Petek, 9. 6. 2017, 18.48
6 let, 7 mesecev
Intervju s selektorjem slovenske plavalne reprezentance
Gorazd Podržavnik: Do samega vrha nam manjka le še stopnička
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,85
Koroški plavalni strokovnjak Gorazd Podržavnik je v začetku letošnjega leta prevzel vajeti slovenske plavalne reprezentance. Kaj pravi o novi generaciji in kje vidi prednosti in pomanjkljivosti študija v ZDA, od koder se slovenski plavalci praviloma vračajo akademsko podkovani, a slabše fizično pripravljeni kot pred odhodom? Kaj slovenskim plavalcem manjka do svetovnega vrha? "Zgolj stopnička," je prepričan selektor.
Selektorsko taktirko je nasledil od trenerja Mihe Potočnika.
Gorazd Podržavnik, trener slovenske plavalke Tjaše Oder in Plavalnega kluba Fužinar ter nekdanji vodja slovenske mladinske reprezentance, je od začetka letošnjega leta selektor slovenske plavalne reprezentance.
43-letni plavalni strokovnjak z Raven na Koroškem je štafetno palico selektorja slovenske izbrane vrste januarja prevzel iz rok prejšnjega selektorja Mihe Potočnika.
Kot otrok je osem let treniral plavanje, nato pa za naslednjih osem let prestopil v atletiko, kjer je v kategoriji mlajših mladincev osvojil naslova državnega prvaka v teku na 800 in 1500 metrov. Leta 2001 je na temo motivacije na rezultate v športnovzgojnem kartonu diplomiral na Fakulteti za družbene vede. Pet let je delal kot učitelj telesne vzgoje na Osnovni šoli Neznanih talcev v Dravogradu. Ko so mu ponudili pogodbo za nedoločen čas, jo je zavrnil. "To ni zame, čeprav mi vsi pravijo, da to ni bila pametna poteza," je dejal. "V življenju preprosto potrebujem adrenalin," je osvetlil odločitev.
"V slovenskem plavanju se dogaja menjava generacij, na katero pa očitno nismo bili dovolj dobro pripravljeni."
Kako zahteven je bil prehod iz mladinske v člansko selektorsko vlogo?
Ni tako hudo, kot se sliši, me pa malo žalosti, da so se naši vrhunski plavalci, kot je na primer Damir Dugonjić, odločili, da začasno prekinejo kariero. Z Dugonjićem bi bili na svetovnem prvenstvu v Budimpešti (od 23. do 30. 7. 2017) vsekakor bolj konkurenčni, kot bomo zdaj.
V slovenskem plavanju se dogaja menjava generacij, na katero pa očitno nismo bili dovolj dobro pripravljeni.
V ozadju je cel kup odličnih plavalk letnikov 2000, 2001, manjka pa nam generacija vmes, torej med Anjo Klinar in Dugonjićem, od letnika 1988 do 2000.
Seveda so tu Nastja Govejšek in Gaja Natlačen, Tjaša Oder in Martin Bau (letnik 1994), Peter John Stevens (letnik 1995), je pa to vseeno precej manj od tistega, kar smo si želeli in za kar smo se trudili. Imamo strokovnjake, ki znajo delati, manjka nam zgolj preskok iz mladinske v člansko vrsto.
Ob tem je pomembno poudariti tudi to, da smo imeli zelo dobro generacijo, ki pa množično odhaja na študij v ZDA, od koder se ne vrača v najboljši formi. To se je izkazalo tudi letos. Fantje in dekleta so daleč od ravni, na kateri bi jih želeli videti, oz. od ravni, na kateri so bili, preden so se odpravili v ZDA.
Peter John Stevenes, plavalec kranjskega Triglava, je trenutno najbolj vroče ime slovenskega plavanja. 'Stivi' je aktualni svetovni podprvak na 50 metrov prsno v kratkih bazenih, drugi na EP v Londonu in drugi na prvenstvu ameriških univerz (NCAA).
Kaj pa Peter John Stevens? Že večkrat je poudaril pozitivno plat plavanja v ZDA, kjer študira.
Morda je zadovoljen, a roko na srce, sama pripravljenost ni na ravni, ki bi prinašala najvišja mesta. Ko se Peter pripravlja na večja tekmovanja, se pripravlja v Sloveniji s svojim trenerjem Luko Berdajsem in takrat je na precej višji ravni, kot je ob vrnitvi iz ZDA. Enako velja za Tjašo Oder in Nastjo Govejšek, ki sta se na evropsko prvenstvo, kjer sta dosegali odlične rezultate, pripravljali v Sloveniji.
Kaj je največja razlika med treningi plavanja na ameriških univerzah in v slovenskih klubih? Poleg krepitve ekipnega duha, ki je na ameriški vrednostni lestvici zelo visoko.
V Sloveniji vsem najboljšim plavalcem zagotavljamo individualni pristop. Iščemo rešitve, delamo, se posvetujemo …. Plavalca poskušamo pripraviti na čim višjo raven. V ZDA plavalci plavajo v skupini od 30 do 60 plavalcev, kar pomeni, da je plavalec zgolj eden v množici. Če plavalcu določeni sistem ne ustreza, se s tem nihče ne obremenjuje, saj ima trener še vedno na voljo kopico drugih plavalcev, ki komaj čakajo, da bodo zapolnili mesta tistih, ki ne zmorejo.
Plavalci za nameček nimajo niti toliko besede, da bi opozorili na napake, če jih opazijo, saj takoj izgubijo štipendijo in pozornost trenerjev.
Napačno trenirajo in običajno komaj čakajo, da to obdobje mine in se na evropska tekmovanja lahko začnejo pripravljati v Sloveniji. Hudo je njim in hudo je nam, a tako pač je.
Tjaša Oder bo zaradi sabše pripravljenosti verjetno morala izpustiti nastop na svetovnem prvenstvu v Budimpešti.
Bo tudi zaradi tega, kar ste pravkar povedali, vaša varovanka Tjaša Oder zadnji letnik študija (poslovanje) v Arizoni v ZDA opravljala na daljavo?
Da, do 2. 8. mora opraviti vse izpite na fakulteti, zadnji letnik pa bo opravljala na daljavo. Vse to se sliši lepo in prav, nihče pa ne ve, da bo moral njen oče zato, ker je prihodnje študijsko leto oziroma v petem letniku ne bo v ZDA in ne bo plavala za univerzo, plačati zajetno vsoto denarja. Oče bo ta denar investiral zato, da se bo njegova hči lahko doma pripravljala na olimpijske igre v Tokiu.
Zavedam se, da je izobrazba zelo pomembna in da naši plavalci v ZDA odhajajo izključno zaradi izobrazbe, saj v Sloveniji ne morejo študirati in na vso moč trenirati. Zadnji primer odhoda čez lužo je Nastja Govejšek, zdaj odhaja še Tjaša Pintar. Na pragu odhoda v ZDA je bila tudi Gaja Natlačen, a se je odločila, da zaradi plavanja ostane v Sloveniji.
Vsi vemo, da se od plavanja ne da živeti. Ko bomo na Plavalni zvezi Slovenije imeli možnosti, da jim ponudimo nekaj več, na primer štipendijo, da bi od tega lahko tudi živeli, bomo lahko zahtevali, da ostanejo. Sicer pa tega ne moremo, niti jim ne smemo zameriti, če gredo s trebuhom za kruhom.
Če prav razumem, ste alergični na novico, da nekdo odhaja na študij v ZDA?
Nisem alergičen, po eni strani se mi zdi dobro, ker vem, da to pomeni, da bodo vsaj še nadaljnja štiri leta vztrajali v plavanju. Da se bodo trudili in da bodo nastopali na pokalu ameriških univerz NCAA ter tekmah pod okriljem PZS.
Gaja Natlačen je razmišljala o študiju v ZDA, a se je odločila, da zaradi plavanja ostane v Sloveniji.
Nastja Govejšek študira na Univerzi v Louisvillu v ameriški zvezni državi Kentucky.
Ali ameriški trenerji dovolijo, da slovenski plavalci med študijem na daljavo sodelujejo tudi s trenerji v Sloveniji?
Ne, Tjašo Oder so, potem ko je marca letos sporočila, da ne bo več nastopala za ekipo, iz nje izključili. Bodimo realni, z rezultatom na 1500 metrov, ki ga je lani odplavala na svetovnem prvenstvu, bi v finalu NCAA na 1650 jardov osvojila medaljo, vendar je ni. Ameriški trenerji je ne znajo pripeljati do vrhunske ravni pripravljenosti, kar je žalostno. Enako velja za Nastjo Govejšek in za Stevensa.
Zakaj denarne nagrade ne morejo biti motivacija?
Športniki, ki študirajo na ameriških univerzah, ne smejo sprejemati nagrad, niti ne smejo imeti osebnih sponzorjev. O tem smo že pisali v prispevku z naslovom Zakaj ameriški univerzitetni športniki ne zaslužijo nič, čeprav prinašajo milijarde?.
"To pomeni, da zanje tudi nov koncept svetovnega pokala, ki uvaja štirikrat višji nagradni sklad, ni nobena motivacija, najti jo morajo pri sebi," je poudaril selektor. "Na naše najboljše plavalce ne moremo vplivati, saj so vsi v Ameriki, kot tamkajšnji študenti pa ne smejo sprejemati nagrad. Tudi če Stevens zmaga in mu pripada 200 tisoč evrov, jih ne sme sprejeti."
Bliža se svetovno plavalno prvenstvo, ki bo v Budimpešti med 23. in 30. julijem. So se slovenski plavalci na študiju v ZDA vrnili dovolj zgodaj?
Ne. Če bom videl, da Tjaša Oder ne bo pripravljena, je ne bom poslal v Budimpešto. Tega se zaveda. Zaradi slabega leta ne bomo zapravljali svojega imena. Kako se bodo trenerji odločili glede Govejškove in Stevensa, ne vem, vendar je za njiju zaradi plavanja na krajši razdalji zgodba drugačna.
Kaj po vašem mnenju še potrebujete v plavalnem taboru? Denar je večna težava v večini panog, kaj še manjka za piko na i?
Mislim, da imamo vse, kar potrebujemo. Za suho vadbo in kondicijo skrbi vrhunski kondicijski trener Miha Robnik, ki je v preteklosti sodeloval s kazahstansko plavalno reprezentanco. Obnovili smo sodelovanje z nutricionistko Nado Rotovnik Kozjek (ter zdravnikom Robertom Marčunom, op. a. – z njim smo se pogovarjali o težavah, ki jih prinaša t. i. športno srce), vodja plavalnega tima ostaja Dimitrij Mancevič, ki je bil koordinator tudi v beloruski, kazahstanski, izraelski in turški reprezentanci. Ne vmešava se v naše delo, nam je pa v veliko pomoč.
Ne vem, zakaj bi odkrivali toplo vodo, če imamo v Sloveniji ljudi, ki so vrh že doživeli in ki vedo, kako do tja priti.
Upam, da nam bo v mojem mandatu (do olimpijskih iger v Tokiu leta 2020, op. a.) z novo generacijo slovenskih plavalcev uspel preboj do svetovnega vrha. Manjka nam le še stopnička.
Mislim, da so slovenski plavalni trenerji odlični. Nihče ni zadrt, nihče ne deluje avtoritarno v smislu, ali bo po moje ali sploh ne bo, vsi smo se pripravljeni učiti in narediti korak naprej. Potencial vsekakor imamo, to kažejo tudi zadnje tekme.
Naša naloga, naloga predsednika PZS, naloga vodje panožnega tima in moja naloga ter vseh preostalih je, da slovenske plavalce pripeljemo do čim višje ravni.
S kakšno roko vladate?
Mislim, da z zelo mehko roko. Zakaj? Ker verjamem, da več glav več ve. Z vsemi trenerji, ki so vpleteni v to zgodbo, smo v prijateljskih odnosih. Sodelovali smo že prej in bomo tudi po tem, ko se bo moj selektorski mandat iztekel. Skupaj hodimo na priprave, dajemo in prejemamo znanje, učimo se vsak dan, drug od drugega. Ne vidim razloga, da nam ne bi uspelo.
Drug od drugega ali še kje drugje?
Tudi drugje, tako kot vsako leto bomo tudi letos organizirali strokovni seminar, kamor bomo pripeljali tuje predavatelje.
Omenili ste Damirja Dugonjića, zadnja leta glavnega aduta slovenskega plavanja. Kakšen je trenutno njegov status?
Vsi skupaj, Dugonjić, Plavalna zveza Slovenije in jaz osebno nestrpno pričakujemo odločitev Mednarodnega olimpijskega komiteja, ali bo sprejel nove plavalne discipline ali ne. Damir je že večkrat nakazal, da se je v primeru sprejetja discipline 50 metrov prsno v olimpijsko družino pripravljen vrniti v bazene in se do naslednjih olimpijskih iger posvetiti samo tej disciplini. Mene bi to zelo veselilo. Na 50 metrov prsno bi imeli dva vrhunska plavalca. Poleg Dugija še Stevensa.
Damir Dugonjić čaka na odločitev Mednarodnega olimpijskeqa komiteja. "Če bo disciplina 50 metrov prsno postala olimpijska, se je pripravljen vrniti," pravi selektor.
Če bi sprejeli še daljše discipline (1500 metrov), bi v igri za visoka mesta imeli še Tjašo Oder, Gajo Natlačen in Anjo Klinar. Če bi te discipline postale olimpijske, bi majhna Slovenija kar naenkrat postala plavalna velesila. Ne vemo, kdaj bodo te odločitve sprejete. Mednarodna plavalna zveza je oddala predlog, zdaj čakamo na odločitev.
Obeta se tudi nov model svetovnega pokala v plavanju z višjim nagradnim skladom. Kaj pričakujete od teh tekem?
Prva tekma za svetovni pokal bo na sporedu takoj po svetovnem prvenstvu (2. in 3. 8. 2017 v Moskvi, op. a.). Žal se bodo tekmovalci, ki so v Sloveniji, takrat že začeli pripravljati na zimsko obdobje in tam ne bodo nastopili, kar je škoda.
Tisti, ki pa imajo željo po nastopu in ki bodo najverjetneje tudi nastopili, pa študirajo v ZDA in zaradi pravilnika ameriških univerz tudi v primeru odličnih nastopov ne bodo smeli sprejeti nagrad. To pomeni, da bodo tam nastopili zgolj zaradi rezultatov.
Koledar svetovnega pokala:
1. del: Moskva (2./3. avgust), Berlin (6./7. avgust), Eindhoven (11./12. avgust)
2. del: Doha (22./23. september), Dubaj (26./27. september), Hongkong (30. september/1. oktober)
3. del: Peking (10./11. november), Tokio (14./15. november), Singapur (18./19. november)
Poglejva še na širšo plavalno področje. Na Plavalni zvezi Slovenije se rojeva nov projekt z imenom Preplavajmo Slovenijo, ki bo v prvem letu sestavljen iz štirih plavalnih maratonov v Kočevju, na Bledu, v Velenju in Piranu. Kaj po vašem mnenju prinaša ta koncept?
Res je, projekt Preplavajmo Slovenijo bomo začeli z maratonom za pokal kočevskega medveda (17. junija na Rudniškem jezeru pri Kočevju), ki bo namenjen rekreativcem (v tekmovalnem delu se bodo merili tudi najboljši slovenski plavalci). Tega v Sloveniji nismo vajeni, vendar verjamem, da bo tekmovanje zaživelo. To je odlična promocija, ki je slovensko plavanje do zdaj še ni bilo deležno.
