Sobota, 19. 8. 2017, 4.00
2 meseca, 3 tedne
Dvojni intervju: Marjan Fabjan in Tina Trstenjak
Marjan Fabjan: Nikogar ni, ki bi udaril po mizi in bi za nekoga z olimpijsko medaljo naredil nekaj več.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
9,45
7
Marjan Fabjan, alfa in omega juda v Sloveniji, nikoli ne skopari z ostrimi besedami. Tudi tokrat ne. "Mislim, da športnikom zelo veliko odpuščamo in si zatiskamo oči pred njihovimi dejanji. Ker mladi športniki idole iščejo v vrhunskih športnikih, vse bolj prevzemajo negativne poteze, namesto da bi bilo ravno obratno," opozarja in se posredno dotakne primera judoista, ki ga je suspendiral do konca svetovnega prvenstva.
Marjan Fabjan in Tina Trstenjak se le redko znajdeta na skupnem intervjuju. Na pripravah v Izoli smo se z njima pogovarjali o njunem odnosu na relaciji trener - tekmovalka, mnenju o pravičnosti slovenskega športnega sistema, se spomnili obletnice olimpijskih kolajn iz Ria de Janeira, ki sta slovenski judo (tako kot je v času poletnih olimpijskih iger že običaj) znova spravili na naslovnice medijev, in se dotaknili razlogov za suspendiranje aktualnega evropskega podprvaka Adriana Gomboca in neiskanje naslednika Marjana Fabjana.
Objem po osvojenem naslovu olimpijske prvakinje. Zlato olimpijsko odličje sta osvojili že dve varovanki Marjana Fabjana: leta 2012 v Londonu Urška Žolnir in lani (na fotografiji) v Riu še Tina Trstenjak.
Poznata se in sodelujeta že skoraj 20 let. Kako se je vajin odnos spreminjal skozi leta? Je vedno bolj prijateljski ali ohranjata distanco na relaciji trener - tekmovalka?
Fabjan: Na blazini sem še vedno neizprosen do nje (smeh, op. p.), v zasebnem življenju pa imava povsem običajen odnos.
Pa ta neizprosen sistem vžge? Delo z dekleti verjetno zahteva posebno vrsto taktnosti.
Fabjan: Na treningih so sistemi povsem različni, vsakemu je namenjena drugačna taktika dela.
Tina, kaj vi pravite na to?
T. Trstenjak: Da je res. Odnos na treningu je eno, zunaj telovadnice pa nekaj drugega. Povsem normalno delujeva.
Verjetno je eden od razlogov tudi ta, da veste, da se nanj lahko vedno zanesete.
T. Trstenjak: Res je.
Fabjan: To pa vedno. Tina ni tip človeka, ki bi pil in ponočeval, daleč od tega. Pustim ji svoj osebni prostor in ji povsem zaupam.
Morda vas zanima še:
-> Fabjan leto dni po olimpijskih igrah v Riu: Še vedno imam enako plačo
-> Dekle, ki je preslišalo zdravniška navodila #intervju z Ano Velenšek
-> Dvojni intervju s Tino in Ano: Grdo ga pogledaš, on pa tebe, pa takoj veš, koliko je ura
-> Zlatar, ki je zlato našel v judu
-> Ko večina še spi, se na Lopati že kuje material za odličja #reportaža
Fabjana in Trstenjakovo smo obiskali na pripravah v Izoli, kjer so pilili formo za bližajoče se svetovno prvenstvo, ki bo v Budimpešti od 28. avgusta do 3. septembra.
Pravijo, da ima dober vodja to lastnost, da pohvale deli javno, kritike pa na samem, neposredno tistemu, ki mu je namenjena. Za kakšen stil vodenja ste se odločili vi?
Fabjan: Moj stil je tak, da mlajše tekmovalce rad pohvalim, starejše pa, če je treba, kritiziram, vse pa počnem javno. Zakaj ločim mlajše in starejše borce? Zato, ker je v starejše vloženega veliko dela in mojega prostega časa. Od njih bi kvečjemu pričakoval, da me oni pohvalijo za moje delo.
Kaj je ločnica, kdaj je treba začeti delati bolj ostro?
Fabjan: Najstniška leta tekmovalcev.
Ravno v tem obdobju pred dvema letoma, ko ste se z reprezentanco pripravljali v Izoli, je izbruhnila afera zaradi službe, ki je Tina takrat zaradi nezadostne izobrazbe kljub prvotnim zagotovilom ni dobila. Česa sta se takrat naučila? Da ne smete uporabljati mobitelov na pripravah (po tej poti je Tina tudi dobila informacijo o nezaposlitvi), tako kot jih prepovedujete na tekmovanjih?
Fabjan: Naučila sva se tega, da ne gre verjeti nikomur. Ob tem moram poudariti, da je nova vlada boj razumevajoča do naših želja. Videli so, kaj smo dosegli na olimpijskih igrah, in če lahko, nam pomagajo, ali pa vsaj poskusijo pomagati. Čeprav je res, da imajo tudi oni precej zvezane roke.
"Če bi jaz odločal, bi sistem štipendiranja zagotovo spremenil. Najprej bi denar vložil v opremo športnika in osnovne pogoje za treniranje, po pričakovanem rezultatu pa bi ga s štipendijo nagradil. Pomagajmo otroku materialno, ne pa z denarjem."
Kaj bi se po vašem mnenju moralo spremeniti? Kako bi vi uredili sistem, ki bi športniku v času kariere zagotovil vsaj neko osnovno socialno varnost in enako po karieri?
Fabjan: Menim, da ni vse v denarju. Verjemite mi. Sistem bi morali spremeniti že v temeljih. V trenutnem sistemu so lahko športniki finančno nagrajeni že za najmanjši rezultat. Sistem financiranja športnikov je v osnovi dobro zastavljen, nagrajevanje rezultatov pa nikakor ne.
Ste lahko bolj konkretni?
Fabjan: Na primer, športniki, ki zmagujejo v okrnjeni konkurenci, se lahko enačijo s športniki, ki rezultat dosežejo na precej težji način. Po tem sistemu lahko na dokaj lahek način pridejo do finančne pomoči.
Težava je že pri vzgoji. Vse se preveč vrti okrog denarja. Danes že vsak otrok ve, koliko zaslužita Messi in Ronaldo, potem pa še on sanja o podobnih zaslužkih. Mlajši ne razumejo več, da je za plačilo treba nekaj narediti.
Če bi jaz odločal, bi sistem štipendiranja zagotovo spremenil. Najprej bi denar vložil v opremo športnika in osnovne pogoje za treniranje, po pričakovanem rezultatu pa bi ga nagradil s štipendijo. Pomagajmo otroku materialno, ne pa z denarjem.
Po mojem mnenju je treba denarno nagrajevati šele člansko kategorijo. Vemo, da je potreba po finančni podpori pri mlajših starostnih kategorijah vzporedno z rezultati vedno večja. Nato se znajdemo na mrtvi točki, ko športniku ne moremo več slediti.
"Med najmlajšimi ne delam razlik, ampak ustvarjam enakost. Vsi otroci, ki pri nas obiskujejo judo, so oblečeni enako, vsi imajo enake majice, tudi tekmovanja v mlajših starostnih kategorijah organiziramo tako, da vsi dobijo medalje in da so vsi zmagovalci."
V vašem klubu je menda navada, da vsi mladi judoisti na tekmovanju dobijo medaljo, tudi če niso povsem pri vrhu. Je še vedno tako? V čem je bistvo tega?
Fabjan: Da, ne delam razlik, ampak ustvarjam enakost. Vsi otroci, ki pri nas obiskujejo judo, so oblečeni enako, vsi imajo enake majice, tudi tekmovanja v mlajših starostnih kategorijah organiziramo tako, da vsi dobijo medalje in da so vsi zmagovalci.
Mislim, da v Sloveniji med panogami delamo prevelike razlike. Vemo, da so v nekaterih športnih sredinah posamezni športniki favorizirani. Mislim, da bi morale v starejših starostnih kategorijah šteti medalje, pri otrocih pa množičnost.
9. avgusta letos je minilo natanko leto dni od zlate olimpijske medalje Tine Trstenjak na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru, ki je pognala voz osvajanja medalj za Slovenijo, kamor sodi tudi bron judoistke Ane Velenšek. Tina, takrat ste rekli, da morate uspeh najprej prespati, šele takrat boste dojeli njegove razsežnosti. Kaj lahko o tem poveste ob obletnici osvojitve medalje?
T. Trstenjak: Ker se mi dogaja toliko drugih stvari, niti ne razmišljam o tem in se ne oziram nazaj. Še največkrat me na to spomnite novinarji.
Nikoli ne shranjujete lepih spominov za tiste slabe čase ali slabe dneve?
T. Trstenjak: Za zdaj še ne, morda se bom s tem ukvarjala po koncu kariere.
-> Kaj slovenski junaki Ria počnejo leto dni po medalji
Kaj pa vi, selektor? Kako se spominjate tega dne? V Sloveniji je vladala precejšnja evforija.
Fabjan: Bilo je lepo in naporno, dobili smo dosti sponzorske pomoči, drugih sprememb pa ni bilo. Veliko je tudi ljudi, ki so nam obljubljali marsikaj, zdaj pa se umikajo, hkrati pa nam še naprej želijo enakih ali celo boljših rezultatov.
V enem od intervjujev za naš medij ste dejali, da ste si v predolimpijskem ciklusu zapisovali sponzorske obljube. 36 ste jih takrat našteli. Koliko se jih je po igrah tudi dejansko uresničilo?
Fabjan: Uresničilo se je šest obljub večjih podjetij in dve obljubi državnih institucij, preostali so na nas pozabili. Rezultata so bili vsi veseli, a drugega kot veselja medalji nista prinesli.
Sicer pa je tako, da lahko sprejmemo samo toliko sponzorjev, kolikor sponzorjem lahko nekaj povrnemo. Tina lahko ima na primer na kimonu največ štiri sponzorje, to je njena meja. Vsi pač ne morejo biti glavni.
Nam, laični javnosti, se zdi, da bi olimpijska medalja v življenju športnika morala napraviti veliko spremembo, prinesti veliko koristi. Tina, kako je zlata olimpijska medalja vam spremenila življenje, če ga sploh je? Prinesla je obilico medijskih obveznosti, ki vam verjetno niso v največje veselje …
T. Trstenjak: Medijske obveznosti in prepoznavnost, drugega res ne. Meni je bilo pri vsem tem pomembno samo to, da se osebnostno ne spremenim, da ostanem taka, kot sem bila pred to medaljo.
Tina Trstenjak je v Riu de Janeiru postala olimpijska prvakinja. Pravi, da ji olimpijska kolajna ni prinesla drugega kot prepoznavnosti.
Kakšna je to? Skromna, prizemljena?
T. Trstenjak: Da. Če sem bila lahko pred uspehom taka, zakaj ne bi mogla biti še zdaj?
Kako se kaže ta prepoznavnost? Se vam dogaja, da vas ustavljajo in vam čestitajo tudi v Izoli, kjer ste v času našega pogovora na pripravah, ali je to bolj vezano na vaše lokalno okolje?
T. Trstenjak: Tudi v Izoli se mi to dogaja. Zlasti pri otrocih, ki jim to, da me srečajo in dobijo podpis, še vedno veliko pomeni.
Ste kot otrok tudi sami druge športnike prosili za avtogram?
T. Trstenjak: Ne, mi ni bilo treba, saj sem vzornice imela v svojem klubu.
Mislite na Urško Žolnir?
T. Trstenjak: Da. Že tam sem imela dober vzgled.
S kolegico Ano Velenšek sta Sloveniji in judo klubu Sankaku iz Brazilije prinesli dve olimpijski medalji.
Trener Fabjan, olimpijske igre v Riu so bile vaše četrte. Sta najnovejši olimpijski medalji, doseženi v režiji Tine Trstenjak in Ane Velenšek, odmevali kako drugače kot prejšnje?
Fabjan: Mislim, da so bili vsi presenečeni nad rezultatom in da številni mislijo, da je to naš vrhunec, pa ni. Zmotili so se že v Atenah, pa potem v Pekingu, kjer naj bi se medalja Lucije Polavder zgodila po naključju, medtem ko naj bi zlata olimpijska medalja Urške Žolnir v Londonu pomenila konec moje kariere. Ne vem, nekateri stvari preprosto ne razumejo.
Se je z najnovejšima medaljama Tine Trstenjak in Ane Velenšek kaj spremenilo?
Fabjan: Prav nič. Razen tega, da sem na novo začel delati z mladimi. Oblikoval sem novo skupino in jo priključil starejšim. Nanjo bom računal v prihodnje. Me pa veseli, da se je izboljšal status dobitnikov Bloudkovih nagrad, kamor spadam tudi sam. Te po novem prinašajo boljšo pokojnino oziroma dodatek.
Fabjan je tudi Bloudkov nagrajenec.
V obdobju po olimpijskih igrah sta me obiskala tudi predsednik vlade Miro Cerar ter ministrica za šolstvo in šport Maja Makovec Brenčič.
Predstavil sem jima naše delo in prostore in mislim, da sta bila kar nekoliko presenečena. Občutek sem imel, da bi mi najraje kar sama kaj primaknila iz lastnega žepa. No, za nič ju nisem prosil, saj v obstoječem sistemu, ki je že utečen, nimata kaj dosti moči.
V športnem muzeju, ki ga ima na Lopati, je gostil tudi predsednika vlade Mira Cerarja.
Obiskala ga je tudi ministrica za šolstvo in šport Maja Makovec Brenčič. (Fotografija je s sprejema po olimpijskih igrah.)
Česa si želite, kaj potrebujete za nadaljnje delo?
Fabjan: Vsakdo bi si želel veliko borilnico s savnami, bazeni … center, ki bi živel s temi športniki in trenerji.
"Nikogar ni, ki bi udaril po mizi in bi za nekoga z olimpijsko medaljo naredil nekaj več."
Ki pa verjetno ne bo imel duše, kot jo ima borilnica na Lopati.
Fabjan: Če bi se konkretno lotil dela in bi želel voditi center tudi sam, potem bi jo imel. Vse skupaj bi moralo imeti nek azijski pridih.
Ne želim pa si, da bi dvorano postavili, potem pa od nje ne bi imeli nobene koristi. Ali da bi bila prazna ali pa bi jo uporabljal nekdo, ki ne bi vedel, kaj naj počne z njo.
Meni prav gotovo ne bodo dovolili, da sodelujem pri izbiri izvajalcev, najverjetneje tudi ne bi sprejeli mojega načrta. Potem smo spet na istem. Poznam dosti dvoran, ki bi se jih lahko preuredilo v kakršenkoli center, vendar pa se ob tem zastavlja vprašanje, kdo bo to vodil in kje bomo dobili ljudi, ki bodo vadili v tem centru. Na koncu pa je tako ali tako vse povezano z denarjem.
V klubu imamo podporo državnih institucij, države in občine, ne čutim, da bi mi kdo nagajal, vsi želijo pomagati, kolikor je to v njihovih zmožnostih, čutim pa, da nihče ne bi storil ničesar zunaj okvirov.
Nikogar ni, ki bi udaril po mizi in bi za nekoga z olimpijsko medaljo naredil nekaj več.
Za vami je serija štirih olimpijskih iger. Česa ste se v tem času naučili? Zanima me, koliko vam je uspelo iztržiti za posamično medaljo.
Fabjan: Vse je enako. Tako kot je bilo leta 2004 po olimpijskih igrah v Atenah, je bilo tudi leta 2016 v Riu. V vse je vloženo enako truda, nagrade niso večje, temveč manjše. Po istem kopitu grem, zato je vse skupaj že kar malo dolgočasno.
Tina, kam ste naložiti denar?
T. Trstenjak: Nekaj imam na banki, nekaj sem vložila. Lani sem si privoščila tudi dopust.
Fabjan: Z nagrado za olimpijski medalji sem prenovil staro telovadnico in v njeni bližini postavil kozolec. Spodnji prostor uporabljam za manjšo borilnico za otroke, zgoraj pa imam prostor za kmetijske pridelke. V osnovi sem sicer imel drugačne načrte. Sanjal sem o velikem judo centru, o nečem novem, drugačnem, morda bi bil to prvi judo kamp v Evropi, vendar odgovorni niso imeli posluha.
"Slovenski dobitniki olimpijskih medalj smo med manj plačanimi v Evropi. Zavedati se moramo, da manjše države za olimpijske medalje namenjajo več denarja kot večje, zato ker se skozi njih promovirajo in predstavljajo svetu. Mislim, da bi država morala bolj ceniti olimpijske uspehe."
Na tem mestu danes stoji kozolec.
Stari ste 59 let, verjetno razmišljate o nasledniku, nekom, ki bo nadaljeval vašo dediščino, ko boste izpregli?
Fabjan: Naslednika ni na vidiku in težko ga bomo našli. Danes se na vse gleda samo skozi prizmo denarja in zelo težko bomo našli nekoga, ki bi se bil pripravljen toliko odrekati kot se jaz.
Ste se v zadnjem obdobju kaj razbremenili? Po olimpijskih igrah v Riu ste večkrat izjavili, da imate vsega vrh glave.
Fabjan: In danes imam vsega kvečjemu še več. Pa še težje je kot prej.
Takrat ste potarnali, da so vas igre psihično izžele. Kako je s tem leto po olimpijskih igrah?
Fabjan: Enako, kot je bilo, le da zdaj ta pritisk čutim drugače. Ko si želim nekaj spremeniti, na koncu ostanem sam. Veliko inštitucij želi, da jih obiščemo in z njimi tudi sodelujemo. Ker ne znamo reči ne, nam to vzame dosti časa. Ko jih zavrnem, pa je vse narobe.
Dejstvo je, da vsi mislijo, da smo v klubu polni denarja. Kamorkoli gremo, na primer na priprave in tekmovanja, nas čakajo polne cene, nobenih popustov nismo deležni. Ljudje, ki smo jim včasih pomagali pri njihovem razvoju, nam zdaj zaračunavajo polno ceno.
Kako optimistični ste glede trenutne tekmovalne baze?
Fabjan: Na svetovnem prvenstvu bo letos nastopala dokaj mlada ekipa na čelu s Tino Trstenjak. Pričakujem dobre borbe, ki na koncu vedno dajo dober rezultat.
Dokaj optimističen sem, razen ob misli na Adriana Gomboca (evropski podprvak 2017 in peti na OI v Riu 2016), ki sem ga zaradi nešportnega vedenja suspendiral do konca svetovnega prvenstva.
Jedro slovenske judoistične članske ekipe
Iz kluba Sankaku Tina Trstenjak, Mihael Žgank, Anka Pogačnik, Klara Apotekar, ki tekmuje v isti kategoriji (do 78 kg), kot je nastopala Ana Velenšek, ki se je preselila v supertežko kategorijo, in Matjaž Trbovc. Iz Bežigrada pa še Martin Hojak in Andreja Leški, ki nastopa v isti kategoriji kot Tina (do 63 kg).
Adriana Gomboca, petega z lanskih olimpijskih iger in aktualnega evropskega podprvaka, je Fabjan suspendiral do konca svetovnega prvenstva zaradi nešportnega vedenja, s katerim si je pridelal 23 šivov na roki.
Suspendiranje v času vrhunca sezone je dokaj ostra poteza.
Fabjan: Mislim, da športnikom zelo veliko odpuščamo in si zatiskamo oči pred njihovimi dejanji. To se vleče iz generacije v generacijo. Ker mladi športniki idole iščejo v vrhunskih športnikih, vse bolj prevzemajo negativne poteze, namesto da bi bilo ravno obratno.
Kot kaže, sledimo načelu lažje, nižje, počasneje namesto hitreje, višje, močneje.
Kar pa zadeva Gomboca, je stvar pri meni povsem preprosta: ne želim, da bi kdorkoli stopal po njegovi zasebni poti. Po športni lahko, po zasebni ne. Po svetovnem prvenstvu naju čaka dolg pogovor.
Prej smo govorili o morebitnih pozitivnih plateh olimpijske medalje, kakšne pa so negativne? Tina, morda to, da vas ima konkurenca na očeh, da imajo naštudirano vsako vašo potezo in vsak korak?
T. Trstenjak: Da, vsak si želi premagati olimpijskega prvaka, in to je logično. Tudi sama sem imela podobne želje, to je tisto, kar športniku daje še večjo željo in cilj. Je pa res, da si stalno na očeh.
"Nimamo kaj skrivati, formula za uspeh je preprosta, medtem ko nekateri iz tega delajo tako znanost, da na koncu ostanejo brez rezultata."
Je v judu veliko iger mačke z mišjo, skrivalnic, prikrivanja informacij? Občutek imam, da je odgovor pritrdilen.
Fabjan: Res je, le da mi igramo z odprtimi kartami, drugi pa se res grejo skrivalnice. Nimamo kaj skrivati, formula do uspeha je preprosta, medtem ko nekateri iz tega delajo tako znanost, da na koncu ostanejo brez rezultata.
Menda vas Francozi letos niso želeli na skupnih pripravah.
Fabjan: Največ težav smo imeli z Japonci. Nikakor nismo našli pravega stika in sodelovanja, kot smo ga na primer pred leti. Tina se je sicer udeležila priprav na Japonskem, a se je izkazalo, da od tam ni odnesla pričakovanega. Čutil sem, da nas ne sprejemajo več tako kot v starih časih, in mislim, da se bo to še poslabšalo, da nas bodo do olimpijskih iger v Tokiu skušali postaviti na stranski tir.
Za japonske judoiste bodo olimpijske igre v njihovi državi verjetno vrhunec kariere.
Fabjan: Seveda, ne bodo dovolili, da jih kdo premaga na njihovem terenu.
"Zavedam se, da moram najprej vzgojiti starše, šele potem so na vrsti njihovi otroci."
Znani ste po dokaj avtoritativnem načinu vodenja. Kako ga sprejemajo starši judoistov, ki trenirajo pri vas? Večkrat govorimo o tem, da so starši dandanes pogosto trn v peti trenerjem. Pri vas tega ne opažate?
Fabjan: Zavedam se, da moram najprej vzgojiti starše in ne njihovih otrok. Ta pot je bolj učinkovita. Opažam, da nekateri starši svojih otrok niso naučili niti osnovnega bontona, pozdravljanja. Pri nekaterih stvareh moram porabiti pol ure, da staršem razložim, kako in kaj, tako da me bodo tudi njihovi otroci sprejeli in razumeli, zakaj morajo početi, kar jim rečem.
Največ težav imam z otroki, starimi od 15 do 18 let, a sem zadovoljen, ker sem v roku zadnjih šestih mesecev incidente v ekipi zreduciral in ustvaril zdravo jedro. Morda se vmes znajde še kakšno gnilo jabolko, a se je prilagodilo večini oziroma popustilo pod pritiskom zdrave sredine. To so tisti, ki tvorijo rezultat, pomagajo klubu in se najprej vprašajo, kaj lahko oni naredijo za klub in ne kaj klubskega jim pripada.
"Pri desetletnem otroku ne moreš napovedati, kaj bo z njim pri 15, 18 ali 23 letih. Ne moreš! V času odraščanja se lahko vse obrne na glavo. Alergičen sem na debate o talentih. Talentov ni, samo trdo delo lahko prinese rezultat."
Alergični ste na besedičenje o talentih, po vašem mnenju jih ni.
Fabjan: Točno tako, moje mnenje je, da talentov ni (nekateri skavti pri nas v Sloveniji še vedno iščejo talente!) in da rezultate prinaša samo trdo delo. Alergičen sem na razne debate, da se že pri otroku vidi, da je talent in da se ga izpostavlja kot malega šampiona. Kako le? Moti me tudi to, da nekateri o tem pišejo celo knjige. To je nateg.
Pri otroku, starem deset let, ne moreš napovedati, kaj bo z njim pri 15, 18 ali 23 letih. Ne moreš! V času odraščanja se lahko vse obrne na glavo.
Verjetno je to odvisno tudi od športa. Menda se v košarki lahko že zgodaj vidi, kdo je talent in kdo ne?
Fabjan: Morda. Morda lahko glede na višino staršev predvidevamo, kako visok bo otrok, kaj drugega pa ne. Vemo, da so za košarkarje primerni visoki ljudje, kar pa ni dovolj za uspeh. No, za judoiste so primerne barabe (smeh, op. p.). Iz takih borcev bi lahko oblikoval dobro skupino, ampak ker nisem vzgojni zavod, je ne bom.
V borilnih športih so kakršnakoli predvidevanja neprimerna. Veliko je odvisno od značaja tekmovalca, sloga življenja … To pa v ospredje pride šele v poznejših letih. Seveda je tudi razlika, ali si del ekipe ali tekmuješ kot posameznik.
Urška Žolnir je slovenski judo zaznamovala z zlato in bronasto olimpijsko medaljo. V prejšnjem olimpijskem ciklu je vodila moški del ekipe v klubu Sankaku, danes vodi le še jutranje treninge. Fabjan pravi, da je spoznala, kako kruto je delo v kimonu in da se počasi pripravlja tudi na druge življenske izzive.
Kdo je zdaj vaša desna roka v klubu? Dolga leta je to vlogo igrala Urška Žolnir.
Fabjan: Urška Žolnir trenutno vodi samo še jutranje treninge z vrhunskimi športniki, kjer mi pomaga predvsem pri telesni pripravi, medtem ko Igor Trbovc dela s kadeti, Lucija Polavder s sekcijami, Vesna Đukić in Petra Nareks z mlajšimi selekcijami. Moja partnerica Simona in Jožica Svečak delata s skupino judo malček in to je to.
Zakaj Urška ni bolj vpeta v delo kluba?
Fabjan: Ker je tudi sama ugotovila, da je delo v kimonu kruto delo, poleg tega je v letih, ko si želi ustvariti družino. Ne morem od nje zahtevati, da živi in dela samo za klub.
Kdo je glavni med tekmovalci?
Fabjan: Tina. Ona je vodja, pozitivi vodja. Me pa veseli, ker je v ozadju tudi precej mladih, starih od 15 do 17 let, na katere bomo lahko računali v prihodnje. V ekipi je trenutno med 25 in 30 tekmovalcev, a bi težko rekel, kdo izmed njih je vodja. Ne vem, drugače kot starši, ki že za svoje 12-letnike govorijo, da bo njihov otrok druga Tina (smeh, op. a.).
Ozrimo se še proti svetovnemu prvenstvu, ki se 28. avgusta začenja v Budimpešti. Tina, s kakšnimi cilji se podajate na prvenstvo?
T. Trstenjak: Pomembno mi je samo to, da bom zdrava, da prikažem dobre borbe, s tem bo tudi rezultat dober. Grem stopnico za stopnico.
Ste psihično pripravljeni na morebitni poraz? V karieri vsakega športnika, ne glede na to, kako superioren je, se zgodi.
T. Trstenjak: S tem se ne obremenjujem, niti si k srcu ne ženem pritiska javnosti. Vedno grem svojo pot. Tudi ko še nisem bila olimpijska prvakinja, sem se držala tega nasveta. Vedno sem razmišljala s svojo glavo in to počnem tudi zdaj.
Ampak porazov verjetno niste vajeni oziroma ste se jih odvadili.
T. Trstenjak: No, ni čisto tako. Tudi zdaj ne zmagujem vedno in povsod.
Ali znate poraze predelati sami?
T. Trstenjak: Da.
"Ne obremenjujem se z morebitnim porazom. Tudi zdaj ne zmagujem vedno in povsod."
V klubu Sankaku namreč ne prisegate na delo s športnimi psihologi.
Fabjan: Psihologi najraje priskočijo na pomoč, ko je rezultat že dosežen. Športnik, ki potrebuje psihologa, najverjetneje ni popoln športnik. Najbrž potrebuje še dodatno prehrano, fizioterapevta in zastavlja se mi vprašanje, kdo vse to plača, če ni rezultata.
Da se vrnem k porazom. Tudi Tina je že izgubljala borbe in to ni nič takega. Dela, kolikor dela, ne dela tako dobro kot pred olimpijskimi igrami, to prav gotovo ne, a tako je. Morda še čas ni pravi. Res mora iti stopnico za stopnico. Do olimpijskih iger je res še dolga pot in ne moreš biti stalno na vrhu. Tini se ni treba z ničemer obremenjevati.
Bo pa bolj kot prvenstvo na Madžarskem pomembno prvenstvo prihodnje leto v Bakuju, tam si bomo že lahko ustvarili neko sliko.
Nasprotniku bo treba pognati strah v kosti, potem pa se umakniti in garati do olimpijskih iger.
Ker smo še vedno v počitniškem obdobju, predlagam, da pogovor sklenemo v dopustniški maniri. Kje sta preživela letošnje počitnice, če sploh kje?
T. Trstenjak: Lani sem bila teden dni na grškem otoku Kos in to je bilo to. Letos si še nisem privoščila počitnic.
To pomeni, da ste si lani v Grčiji lahko dali duška in zvečer dolgo bedeli?
T. Trstenjak: Ne, ker tega nisem vajena. Okrog 22. ure se že oziram proti postelji.
Pa vi? Ste si privoščili kak dan dopusta?
Fabjan: Ne. Partnerica in sin sta za štiri dni prišla v Izolo, vendar zaradi priprav na žalost nisem imel dovolj časa zanju. Sem jima pa že obljubil drug termin.
7