Največji pokal mu je prinesla zadnja dirka, zaradi katere bi skoraj oslepel

Kako se vam je lanskega 29. avgusta ob padcu na dirki v Italiji svet obrnil na glavo?
Zelo. Živim povsem drugače. Ne morem normalno hoditi. Težave mi dela desna stran telesa, desno oko, težko berem. Okulistka mi je rekla, da sem imel le en odstotek možnosti, da bom sploh videl. Ampak stanje se izboljšuje.

V veliko oporo mu je žena Barbara. Foto: Osebni arhiv Se nesreče dobro spomnite?
Zgodila se je v italijanskem mestu Badia Calavena, kjer so dirko organizirali prvič po 20 letih. To pomeni novo podlago, nove steze …

Po 16. vožnji se je pokvaril traktor, tako da proge nekaj časa niso ravnali. Na njej se je nabralo veliko materiala, naredili so se preveliki kanali, globoki okrog 15 centimetrov, kar je izjemno nevarno. Pred mano je padel že neki Italijan, jaz sem zapeljal v kanal in izgubil ravnotežje.

Imel sem smolo, da sem priletel v vrata, kjer ni bilo več varovalnih zračnih blazin. Dobil sem udarec v glavo, doživel krvavitev na levi strani možganov, zato imam težave z desno stranjo.

Dva meseca po nesreči sploh nisem vedel, da imam desni roko in nogo, čeprav fizično nista bili poškodovani. Občutki za gibanje so se mi začeli vračati zelo počasi. Dva tedna sem bil v umetni komi. Po enem tednu v Trentu so me prepeljali v ljubljanski klinični center. Po dobrem mesecu tam so me napotili v rehabilitacijski center Soča, kjer sem ostal štiri mesece. Tja še vedno hodim na preglede.

Največji pokal na zadnji dirki:

Maks Gregorič ne verjame, da bo spet dirkal. Foto: Urban Urbanc/Sportida Je bilo ogroženo tudi življenje?
To ne, ampak vprašanje je bilo in je še vedno, kako trajne in hude posledice bom nosil. Ali bom sploh hodil ali bom invalid ali slep … Zdravniki se čudijo mojemu napredku po dobrem letu od nesreče. Upam, da bom čez eno leto lahko počel še več stvari.

Kako zapleteno je bilo sprejeti nesporno dejstvo, da je kariere konec?
Spidvejist sem bil 13 let. Prav nikoli si nisem mislil, da bom kariero končal zaradi poškodbe. V vsakem primeru kariere ne bi podaljševal za dolgo, ker se mi je lani rodil sin in želim biti več z družino. Želel sem si voziti na dirki za veliko nagrado, a mi ni bilo usojeno.

Še upate, da bi kdaj spet sedli na motor?
Ne vem. Poleg družinskih razlogov sem star več kot trideset let. Vem, da ne bi mogel priti na prejšnjo raven. Če bi imel 20 let, bi bilo verjetno drugače.

Kakšne so sicer najpogostejše poškodbe v spidveju?
Zlomi ključnice, roke, noge, zapestja … To je del športa. Pri spidveju veliko tvegaš. Bolje je, da voznik začne čim mlajši, da čim prej izgubi strah. Ko se ti poškodbe naselijo v glavo, je konec.

Koliko je sploh vseh slovenskih spidvejistov?
V treh slovenskih klubih, ti so v Ljubljani, Krškem in Lendavi, je približno osem voznikov. Ne spomnim se, da bi jih kdaj bilo tako malo. Včasih nas je bilo toliko samo v Ljubljani, zdaj pasta dva, trije.

Koliko stane sezona spidvejista?
Za stroške sem moral že pred sezono nabrati okrog 20 tisoč evrov. Med sezono pridejo še sprotni odlivi, kakšnih pet tisoč evrov. Imel sem srečo, da sem sodeloval s približno 13 sponzorji. Nekateri so mi dali denar, drugi pa material. Denar moraš služiti sam z uspehi na dirki. Prvo mesto na dirkah v Italiji je bilo na primer vredno 350 evrov, na Poljskem tisoč. Vsaka točka je bila vredna od 60 do sto evrov. Za zmago na veliki nagradi dobijo dirkači okrog 12 tisoč evrov, za zadnje mesto pa 1.600 evrov.

Kljub zelo skromnim pogojem v slovenskem spidveju Matej Žagar že vrsto sezon dirka med najboljšo svetovno šestnajsterico. Foto: Grega Valančič/Sportida Kakšen proračun si mora zagotoviti Matej Žagar, ki vozi na veliki nagradi?
Približno sto tisoč evrov.

Kako po nesreči gledate na šport in življenje?
Trudim se biti čim bolj aktiven. Poskušam čim več hoditi, čeprav sem bistveno počasnejši kot nekoč. Veliko energije mi daje sin, šalili smo se, kdo bo prej shodil.