Druga kariera
Nedelja, 17. 9. 2023, 16.45
6 mesecev, 3 tedne
DRUGA KARIERA (327.): JURE LENARČIČ
"Vprašaš se, kaj je bolj smiselno v življenju" #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,85
"Vprašaš se, koliko si star in kaj je bolj smiselno v življenju," nam je ob razmišljanju o koncu športne kariere razkril Jure Lenarčič, nekdanji vrhunski kanuist na divjih vodah. Danes opravlja kar dve službi, a zdi se, da mu je ena še toliko bolj pri srcu.
Jure Lenarčič se je dolga leta posvečal kajaku in kanuju na divjih vodah. Bil je zelo uspešen, saj ima medaljo tako iz svetovnega kot tudi evropskega prvenstva. Danes je še vedno vpisan v register tekmovalcev, odpelje kakšno tekmo, a njegove tekmovalne ambicije so se lani, ko je začel trenirati člane, končale. Videl je, da trenersko delo v članskih vrstah vzame precej več časa, kot če bi bil trener v mlajših kategorijah. Njegovo trenersko znanje so prepoznali tudi v tujini, natančneje na Nizozemskem, kjer je vodja tamkajšnje reprezentance.
Ob njegovi športni karieri je z njim rasla tudi velika ljubezen do fotografiranja. Že od nekdaj je rad fotografiral, ure in ure presedel pred računalnikom in se učil. Iz ljubiteljskega hobija je zadeva prerasla v profesionalno fotografijo, s katero bi rad v prihodnosti tudi nekaj zaslužil. V tem času je spoznal, da ni dovolj, da imaš le lepe fotografije, ampak moraš znati dobro prodati svoje ime. V pogovoru nam je priznal, da bo moral v tem segmentu še veliko narediti.
Je bila to za vas težka odločitev?
Da, precej. Tako kot vsaka velika sprememba v življenju. Težko se sprijazniš s tem, iščeš poti, da bi še nadaljeval … Potem se vprašaš, koliko si star in kaj je bolj smiselno v življenju. Potem se počasi sprijazniš.
Počasi se je sprijaznil, da bo končal kariero.
Kolikokrat ste bili v državni reprezentanci?
Leta 2010 je bilo svetovno prvenstvo v Tacnu. Prišel sem v finale in bil zato zelo vesel. Nisem pa človek, ki bi štel, koliko nastopov sem imel za državno reprezentanco. Če sem povsem iskren, ne vem. Jaz sem bil vsako leto vesel, ko sem si priboril mesto. Sploh na začetku, ko smo bili mlajši. Simon Hočevar, Dejan Stevanović ... Ti so bili naša velika konkurenca.
Vam je morda žal, da ste tekmovali v času Benjamina Savška in Luke Božiča, ki trenutno sodita v sam vrh kanuja na divjih vodah?
Ne, ni mi žal. Ne moreš izbirati časa, v katerem bi lahko tekmoval. Če bi tekmoval prej, bi bili tam drugi tekmovalci, ki so bili ravno tako dobri. Jaz mislim, da je to privilegij. Z Benjaminom sem vrsto let treniral pri Jožetu Vidmarju. To je bila zame samo prednost, da sva skupaj trenirala.
Naredil bi tudi kaj drugače.
Dejali ste, da ste dali svoje rezultatske ambicije na stran. Ste zadovoljni s svojimi rezultati, ki ste jih dosegli v karieri? Imeli ste kar nekaj uspehov.
Da, bilo jih je nekaj. A želel sem si še eno stopničko višje. Bom rekel, da nisem čisto zadovoljen, ne bom pa rekel, da se zbujam sredi noči in se tepem po glavi, zakaj mi ni uspelo. Sprijaznil sem se, da je bilo tako. Vem, da sem se potrudil po svojih najboljših močeh. Dosegel sem, kar sem, in to je to.
Je že minilo toliko časa od konca vaše kariere, da bi se lahko ozrli nazaj in si rekli, da bi lahko naredili kaj drugače in bolje?
Zagotovo. Hitro prideš do teh zaključkov. Kaj bi se torej dalo spremeniti in kaj bi lahko naredil drugače, da bi bilo še bolje? Težko je reči za nazaj, ker bi lahko bilo slabše ali pa tudi bolje. Ne želim se preveč ukvarjati s temi mislimi.
Kako danes z brega spremljate tekmovalce, s katerimi ste pred kratkim še tekmovali? Je lažje gledati z brega in biti pametnejši?
Zagotovo si lahko pametnejši. A ko si enkrat trener na bregu, je včasih na tekmah še težje. Dela je več in si veliko bolj utrujen. Takrat si rečeš, kako lepo je bilo, ko si bil tekmovalec. Vse, kar si moral narediti, je bilo to, da si se ukvarjal sam s seboj in se trudil, da si opravil čim boljšo vožnjo. Seveda tudi kot tekmovalec doživljaš velik stres. Zanimivo je gledati z brega in upati na najboljše za tekmovalce, za katere navijaš.
Že od nekdaj je imel rad fotografiranje.
Če ste dejali, da ste se kot tekmovalec ukvarjali sami s seboj, s čim se ukvarjate danes?
Poskušam se čim več ukvarjati s fotografijo, delno tudi z videografijo. Sem pa v tem trenutku še vedno močno vpet v kajak, sem namreč vodja ekipe nizozemske reprezentance.
Kot prvo ste omenili fotografijo. Je to vaša prva ljubezen in koliko časa se že s tem ukvarjate?
Da, je. Težko rečem, od kdaj. Spominjam se, ko smo bili še zelo mladi in je bila tekma na Kolpi. Takrat sem imel fotoaparat, v katerem je bil še film. Vseskozi sem imel fotografijo v srcu, ampak potem je bilo malo zatišja. Čez čas sem si zaželel nekoliko boljši fotoaparat. Z njim sem začel ustvarjati in se učiti. Veliko energije sem vložil tudi v izobraževanje. Pravzaprav sem se učil sam. Ure in ure sem preživel na YouTubu, šele pozneje sem se udeležil pravega izobraževanja. Da sem torej šel poslušat nekoga, ki ima več izkušenj. Ko sem videl, da to lahko postane nekaj več kot samo hobi in da lahko s tem nekaj zaslužim, sem investiral v boljšo opremo.
Kaj najraje fotografirate?
Sprva so bili to kužki in šport. S psi še danes zelo rad delam. Če bi lahko živel od tega, bi z veseljem delal samo to. Ne vem, morda mi kdaj uspe (smeh, op. p.). Zelo rad fotografiram šport. Seveda kajak, ker imam z njim veliko izkušenj. Malo lažje mi je, ker vem, kam se moram postaviti in kje lahko pričakujem dobre fotografije. Od začetka je bil to samo hobi in dobil sem zelo dobre povratne informacije. Če sem zdaj na tekmi trener, imam velikokrat v nahrbtniku fotoaparat. Če imam kakšno uro prosto, grem na breg in poskusim narediti fotografijo naših tekmovalcev. Vem, da tudi njim to prav pride in so zadovoljni, če imajo kakšno profesionalno fotografijo.
Kako je fotografirati pse?
Več kot imaš izkušenj, bolje je. Najbolje je, če poznaš govorico telesa. Pri kužkih je najpomembnejše, da veš, kdaj jim je prijetno in kdaj ne. Če se ne počutijo prijetno, se vidi, da so nekoliko nesproščeni. Včasih je fino, če je zraven tudi lastnik. Včasih je treba imeti kakšne priboljške, igrače z nenavadnimi zvoki, da se potem osredotočijo na fotografa. Če pa so v akciji, je to zanje igra. Pri takšnem fotografiranju je velikokrat potrebno sprotno reševanje težav. Ideja in želja sta, pa tudi kuža mora biti pri stvari, ampak ga ne moreš prisiliti.
Zelo rad dela s psi.
Vam je težje fotografirati ljudi ali pse?
Da se ne bo napačno slišalo (smeh, op. p.), ampak v določenem pogledu so kužki preprostejši. Ljudje vedno kritično gledajo. Vsak ima namreč rad svoj del obraza in svojo pozo. Tudi človek se zaveda, da je pred kamero, in če ni navajen, moraš vedeti, kako ga sprostiti. Če je nesproščen, se to vidi tudi na obrazu in na fotografijah. Zame je težje fotografirati ljudi kot kužke.
Kako težko je zaslužiti s fotografiranjem? Se je pri nas težko uveljaviti kot fotograf?
Moram reči, da se kar borim. Imam težave, ampak ne bom rekel, da ni mogoče. Sam zelo rad fotografiram, ampak verjetno se bom moral malo bolj angažirati v prodajni smeri. Da torej prodaš samega sebe. Mislim, da je to velik del, na katerega ne pomisliš, ko se začneš ukvarjati s fotografijo. Lahko imaš dobre fotografije in videe, ampak ljudje morajo vedeti zate in te spoznati. Mislim, da je prodajni del zelo pomemben, in vidim, da moram sam na tem delu še veliko delati.
Zelo si želim, da bi se, ko se zaključi kajakaška sezona in bom imel nekaj več časa, še dodatno izobraževal na področju prodajnih modelov. Upam, da mi bo čez zimo uspelo narediti preboj. To so želje, ampak bomo videli, kaj bo.
"V tistem negotovem času sem našel nizozemsko ponudbo, potem pa so se stvari odvile tako, kot so se."
Doštudirali ste na Fakultieti za šport in ste tudi trener nizozemske reprezentance. Pogosto se dogaja, da slovenski trenerji odhajajo v tujino. Je pri nas težko postati trener? Ali so v tujini boljše ponudbe?
Trenerjev v Sloveniji ni veliko, se pa lahko velikokrat zatakne pri financiranju. Sam nisem resno iskal dela v tujini. Tam se je odprlo delovno mesto, to pa je sovpadalo tudi s tem, da v domačem klubu nekako nismo našli skupnega jezika. Zato sem zajadral v nizozemske vode.
Koliko časa ste tam trener?
Ne ravno dolgo, od aprila. Prišel sem dokaj pozno, ker so se pogovori začeli precej pozno. Je pa res, da smo z domačim klubom nehali sodelovati 1. oktobra. Pogovarjali smo se s Kajakaško zvezo, da bi našli kakšno rešitev … S Kajakaško zvezo Slovenije smo se dogovorili za sodelovanje na fotografskem in video področju za namen promocije. V tistem negotovem času sem našel nizozemsko ponudbo, potem pa so se stvari odvile tako, kot so se.
Ste zadovoljni z delom pri nizozemski ekipi?
Za zdaj sem zadovoljen in lepo sodelujemo. Seveda, so določene težave, ki jih sproti uspešno rešujemo. Ni večjih zapletov.
Kako ste se ujeli z njihovim načinom življenja, njihovo kulturo in mentaliteto?
Pušča si odprta vrata.
Na začetku sem občutil spremembo. Imajo čisto drug ritem, način dela in ekipa je veliko manjša. Kar naenkrat sem bil jaz zadolžen za vse. Je pa res, ker je ekipa manjša, so tekmovalci navajeni veliko delati sami. Tudi takrat, ko me ni zraven. Veliko več je organizacije in tudi način dela je malo drugačen. Na začetku sem se moral prilagoditi. Spoznati sem moral ljudi, pričakovanja, odzive … Lahko rečem, da ima slovenska ekipa hotel in si navajen življenja v hotelu, medtem ko smo z nizozemsko ekipo večino časa v nastanitvah Airbnbja.
Pravzaprav imate po končani športni karieri dve službi. Trenersko delo in fotografijo. Kakšni pa so vaši dolgoročni načrti?
Puščam si odprta vrata. Za zdaj imam pogodbo z nizozemsko ekipo, ob tem pa želim čim več energije nameniti fotografiji in s tem tudi več zaslužiti. Če mi to uspe, bom vesel, torej če se bom lahko usmeril v to smer. Ne izključujem pa možnosti, da bi ostal v športu. Trenutno pri kajakaški zvezi pomagam tudi s testiranjem športnikov. To je zame zanimiva tema. Imam svoje cilje, ampak bom videl, kaj bo prineslo življenje.
Zdi se, da niste človek, ki bi osem ur sedel v pisarni?
Ne bom rekel, da tega ne bom nikoli delal. Morda kdaj pride kakšna dobra priložnost. Takrat, ko mi je potekla pogodba v klubu in sem imel nekaj težav, sem pošiljal prošnje za pisarniška dela. Potreboval sem službo. Če bo treba ali če bo priložnost, ki me bo veselila … Tudi pri fotografiranju je tako, da veliko časa preživiš za računalnikom. Treba je urejati fotografije, veliko je birokratskega dela … Ni tako malo sedenja, kot bi si človek mislil.
Našim kajakašem in kanuistom napoveduje dobre rezultate.
Ujeli smo vas pred odhodom v London, kjer bo potekalo svetovno prvenstvo v kajaku na divjih vodah. Kaj pričakujete od slovenskih tekmovalcev, poznate jih namreč zelo dobro?
Pričakujem, da bodo imeli dobre štarte. Sploh po tistem, kar sem videl v Španiji na svetovnem pokalu. Sploh v kanuju, ker sem bil tudi sam kanuist. Benjamin (Savšek, op. p.) in Luka (Božič, op. p.) sta izjemno hitra. Če rečem, da bi od obeh pričakoval vsaj finale, bi bilo zelo malo. Tudi za kajak, predvsem Peter Kauzer je pokazal, da je zelo hiter. Za slovensko ekipo bi pričakoval, da bodo imeli zelo dobre rezultate.
Boste na svetovnem prvenstvu v Londonu naredili tudi kakšno fotografijo?
Močno upam.
Preberite še:
