planinskih spominih.
Zamislil si je tudi pravokotne line, ki bi služile kot okna in naj bi gledale na vse strani neba. Izdelavo stolpa, ki ga je Aljaž poimenoval Triglavski stolp, a se ga je kmalu prijelo ime njegovega idejnega očeta, je župnik prepustil prijatelju Antonu Belcu, znanemu kleparju, ki je Aljaževo idejo sprva označil kot norost, nato pa je spremenil svoje mnenje in ga označil za zanesenjaka in velikega Slovenca ter stolp izdelal brezplačno. Prva oseba, ki je stopila vanj, je bila Belčeva žena.
Stolp je bil postavljen v pičlih petih urah
Aljažev stolp so postavili v enem samem dnevu, natančneje v petih urah (material zanj so na Triglav nosili več dni), 7. avgusta 1895, v naslednjih letih pa sta na Aljaževo pobudo zrasli še dve slovenski postojanki, Kredarica in Aljažev dom v Vratih.
Najvišje ležeča zgradba v Sloveniji, ki jo od leta 2017 upravlja Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, je bila 9. septembra razglašena za kulturni spomenik državnega pomena.
Spreminjal je barvno podobo
Stolp je skozi leta spreminjal svojo barvno podobo. Začel je s sivo preobleko, jo v obdobju med obema vojnama, ko je tam potekala meja med Jugoslavijo in Italijo, zamenjal za zeleno-belo-rdečo. Konec 50. let se je v sozvočju s komunizmom obarval v rdečo, zastavico pa je zamenjal za peterokrako zvezdo.
Leta 1982 so stolp za potrebe snemanja filma o slovenskem pravniku, alpinistu in pisatelju Juliusu Kugyju spet prebarvali na sivo, odstranili zvezdo in mu dodali zastavico. Od takrat je tak, kot je danes.
"Dvakrat ga je bilo treba še obnoviti, na novo prebarvati, obdržal pa je sivo barvo," se spominja Janez Brojan, eden od najbolj izkušenih gorskih reševalcev na naših tleh. Kot reševalec GRS Mojstrana je sodeloval pri več kot 700 reševanjih v gorah, večkrat tudi na območju Triglava.
Zavetišče, ki je mnogo več kot to
Sprva je bil postavljen, da bi se pohodnik v primeru slabega vremena imel kam zateči. V stolpu je prostora za tri, če se ti stisnejo. Ni pa to edino zatočišče na območju Triglava. Trideset metrov nižje je še eno, in sicer jama, znana kot Staničevo zavetišče (jamo je v skali dal razstreliti prav Jakob Aljaž, op. a.).
Preberite še:
7