Nedelja, 11. 9. 2016, 17.09
6 let, 6 mesecev
Predstavljamo oskrbnike finalistk akcije Naj planinska koča (7–10)
Kdo so ljudje, ki skrbijo, da so v gorah želodci polni, odklop pa popoln?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,78
1
Cojzova koča na Kokrskem sedlu izstopa zaradi lokacije in cvetličnega razkošja, Koča na planini Razor slovi po sirovih štrukljih, Planinski dom na Kalu vam bo postregel z zelenimi površinami, funštercom in krumpantočem, ajdovski Dom Antona Bavčerja pa je kot majhna avtobusna postaja in stičišče na planoti Čaven. Kdo so ljudje v njihovem ozadju?
Akcija Naj planinska koča, v kateri izbiramo najljubšo slovensko planinsko postojanko, se bliža koncu. Vaše zanimanje je krepko preseglo lanskega, saj ste za koče že zdaj poslali več kot 64 tisoč glasov, lani jih je bilo 22 tisoč manj.
V okviru akcije Naj planinska koča 2016 pravkar poteka zadnji del glasovanja. V igri za laskavi naziv je deset koč, ki ste jim z glasovanjem pomagali do finala. Glasovanje se bo končalo 12. 9. ob polnoči, zmagovalca bomo razglasili v torek, 13. 9. 2016.
Oskrbnike šestih finalistk (od 66 planinskih koč ste jih z glasovanjem deset uvrstili v finale) smo vam v preteklih dneh že predstavili, tokrat vam v branje ponujamo štiri nove oskrbniške zgodbe.
Tomaž Bolcar, oskrbnik Cojzove koče na Kokrskem sedlu
Tomaž Bolcar iz Ormoža je zadnjih pet let oskrbnik Cojzove koče na Kokrskem sedlu.
Cojzova koča leži na nadmorski višini 1.793 metrov.
Oskrbnik Cojzove koče na vrhu Kokrskega sedla (1.793 metrov) med Grintovcem in Kalško goro je Tomaž Bolcar iz Ormoža, ki nad kočo, ki jo upravlja Planinsko društvo Kamnik, bdi zadnjih pet let.
Ob prevzemu oskrbniškega krmila se je moral najprej podrobno seznaniti s specifikami koče, do potankosti spoznati okoliške ture in vrhove, izboljšati kulinarično ponudbo ter še naprej negovati zgodbo o rožah.
Kuhinja, srce planinske koče.
Na jedilniku Cojzove koče je tudi kokrski lonec, enolončnica s tremi vrstami mesa in desetimi vrstami zelenjave.
V znamenju rož
Zakaj o rožah, se boste verjetno vprašali. Zato, ker Cojzova koča nosi ime po bratih Zois. Eden od njiju, Karl Zois, je bil znani botanik, Cojzova koča pa je znana prav po razkošnem cvetličnem okrasju.
Rože, največ je Zoisovih zvončnic in kranjskih lilij, obkrožajo kočo, po zaslugi Bolcarjeve partnerice in pomočnice Jožice Popovič pa jih je obilo tudi na balkonu in terasi, medtem ko je oskrbnik zanje v obliki fotografij poskrbel tudi v notranjosti koče.
Cojzova koča nosi ime po bratih Zois. Eden od njiju, Karl Zois, je bil znani botanik. V okolici koče boste našli Zoisove zvončnice in kranjske lilije.
Cojzova koča je za nekatere pohodnike ciljna, za številne pa vmesna postojanka, saj ponuja enega najlažjih pristopov na Grintavec, poleg tega je ena od točk na Slovenski planinski poti.
Kliknite za ogled fotografij Cojzove koče:
Vedo, česa si planinci v gorah najbolj želijo
Bolcar je prepričan, da ima za vračanje gostov največ zaslug sprememba kulinarične ponudbe. Po priljubljenosti izstopa kokrski lonec – enolončnica iz desetih vrst zelenjave in treh vrst mesa –, svoje pa prispeva tudi koča, ki izžareva domačnost, ponuja toplino, pomemben kamenček v mozaik pa prispeva tudi oskrbniška ekipa s svojim odnosom. "Ker smo sami planinci, vemo, česa si planinci v gorah želijo," je dejal.
Bolcar računa, da bo koča v prihodnjih dveh letih v celoti obnovljena, a si želi, da bi po duši še vedno ostala "stara in prikupna".
Slavica Resman, najemnica Planinskega doma na Kalu
Obiskovalce Planinskega doma na Kalu že več kot 30 let sprejemata Slavica Resman in njen mož.
Planinski dom na Kalu (946 metrov) že več kot 30 let vodita Slavica Resman in njen mož. Prostoren dom (Resmanova pravi, da je zato tudi čiščenja precej) stoji na Kalu, enem južnih odcepov Mrzlice, ob gozdu na robu obširnega planinskega travnika, kjer so na voljo tudi kotiček za piknike in otroška igrala.
Za zakonca Resman je dom na Kalu več kot samo službeni prostor, je tudi njun dom.
Hrastniški planinci so prvo zasilno kočo v tem delu Zasavja zgradili že po koncu druge svetovne vojne in jo odprli leta 1948. Po dograditvi in preimenovanju je leta 1982 dom do leta 2000 zakupil Rudnik Hrastnik, ki je zgradil prizidek in ga funkcionalno povezal s starim objektom. Povečano in obnovljeno postojanko, ki je dobila ime Planinsko-rudarski dom, so odprli konec leta 1984.
Ko smo Resmanovo obvestili o uvrstitvi doma v finale akcije Naj planinska koča, je bila presenečena. Kot je dejala, sama za glasove planincev ni lobirala, ker so po njenem mnenju rezultati pokazatelj subjektivne presoje, so se pa zato pošteno angažirali v planinskem društvu Hrastnik, ki so po Facebooku in drugih kanalih pozivali h glasovanju.
"Pri nas se počutijo domače"
Gospa Slavica, ki je tako kot Karmen Karničar iz Češke koče skorajda alergična na fotoaparat in se je posledično le stežka pustila ujeti v objektiv, je prepričana, da se njihovi gostje pri njih počutijo domače, to pa je tudi razlog, da tako radi prihajajo.
Večina gostov je stalnih. Številni se združujejo v Klub ljubiteljev Kala, ki je letos praznoval deseto obletnico (konec sezone načrtujejo za 16. septembra), vanj pa se, kot pravi, vključujejo tisti, ki si želijo več kot zgolj poležavati pred televizorjem in se sprehajati po dolini.
Želijo ohraniti (tudi) kulinarično domačnost
Na Kalu si želijo ohraniti tradicijo, ki je bila nekoč prisotna v planinskih kočah. "Ni nam všeč, da nekateri planinske domove skušajo spremeniti v fine restavracije," je poudarila.
Sama raje postreže z značilno zasavsko jedjo: s krompirjevo palačinko krumpantočem (značilen za delavce steklarne) ali funštercem, jedjo, podobno šmornu, ki ga je v preteklosti pripravljala rudniška populacija.
Funštrc in krumpantoč sta značilni jedi zasavskega okoliša.
Z daljšo kilometrino kot inventar
Zaveda se, da je na Kalu že skoraj tako dolgo kot oprema. "Doma jo menjamo vsakih 20 let, tukaj pa smo še vedno isti, tako kot oprema, ki bi jo bilo res že treba zamenjati. Ko smo bili mladi, so nas prepričali, da smo prišli sem gor, potem pa je z leti to postal naš način življenja. Nismo krivi, če čas tako hitro beži," je namignila oskrbnica, ki z družino v tem domu tudi živi.
Oba z možem sta potarnala, da so se časi v treh desetletjih, ki jih preživljata na Kalu, korenito spremenili. Včasih so bili ljudje bolj veseli, od leta 2005 pa je stanje duha vse bolj klavrno.
Viktorija Pirnat, oskrbnica Koče na planini Razor
Oskrbnica Koče na planini Razor je Viktorija Pirnat.
Za Kočo na planini Razor (1.315 metrov), ki se razprostira na primorskem pobočju Spodnjih Bohinjskih gora, skrbi 68-letna Viktorija Pirnat iz Laškega. Pravi, da kot planinka po duši dobro ve, česa si planinci želijo.
"Do strank je treba biti vedno prijazen, v odnose pa je treba vlagati ogromno pozitivne energije. Ljudje gredo v hribe zato, da si prečistijo glavo, in ne zato, da bodo še tam naleteli na mrke obraze," se zaveda gospa, ki za zdaj sicer poudarja, da teče njeno zadnje leto v vlogi oskrbnice, a se je pripravljena prepustiti usodi in kariero podaljšati.
Ljudi od blizu in daleč na planino Razor privabljajo sirovi štruklji (skuto in mleko dobivajo iz bližnje sirarne) in čisti gorski zrak, ki ga prinaša iz Julijcev. Veliko je nedeljskih gostov in družin, planincev, ki hodijo po Slovenski planinski poti, pogreša pa pohodnike iz tujine.
Zdravko Bratina, najemnik Planinskega doma Antona Bavčerja na Čavnu
Planinski dom Antona Bavčerja je po besedah najemnika Zdravka Bratine kot majhna avtobusna postaja na planoti Čaven. Eni prihajajo, drugi odhajajo.
Najemnik Planinskega doma Antona Bavčerja na Čavnu (1.242 m) je Zdravko Bratina. "Smo kot majhna avtobusna postaja, kot neko stičišče na planoti Čaven, kamor vsi zahajajo, pa tudi hitro odhajajo novim lokacijam naproti," je strnil svoje vtise o postojanki. Opaža, da je pri njih vedno manj planincev, zato pa je v porastu število nedeljskih pohodnikov (koča je dostopna tudi z avtom), kolesarjev in izletnikov.
Če si brez elektrike, je čas za improvizacijo
Kot gostinec s 30-letnimi izkušnjami je kar nekaj časa raziskoval, kaj gostom ponuditi na tej nadmorski višini. "Leto ali dve potrebuješ, da ugotoviš, česa si gostje želijo. Ko to ugotoviš, pa je glavna težava v tem, da nimamo elektrike, zato je v kuhinji kar precej improvizacije in vseh želja se ne da izpolniti," je namignil.
Med obiskovalci je vedno več kolesarjev, nedeljskih pohodnikov in izletnikov, planincev v pravem pomenu besede pa vedno manj.
Prepričan je, da bi gostje v hribih pojedli več, če bi se spremenila ponudba. "V dolini je preveč ponudbe, pa premalo gostov, v hribih pa je zgodba ravno obratna," je namignil. "Ne boste verjeli, ampak gostje si želijo tudi kanelonov in lignjev, ne samo enolončnic. Naš cilj je zadovoljiti okus vse družine, od dedka do pravnuka."
Lastnik Planinskega doma, ki nosi ime po Antonu Bavčerju iz Ajdovščine, ki so ga med drugo svetovno vojno v Trstu ustrelili kot talca, je Planinski dom Ajdovščina, ki veliko vlaga v obnovo koče.
Pred kratkim so prebarvali streho, obnovili pločnike in kamnite stopnice. Popravili so sanitarije, v katerih so zaradi zime popokale cevi, zamenjali okna v kletnih prostorih in sanirali ter zagnali čistilno napravo. S kočo je povezanih kar nekaj smelih načrtov, nam je povedal predsednik PD Ajdovščina Cvetko Ušaj, eden pomembnejših pa je elektrifikacija.
Preberite zgodbe o ljudeh, ki skrbijo za planinske koče, finalistke akcije Naj planinska koča (1–6)
- Aleš Štefe, oskrbnik Valvasorjevega doma pod Stolom
- Franc Krašovec, oskrbnik Tončkovega doma na Lisci
- Rok in Zdenka Podpečan, oskrbnika Roblekovega doma na Begunjščici
- Anica in Lojze Lotrič, oskrbnika Krekove koče na Ratitovcu
- Blaž in Sašo Mrhar, oskrbnika Planinskega doma pri Gospodični na Gorjancih
- Karmen Karničar, oskrbnica Češke koče na Spodnjih Ravneh
1