Četrtek, 10. 10. 2019, 17.00
4 leta, 6 mesecev
Obrazi Ljubljanskega maratona (2.) – Tomo Šarf, pobudnik Teka na Šmarno goro
Kleni možakar v ozadju tekme, na kateri lahko tečete z ramo ob rami s svetovnim prvakom #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,15
3
Tomo Šarf je najbolj zaslužen za nastanek in razvoj teka na Šmarno goro. To soboto, 12. oktobra, bo na sporedu že 40. izvedba tekmovanja, ki je od leta 2001 tudi finale svetovnega pokala v gorskih tekih.
Tomo Šarf je najpomembnejši človek v ozadju Teka na Šmarno goro in eden od dveh uradnih merilcev proge na Ljubljanskem maratonu. Te dni je še bolj zaposlen kot običajno. Pred vrati je namreč 40. izvedba Teka na Šmarno goro (12. oktober), ki je ena najstarejših tekaških prireditev na Slovenskem in eden največjih gorsko-tekaških dogodkov na svetu.
Tekmovanje, ki se je rodilo iz "štosa" – "Nekdo je govoril, da njegov stric na Šmarno priteče v 10 minutah, pa se mi je zdelo nemogoče," se spominja Tomo Šarf – je v zadnjih letih preraslo v finalno dejanje svetovnega pokala v gorskih tekih in se lahko pohvali s skoraj tako močno konkurenco, kot so jo deležna samo svetovna in evropska prvenstva.
Šarf je velik poznavalec sveta pod Šmarno goro (da, klopca pod Grmado je njegova, na njej je med študijem proučil goro fakultetnega gradiva) in pionir organiziranega gorskega teka v Sloveniji. Kar 25 let je bil na čelu Združenja (prej Sekcije) za gorske teke v Sloveniji, pred dvema letoma pa je prevzel mesto generalnega sekretarja na Svetovni zvezi za gorske teke (WMRA). Povezan je tudi z Ljubljanskim maratonom (24. izvedba bo 27. 10. 2019), kjer je eden od dveh uradnih merilcev proge. Letos so vse tri trase uradno izmerjene in imajo certifikat.
S Šarfom smo se nekaj dni pred dnevom D, 40. izvedbo Teka na Šmarno goro, pogovarjali o razvoju tega teka, o združevanju trail in gorskih tekov pod eno streho in prihodnosti.
60-letni Šarf je kot večni mladenič, ki mu leta ne pridejo do živega. Še vedno teče, veliko kolesari. Tudi od Tacna do Krme, vmes s kolegi skoči na Triglav in se še istega dne pred večerom vrne na izhodišče.
Pred vrati je 40. izvedba Teka na Šmarno goro. Je po toliko izvedbah organizacija že stvar rutine ali je vedno znova poseben zalogaj?
Do neke mere je rutina, seveda je bistveno lažje, če si že tako dolgo zraven, kot če se tega lotevaš prvič. Je pa še vedno cel kup stvari, ki jih je treba urediti.
Projekt ste verjetno začeli v stilu "one man banda", danes pri organizaciji nedvomno sodeluje precej več ljudi.
Razvoj Teka na Šmarno goro je prestal več razvojnih stopenj. Začeli smo res v stilu "one man banda" oz. skupaj z Mihom Ledinekom, šmarnogorskim Mihom z gostilne Ledinek na Šmarni gori. Brez njega ne bi šlo.
Zakaj ste se sploh lotili organizacije tega tekmovanja? Leta 1979 ste ga izpeljali prvič ...
Da, to je bilo obdobje, ko sem se precej intenzivno ukvarjal s kolesarstvom in ko se je kolesarska sezona oktobra končala, je v urniku zazevala praznina, ki smo jo zapolnili s tekom in hribolazenjem. Tudi po Šmarni gori.
Spomnim se, da smo v najboljših letih za pot do vrha potrebovali 13 minut, kar je bil dokaj spodoben rezultat, nakar je začela krožiti informacija, da nekdo do vrha zmore že v desetih minutah. To se mi je zdelo nemogoče in po spletu okoliščin je začela nastajati dirka, na kateri bi lahko ta, ki menda do Šmarne teče samo deset minut, to lahko tudi uradno dokazal. Tako se je začela, iz "heca".
In je tisti nekdo dokazal, kaj zmore?
Ne, ker ga v bistvu ni bilo, ni obstajal. To si je kar nekdo izmislil. Rekla–kazala, kot rečemo. To so bili časi, ko ni bilo ne gorskega teka ne gorskega kolesarjenja … v hribe se je hodilo v pumparicah in flanelasti srajci, z nahrbtnikom in klobaso ... Miselnost je bila povsem drugačna. Takrat nihče ni tekel po hribih. Vsak bi te nagnal domov delat, češ kaj pa se greš.
Prvo izvedbo teka na Šmarno goro smo pripravili novembra 1979, prej nam ni zneslo.
Spomnim se, da je teden prej zapadlo 25 centimetrov snega. Najprej smo bili prepričani, da se bo stopil, pa se ni, tako da smo tri dni pred tekmo del proge, ki je vodil čez travnik, kakih 200 metrov je bilo, skidali, potem pa je naslednja dva dneva močno deževalo in je ves sneg pobralo.
Že v prvi izvedbi tekmovanja smo se odločili, da se ne bo teklo po najkrajši poti, ampak smo progo speljali po spirali, ki je bila bolj tekaška kot ostale poti.
Tako smo vztrajali do leta 1990, leto pozneje, teden dni pred osamosvojitvijo Slovenije, pa smo izpeljali še Rekord Šmarne gore, kjer se teče povsem navkreber. No, tudi takrat se je izkazalo, da v 10 minutah do vrha ne gre! Zaradi vojne tistega leta jesenske tekme nismo izpeljali, a še vedno lahko rečemo, da smo tekli na Šmarno.
Kaj je Rekord Šmarne gore?
Gre za tek od vznožja Šmarne gore v Tacnu po poti »čez korenine« do cilja na vrhu Šmarne gore.
Dolžina proge: 1,8 km
Višinska razlika štart/cilj: 360m.
Rekord proge:
- moški: 11:08 minute
- ženski: 13:18 minute.
Gorski teki so se v Sloveniji v okviru atletske zveze začeli porajati leta 1992. Iz Italije, kjer so jih organizirali planinci, jih je k nam prinesel Franci Teraž. Ko se je rodila ideja, da se v Sloveniji izpelje državno prvenstvo v gorskih tekih, so se vsi strinjali, naj se to zgodi na Šmarni gori, saj je bil nivo organizacije, še posebej je bilo to opazno pri organizaciji Rekorda Šmarne gore, višji kot drugod.
Progo smo takrat za potrebe DP podaljšali in jo speljali še čez Grmado, tako kot je še danes.
Leto pozneje, 1993, so na tekmo začeli prihajati tujci, ki so kmalu ugotovili, da je tekma povsem primerljivo organizirana kot v Italiji. Iz leta v leto je tekma rasla, obisk pa prav tako. Od leta 2001 gostimo finale svetovnega pokala v gorskih tekih.
Pomembnost sobotnega teka je prepoznala tudi Mednarodna atletska zveza (IAAF):
Sobotna preizkušnja je finalna tekma v okviru pokala Slovenije v gorskih tekih in finale svetovnega pokala v gorskih tekih.
Tekmovalci lahko izbirajo med tremi progami (A, B in C), pri čemer je za mladince, člane in veterane rezervirana proga C. Speljana je po gozdnih poteh Šmarne gore in Grmade (štart je na Rocnu, leteči cilj je na Grmadi, končni cilj pa na vrhu Šmarne gore), meri 10 kilometrov (710 m vzponov n 350 m spustov) in šteje za svetovni pokal.
Za ogled predprijav kliknite TUKAJ.
Koliko stane izvedba Teka na Šmarno goro?
20 tisoč evrov. Nekaj dobimo od mesta Ljubljane, ostalo prispevajo sponzorji.
Sicer pa mislim, da je zelo pomembno, da v zahvalo za izvedbo tekme nekaj tudi povrnemo lokalnemu okolju. Tako vsako leto prek donatorjev in sponzorjev zagotovimo denar – največ nam pomaga Energetika Ljubljana – za urejanje poti in klopc na Šmarno goro.
Običajno se iz teka okrog pet tisoč evrov vsako leto prelije v urejanje šmarnogorskih poti, za katere skrbijo planinci. Pri Energetiki so sami predlagali, da na ta način pomagajo.
Kako v šmarnogorsko zgodbo sodijo rekreativni tekači?
Zelo. Pogrešam jih. Ravno zato, ker gre za tekmo odprtega tipa, podobno kot Ljubljanski maraton. To pomeni, da lahko, vsaj na štartu, z ramo ob rami stojiš s svetovnim prvakom.
Vem, da je zaradi Ljubljanskega maratona malce neugoden termin, saj tam marsikdo želi postaviti osebni rekord in se bojijo, da bi se poškodovali, pa vendar … zakaj ne?
Teka na Šmarno goro se običajno udeleži okrog 50 elitnih tekačev, zraven pa še okrog 80 do 90 slovenskih rekreativcev.
Fino bi bilo, če bi jih bilo vsaj sto več. Pa ne zato, da bi s štartnino več zaslužili (deset evrov za odrasle, pet za otroke), s štartninami glede na budget tako ali tako ne dobimo skoraj nič ...
Koliko so se z leti spreminjali časi, ki so jih dosegali tekači?
Zelo, predvsem zato, ker smo spreminjali proge, tudi zaradi vodne erozije, ki je progo spreminjala v bolj nevarno.
Rekord proge je 41 minut in pol, pred spremembo trase pa okrog 38 minut.
Pa vaš?
Uf, ne vem, že dolgo se nisem štopal. Včasih sem šel okrog 13,5 minute po poti, ki vodi povsem navkreber. To je bilo v mojih najboljših časih, ko se mi je zdelo, da hitreje ne gre. Danes je rekord 11 minut.
Menda ste odraščali s Šmarno goro. Koliko je ta prisotna v vašem genskem zapisu? Menda ste že v srednji šoli pod Grmado postavili klopco, kamor ste se hodili učit.
Res je. Za maturo in za izpite na fakulteti sem se učil prav na tisti klopci. V tistih časih je bilo v Ljubljani ogromno nizke megle, klopco pa sem postavil ravno nad to mejo in se tako učil na soncu.
Z leti me je začela zanimati tudi zgodovina in doma imam na stopnišču originalno jeklenico, po kateri se je od leta 1928 naprej na Šmarno (Turnc) hodilo po plezalni poti. Pot je bila približno deset let dokaj aktualna, potem pa je prišlo do par tragičnih smrti med plezanjem in so jo postopoma opuščali. Po vojni so jo povsem opustili, planinci pa so postavili takšno, kot je danes.
Šarf je sodeloval tudi pri organizaciji projekta Od vzhoda do vzhoda, kamor sta Betka Šuhel Mikolič in Metka Albreht zvabili že več tisoč ljudi. Na fotografiji je Šarf s spominsko ploščo, ko so jo Betki in metki podarili planinci.
Koliko se je Šmarna gora spremenila od vaših začetkov? Ciljam na frekvenco obiska?
To je povsem neprimerljivo. Ko sem bil "mulc", je bila Šmarna gora le čez korenine za silo shojena, drugih poti pa skorajda ni bilo oz. niso bile shojene.
Koliko uhojenih in urejenih poti na Šmarno goro obstaja danes?
Težko je reči, ker se pogosto prepletajo. Najmanj deset. Partizanska, romarska, čez korenine, Mazijeva, Vestrova, Pogačnikova, in še bi lahko našteval …
Preberite še:
3