Klinarjevo primerjali z Lochtejem, varuhi reda navijali za judoiste

Utrujeni, a veseli in bogatejši za novo izkušnjo, smo novinarji, športniki in ostali člani slovenske odprave v ponedeljek zgodaj zjutraj zapustili turško pristanišče Mersin in se vrnili v domovino. Sredozemskih iger, XVII. po vrsti, se ne bomo spominjali zgolj po rezultatih in uspehih naših tekmovalcev, pač pa nam bodo v spominu ostale tudi zaradi gostoljubnih, ustrežljivih in preprostih Turkov, ki so v organizacijo v 18 mesecih vložili srce, dušo in kar 400 milijonov turških lir.

Ostale nam bodo zgodbe, ki so nas v zadnjih dveh tednih popeljale skozi vrtinec čustev. Ob turških prigodah smo se pogosto iskreno nasmejali, spet drugič, ko nam ni bilo do smeha in nam je primanjkovalo časa, sta nas prevevali jeza in nervoza. A tudi v trenutkih, ko prešerna volja ni bila naša spremljevalka, smo jim težko očitali napake, saj so se kaj hitro odkupili s svojo naravnostjo in pripravljenostjo pomagati. Eno takih izkušenj smo doživeli ob spremljanju gimnastičnih finalov. Novinarski kolega z radia je bil prepričan, da je izgubil oziroma, da so mu ukradli mobilni telefon. Ko so to izvedeli prostovoljci, jih je pet prihitelo v novinarsko središče in zaskrbljenih obrazov začelo pregledovati vsak najmanjši kotiček našega delovnega prostora. Najstnica je že čez dobro minuto med novinarsko kramo, ki je ležala na tleh, našla 'izgubljeni' mobilnik in si ob tem kar malce oddahnila. Da je bilo zadovoljstvo obojestransko, ni potrebno posebej dodajati.

Anja Klinar je slovenski Ryan Lochte

Za zanimivo primerjavo, ob kateri sem se pošteno nasmejala, je poskrbel član turškega plavalnega organizacijskega komiteja. Z gospodom, ki je štel dobrih 40 let, sem se po prvem plavalnem dnevu in dveh kolajnah Anje Klinar peljala od bazena proti medijskemu središču. Ko je po nekajminutnem pogovoru ugotovil, da prihajam iz Slovenije, hvalnice na račun Klinarjeve niso ponehale, primerjal jo je celo z 11-kratnim dobitnikom olimpijske kolajne. Naša plavalna junakinja ga je na 28-letnega Američana spomnila, potem ko je najprej slavila na 200 mešano, nato odhitela na podelitev, pet minut po slovenski himni pa skočila še po srebro na 400 prosto. Simpatično primerjavo smo predstavili tudi gorenjski plavalki, ki se je ob poslušanju z nasmehom na obrazu takole odzvala: ''Mislim, da mi do Lochteja še kar veliko manjka. Sredozemskih in olimpijskih iger se ne da ravno primerjati. Sem pa počaščena, da kdo tudi tako misli, čeprav jaz ne mislim tako (smeh).''

Osem kolajn v judu za fotografijo z varuhi reda

Tudi slovenski judoisti, ki v Mersinu niso imeli prave konkurence, so poskrbeli za zanimivo anekdoto. Na oder za zmagovalce so se zavihteli osemkrat, kar je zadoščalo za prepričljivo prvo mesto po številu kolajn. Najbolj vesel je bil zadnji dan judoističnih tekmovanj, ko smo v čast Lucije Polavder in Matjaža Ceraja kar dvakrat poslušali Zdravljico. Ta dosežek ni navdušil le Slovencev, veselili so se ga tudi Turki. Le trenutek zatem, ko sem se iz dvorane napotila proti avtobusni postaji za novinarje, so me obstopili trije varnostniki in vprašali, ali prihajam iz Slovenije – verjetno me je 'izdal' napis na majici. Potrdila sem in že so izvlekli mobilne telefone in ponavljali: ''What an amazing country, two gold medals in judo for you today. Can we take a photo with you?'' (''Kako neverjetna država. Kar dve zlati medalji v judu za vas danes. Se lahko fotografiramo z vami?''). In smo se fotografirali. Nekaj podobnega se nam je z novinarji pripetilo po treningu karateja, ko smo pred odhodom ugodili željam varnostnikov po skupinski fotografiji.

Poznajo Zahoviča, peščica ve za EuroBasket

Ob vseh turških vprašanjih smo se odločili, da jim tudi mi zastavimo kakšno, in sicer, ali poznajo koga od slovenskih športnikov, ki ne nastopa na sredozemskih igrah. Edino ime, ki so se ga spomnili, je bil nekdanji nogometni reprezentant Zlatko Zahovič. Čeprav so mnogi spremljali in še niso preboleli poraza turške nogometne vrste na prijateljski tekmi proti Katančevi četi pred mesecem dni v Bielefeldu, so za Turke imena naših aktualnih nogometašev popolna neznanka. Smo pa v Turčiji srečali tudi nekaj ljubiteljev usnjene žoge, ki vedo, da je pred Slovenijo velik organizacijski zalogaj, imenovan EuroBasket, na katerem se bo njihova reprezentanca v skupinskem delu pomerila s Finci, Švedi, Italijani, Rusi in Grki.

Velikopotezne načrte imajo tudi sami. Ali bodo sanje o tem, da bo Carigrad leta 2020 gostil poletne olimpijske igre, postale resničnost, bo znano 7. septembra. Do takrat pa jim lahko rečemo le ''gule gule'' oziroma ''nasvidenje in srečno pot''.