Sobota, 13. 1. 2024, 4.00
2 meseca, 2 tedna
Sobotni intervju: Špela Ponomarenko Janić
Ni si želela končati na takšen način #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,93
Leta 2021 je imela Špela Ponomarenko Janić ponesrečeno sezono. Skupaj z Anjo Osterman sta na olimpijskih igrah ostali brez uvrstitve, nato pa sta tik pred svetovnim prvenstvom zboleli še za covid-19 in tudi to tekmovanje je splavalo po vodi.
Kdo bi si mislil, da je bila včasih lena in da je začela resno trenirati šele pri 22 letih. Pri 42 letih Špela Ponomarenko Janić, kajakašica na mirnih vodah, še vedno verjame vase in v to, da lahko osvoji olimpijsko medaljo. V svoji karieri je že veliko dala skozi, zato je bil pogovor še toliko bolj zanimiv.
Morda so včasih uspehi Špele Ponomarenko Janić spregledani. A če se sprehodite skozi njene rezultate, lahko ugotovite, da je na svetovnih prvenstvih zbrala kar sedem, na evropskih prvenstvih pa pet medalj. Enkrat je zmagala v seštevku svetovnega pokala, dvakrat je bila skupno tretja.
Njena bogata športna kariera ima eno majhno napako. V njeni vitrini namreč manjka olimpijska medalja. Na tekmovanju petih krogov je tekmovala že štirikrat in ostala praznih rok. Na olimpijskih igrah v Riu (2016) je za las zgrešila medaljo, ko je bila četrta. Na zadnjih igrah v Tokiu pa je doživela največje razočaranje v karieri. Z Anjo Osterman sta v dvojcu dobesedno pristali v vodi in nista končali tekmovanja. Videti je, da jo tista tekma še danes boli.
Po razočaranju v Tokiu je razmišljala, ali naj sploh še nadaljuje z veslanjem. Spoznala je, da si na takšen način ne želi končati svoje kariere. Vrnila se je v enojec in bo bržkone še zadnjič poskusila osvojiti tako želeno olimpijsko medaljo. Danes pravi, da je spet tista stara Špela. A pred tem jo čaka težko delo, saj Slovenija še nima zagotovljene olimpijske kvote za Pariz. Njena glavna nasprotnica bo Anja Osterman, nekdanja partnerica v čolnu, ki se uspešno vrača po porodu.
Špela ni samo vrhunska športnica, ampak tudi mama. Odkar ima otroke, je zanjo družina na prvem mestu, vse ostalo je bonus. Še vedno njeno pripravo zelo skrbno načrtuje njen mož Stjepan Janić, ki ure in ure razmišlja, kako bi svojo varovanko najbolje pripravil na morebiten zadnji olimpijski nastop.
Špela, kako trenutno potekajo vaši treningi?
Odlično. Mogoče smo letos nekoliko spremenili ritem treningov. Pred tem smo vedno imeli tri dni treningov in en prost dan. Zdaj treniramo tako, kot smo trenirali že prej. Da imamo cel vikend prost. Torej v soboto popoldne in v nedeljo. Predvsem zaradi otrok, ki imajo več obveznosti, zato moramo več hoditi naokoli, treba je tudi delati za šolo. Vse prilagajamo njima, kar pomeni, da glavni trening naredimo zjutraj, ker imamo več časa, popoldne izkoristimo proste ure, ko imata otroka interesne dejavnosti. Načeloma sem zadovoljna.
Ko sva se pred časom pogovarjala, sta bila vaša otroka še mlajša. Ali je danes, ko sta nekoliko starejša, prilagajanje za vas lažje?
Ne (smeh, op. p.). Ko sta bila mlajša, smo mislil, da je to najtežje. Ampak takrat je bila edina težava, da nista spala. Danes, ko so otroci starejši, imajo prijatelje in jih je treba voziti naokoli. Imajo več obveznosti. V tem času je to smučanje in sankanje. Adam hodi že v četrti razred in zdi se mi, da se učijo veliko več, kot smo se mi učili v četrtem razredu. Včasih doma potrebuje tudi pomoč za šolo. In to je tisto, kar je trenutno najtežje.
V zimskem času njen čoln počiva. S police ga bo vzela, ko bo odšla na priprave v tople kraje.
Pred leti ste dejali, da sta vam pri otrocih najbolj pomagala vaš mož Stjepan in vaša mama. Je še danes tako?
Da, še vedno smo mi trije. Torej Stjepan, moja mama in jaz. Ko sta v šoli, imamo več časa. V tem času poskušamo doma in na treningu narediti kar največ, popoldne pa kombiniramo. Mame trenutno ne obremenjujemo preveč. Ko potujemo okrog, ona priskoči na pomoč.
Ali potem oba treninga naredite v dopoldanskem času?
To smo delali lani. Videti je bilo dobro, ampak na koncu ni izpadlo v redu. Kot sem že prej dejala. Ko imata otroka popoldne interesne dejavnost, izkoristimo ta čas. Včasih Adam pride z mano na trening. Trenutno trenira gimnastiko in mu nastavimo blazine in telovadi. Zelo vesel je, če lahko dela zgibe … Zadnjič je šel z mano tudi na tek, ko sem imela lažji trening. Sofia je še manjša in je ne spuščamo toliko v telovadnico.
Zadnja leta so pri nas precej mile zime. Vam to pri vašem treningu, ko trenirate na vodi, bolj ustreza?
Lani smo na začetku nekaj veslali, ampak mislim, da ni potrebe po tem. Že toliko let delamo podobno in preverjeno. Vsakokrat, ko pridem na vodo, sem še vedno tako pripravljena kot tista dekleta, ki pozimi veslajo. Mi naredimo dobro bazo, tako da mislim, da ni potrebe po tem, da bi zmrzovala po vseh teh letih. Ne vem, koliko časa bi še vztrajala, če bi vsako zimo veslala. So mile zime, ampak vseeno ni tako toplo, ko si moker.
Zadnja leta je bil Bohinj vedno vaša baza. Je še vedno tako?
V Bohinju smo vsako poletje. Če bo vse po sreči, bomo tudi letos, če ne, bomo šli na dopust.
Ali zdaj trenirate sami ali imate vseeno kakšno družbo na treningu?
Za zimski del priprav, ko so treningi dolgi in monotoni, izkoristim mlajše tekmovalce iz kluba. Takrat, ko se lahko, se mi pridružijo. Za bolj specifične treninge ne potrebujem nikogar. Morda bi za tek koga potrebovala, ampak se potrudim, da tudi to naredim čim bolje.
Ste ena najuspešnejših športnic pri nas. Kateri rezultat vam v vaši karieri največ pomeni?
Težko vprašanje. Verjetno prva medalja na svetovnem prvenstvu, ko noben tudi približno ni pričakoval, da bom osvojila medaljo. Tudi sama nisem pričakovala. Takrat sem pozitivno presenetila sebe in vse tiste, ki so bili z menoj.
In kaj je bilo največje razočaranje?
Tokio.
Olimpijska tekma v dvojcu, ko sta z Anjo Osterman končali v vodi, je bila za našo sogovornico največje razočaranje v karieri. Verjetno tudi za Anjo Osterman.
Nam lahko razkrijete, kaj vas danes ob vseh uspehih še žene naprej, da imate še vedno motivacijo?
Mislim, da sem se zelo pozno začela ukvarjati z vrhunskim športom. To je bilo šele pri 22 letih. Če bi začela še kot majhno dekle, me že zdavnaj ne bi bilo več tukaj. Otroške in pubertetniške neumnosti sem dala skozi brez kakšnega velikega omejevanja. Ko sem spoznala Stjepana in videla neko pot, da bi lahko tudi jaz prišla do nekih vrhunskih rezultatov, sem začela trenirati. Takrat smo bili vsi na Madžarskem, kjer sem trenirala s Stjepanovo sestro. Tam sem videla, da bi lahko tudi meni uspelo.
Kako to, da ste tako pozno začeli trenirati?
Saj nisem začela trenirati tako pozno. No, bila sem stara 13 let, ko sem se vpisala v klub. Takrat sem prihajala poleti, medtem ko me pozimi nikoli ni bilo zraven. Sem ter tja sem prišla. Mislim, da sem bila kar nadarjena. Takratne trenerje je motilo, da sem prišla iz nič in prehitela vse. Kdaj me je kdo tudi zvrnil na treningu … Takrat kajak na mirnih vodah še ni bil tako razvit. Ko sem tekmovala prvo leto, smo tekmovali še pod hrvaško zvezo, čeprav je bil klub v Žusterni že enajst let. Tudi moje prvo državno prvenstvo je bilo na hrvaškem v Zagrebu.
Ali se vam glede na to, da ste tako pozno začeli resno trenirati, zdi, da ste kot tekmovalka izpustili kakšno obdobje in vam to danes na tekmovanjih manjka?
Kaj pa vem. Na vse rezultate, ki sem jih osvojila, sem ponosna in sem zadovoljna z njimi. Zato si nič ne očitam, ker nisem prej začela. Če bi začela prej, verjetno ne bi prišla do sem, kjer sem danes. Verjetno bi nehala že pri 25 letih ali še prej. Še posebej zato, ker bi veliko trenirala, in ne vem, če bi me kdo bil sposoben pripeljati tako visoko. Če bi deset let trenirala brez nekih rezultatov, si ne predstavljam, da bi toliko časa vztrajala.
Potem je bil Stjepan zaslužen za to, da ste začeli resno trenirati?
Stjepan Janić nam je zaupal, da ure in ure razmišlja, kako bi svojo varovanko čim bolje pripravil na največje tekme.
Da, takrat, ko sem spoznala Stjepana, sem spoznala nek drugi svet. Njegov oče ima olimpijsko medaljo, tudi njegova sestra Nataša ima več olimpijskih medalj. Ko sem prišla v njihovo skupino, so bile tam same vrhunske tekmovalke. Jaz sem bila le ena kajakašica iz Slovenije. Vseeno so me zelo lepo sprejele. Tudi tamkajšnja trenerka me je imela za nek filter za nesoglasja med najboljšimi tekmovalkami. Bila sem pozitivna in naredila sem vse, kar smo rekli. Bila sem počasna in se precej mučila, da sem trening sploh zdržala do konca. Očitno je bilo to dobro, saj sem že naslednje leto osvojila prvo medaljo na svetovnem prvenstvu.
Je Stjepan že od prvega trenutka verjel v vas?
On je takrat še tekmoval. Bila sva par in tam sva skupaj trenirala. Ko sem prišla tja, sem si mislila, da slabo tečem, ampak da plavam dobro. No, punce so plavale 15 sekund hitreje od mene. Med tekom sem se enkrat celo izgubila in s svojo slabo madžarščino sem se komaj sporazumela, kako priti nazaj.
Torej je bil to, da ste prišli do tiste ekipe, le splet okoliščin?
Če ne bi bilo Stjepana, bi verjetno tukaj nekaj "namakala". Ne predstavljam si, da bi bilo v tistih pogojih, ki so bil takrat, sploh mogoče kaj narediti.
Živimo ob morju in smo bili celo poletje v klubu. Dopoldne smo malo veslali, čez dan smo se kopali, popoldne smo spet malo veslali. Pozimi pa smo bili doma. Sploh si nisem predstavljala, da je mogoče nekaj narediti. Poleg vsega sem bila še lena (smeh, op. p.).
Potem lahko rečete, da vam je kajak veliko dal. Prebral sem, da vas je pravzaprav ljubezen pripeljala do tega športa.
Vam moram povedati (smeh, op. p.)?
Dajte.
Vsem sošolkam je bil všeč fant, ki je jadral. Enkrat sva se s sošolko sprehajali ob morju in videli jadrnice. In imeli sva načrt, da bi šli trenirat kajak, da bi ga lahko večkrat videli. Kmalu sva ugotovili, da oni jadrajo, ko piha burja, medtem ko gremo mi na vodo, ko je mirno morje. Prav nič več ga nisva videli, a sva vseeno ostali v klubu.
Takrat smo z avtobusom hodili na tekme in kampirali. Bili smo velika ekipa in zelo dobra družba. Z večino smo še vedno v stiku in se še vedno srečujemo. In to je bilo tisto, kar me je toliko časa držalo v klubu. Potem pa sem spoznala Stjepana …
Danes se spet dobro počuti v enojcu.
Po sezoni 2021, ko se vama je z Anjo Osterman ponesrečil olimpijski nastop, ste se nekoliko umaknili oziroma trenirali nekoliko manj. Ali to drži?
Takrat sem zelo pozno začela trenirati. Zatem smo šli v Afriko, kjer sem spet dobila voljo za trening. Začela sem sodelovati z ekipo v centru Rehabo. Z njimi delam posebno pripravo nekaterih malenkosti. V preteklosti se mi tega ne bi ljubilo delati. Tudi na začetku sem se spraševala, zakaj to potrebujem. Ampak odkar sem spoznala, da so to zelo pomembne in koristne stvari, še posebej pri mojih letih, še več delam na tem. Z Matejem Bombačem super sodelujemo. Zelo se je poglobil v naš šport, ker ga prej ni poznal. Zdaj iz leta v leto izboljšujem vse pomanjkljivosti telesa, ki sem jih imela. Verjamem, da je to še tisti košček v mozaiku, ki mi manjka v vseh teh letih.
Je polega Stjepana in Mateja Bombača še kdo v vaši ekipi?
Ne. Tudi finance nam ne omogočajo, da bi si privoščili zelo veliko. Mislim, da je to dovolj.
Ste po olimpijski sezoni leta 2021 dejansko razmišljali o tem, da bi končali športno kariero?
Po tisti tekmi je bilo zelo težko. Potrebovala sem čas zase. Morala sem se odklopiti in sploh ne razmišljati o kajaku. Ko sem nekoliko premislila, sem si rekla, da na takšen način ne bi rada končala svoje športne kariere. Zato sem se odločila, da nadaljujem.
Po tisti sezoni ste se z Anjo Osterman razšli. Takrat ste dejali, da ni bilo več pravega vzdušja in se niste več počutili dobro. Je danes bolje, imate spet več veselja in zagnanosti za nove uspehe?
Da, zdaj sem spet tista stara Špela. V lanski sezoni sem se še malo lovila. Potrebovala sem nekaj časa, da sem našla pravo opremo. Zamenjala sem veslo in izbrala sem tudi čoln, za katerega sem mislila, da mi bo najmanj ustrezal.
Dejstvo je, da sta z Anjo dosegali zelo dobre uspehe. Marsikdo bi dejal, da je velika škoda, da dve tako vrhunski tekmovalki odideta vsaka svojo pot. Je bilo res dovolj vsega?
Sama mislim, da če bi bilo še naprej tako, kot je bilo, v tem dvojcu ne bi bilo več pravega napredka. Mislim, da je bilo to to.
Lani ste več tekmovali. Ste bili zadovoljni z lansko sezono? Slovenija še ni osvojila olimpijskih kvot?
Tudi blizu kvot nisem bila. Prve tri tekme sem veslala s tremi različnimi čolni. Zatem sem končno našla tisto, kar mi je najbolj ustrezalo. Na svetovnem prvenstvu pa se nisem počutila najbolje. Že na 200-metrski razdalji nisem mogla priti do zraka. Skratka, nisem se počutila dobro in verjamem, da sem bila boljša, kar sem pokazala na svetovnem prvenstvu. Očitno je tako moralo biti. Vseeno še verjamem vase in verjamem, da sem dobro pripravljena. To, kar smo delali, ni bil stran vržen čas in napredovala sem v stvareh, katerim se do zdaj nismo posvečali. Verjamem, da se bo to letos pokazalo.
Ali kakšni testi že kažejo na to, kako dobro ste pripravljeni?
Trenutno še ne veslamo. Vse skupaj je treba prenesti v čoln, ampak fizično sem pripravljena vsaj tako dobro, kot sem bila v svojih najboljših sezonah. Lani nisem bila tako dobro pripravljena kot letos, ampak sem mislila, da bo bolje. Nekako se nisem znašla.
Kaj je za vas kot tekmovalko pomenilo, da ste z dvojca presedlali nazaj na enojec?
Sama sem šla v dvojec, ker se nisem želela več tako mučiti. Morda sem tudi zato potrebovala leto ali dve, da sem v glavi preklopila, da je v enojcu potrebnega malo več dela. Mislim, da sem danes spet na tej točki, ko sem pripravljena iti čez to.
Prav tako ste že pred časom dejali, da bi radi nastopili na olimpijskih igrah v Parizu in se tam borili za medaljo. Kvalifikacije za uvrstitev na OI so kar zahtevne in vaša glavna nasprotnica za olimpijsko vozovnico bo ravno Anja Osterman.
Jaz treniram in se pripravljam po svojih najboljših močeh. Če mi uspe, bo super, če mi ne uspe, ne bo konec sveta. Kot sem že povedala, odkar imam otroke, je na prvem mestu družina. Vse, kar uspem doseči poleg tega, je zame bonus. Jaz rada delam to, kar delam, in uživam v tem. Prav tako sem se za olimpijske igre v Pekingu kvalificirala na dodatnih kvalifikacijah, tako da te stvari že poznam.
Špela Ponomarenko Janić te dni večino časa preživi v fitnesu.
Kaj mislite, kaj bo odločalo na kvalifikacijskih tekmah za olimpijske igre? Izkušnje so na vaši strani, a za uvrstitev na olimpijske igre je potrebno še nekaj več, kajne?
Mislim, da. Izkušnje so pomembne, ampak vseeno moraš biti vrhunsko pripravljen. Tako fizično kot tudi psihično. Sreča bolj malo vpliva na to.
Za mnoge športnike je olimpijski cikel prelomnica. Morda začetek nečesa novega. Že razmišljate o čem novem ali so vaše misli za prihodnost še vedno stoodstotno usmerjene v kajak na mirnih vodah?
Zagotovo bi rada ostala v športu. Ta mi je dal ogromno. Ne vem, če bi se ravno ukvarjala s trenerstvom. Ne vem, če bi lahko toliko koncev tedna žrtvovala za to. Če bi bili kakšni mladi in perspektivni športniki, ki bi potrebovali mojo pomoč … Lahko bi pomagala športu tudi v kakšnem širšem smislu.
Vaša otroka sta odraščala ob vodi in kajaku. Morda kdo od njiju kaže ljubezen do tega športa?
Oba imata kajak. Morda Sofio bolj zanima, ampak ko jo Adam vidi, gre tudi on. Letos je šel v Bohinju kar nekajkrat veslat. Če bo želel, bo veslal, če ne bo želel, bo delal kaj drugega. Tudi sama, ko sem bila majhna, sem poskusila vse.
Preberite še:
