Zavist je naša morala

Občasno me pokličejo z RTV Slovenija, ali bi prišel k njim v studio.

Jasno mi je, čemu me vabijo: gre za rutinske kontrole, s katerimi preverjajo, ali smo plačali prispevek. Dostikrat namreč ne najdem druge razlage za povabljene goste. Očitno prispevek redno plačuje zelo malo ljudi, saj se v pogovornih oddajah vrstijo večinoma eni in isti obrazi. Kličočim vedno razložim, da nimam odrezka, ker plačujem prek trajnika, in ponavadi opravičilo upoštevajo. Nekoč pa je ženski glas, ki me je klical za sodelovanje v notranjepolitičnem komentiranju, šepnil osebi ob sebi: "Tale je malo kratek!" in slišal sem moškega odvrniti: "Pravi bo. Vztrajaj!" Ko sem pojasnil, da ne morem biti kratek, saj merim meter devetdeset, je odnehal tudi moški. Nato me je poklicala Manca Košir, da sta si me s Polono Vetrih zaželeli ob sebi v pogovorni oddaji na temo zavisti. Pride trenutek, ko tudi moški spozna, da trajniki ne zaležejo več. Moral bom iti tja in pokazati potrdilo. Predavanje O zavisti sem imel kratko predavanje že pred leti in to je verjetno spodbudilo Manco h klicu:

Pogovor naših gospodarstvenikov Ko sem se začel pripravljati, kaj bi v oddaji povedal, sem se najprej spomnil pogovora, v katerega nisem bil neposredno vpleten in ki me ni zadeval. Dolg je bil in izkoščičil ga bom do obisti, obenem pa zamaskiral.

Recimo, da bo država neki gospodarski panogi dala za milijon evrov nadomestil. Udeleženci so se takoj dogovorili, da si denar razdelijo glede na tržni delež. Poenostavimo pogovor na samo dve osebi:

Direktor A: Delimo torej po tržnih deležih? Direktor B: Ja, to je najbolj pravično. Direktor A: Strinjam se. Mi imamo tržni delež 70 odstotkov, vi 30 odstotkov. Direktor B: Res je. Direktor A: Torej delimo 70 : 30? Direktor B: Da. Pošteno. Direktor A: OK, torej mi dobimo 700 tisočakov, vi pa 300. Direktor B dolgo molči. Direktor B: Kako to? Vi 700, mi 300? Direktor A: Ja, po tržnih deležih! Direktor B: To mi je jasno, ampak ne morete vi dobiti 700, mi pa 300! Direktor A: Zakaj ne? Po tržnih deležih … Direktor B: Pusti zdaj tržne deleže, zneski niso pošteni! Direktor A: Kako? Kaj pa naj bi bilo pošteno? Direktor B: Pol, pol. Direktor A: Ampak tržni delež … Direktor B: Briga me. Ne morete vi dobiti več od nas.

Potem so se sprli in vse skupaj je propadlo, se mi zdi. Ali pa mogoče tudi ne, nisem poslušal do konca. Še to: nisem prisluškoval otrokom v vrtcu, marveč odraslim podjetnikom.

Čustva Zleknili ste se na kavč in gledate televizijo. Mogoče kakšen plešast možakar sedi med dvema damama in kaže nekakšne položnice. Če bi vam kdo rekel, spravite se v akcijo, saj se vam ne bi ljubilo, mar ne?

Predstavljajte si, nenadoma v kotu sobe zasika kača. V trenutku ste človek akcije, svetovni rekordi v šprintu padajo.

Uf, kako sem se ustrašil, rečete. Če se ne bi, zagotovo ne bi bili tako hitri.

Čustva so torej ojačevalci dejanj. Zaradi njih smo lahko močnejši, hitrejši, vztrajnejši … Zavist je čustvo in za zdaj še niso našli posebnega gena zanjo, torej je biološko enakomerno porazdeljena. Statistično povprečen Slovenec je ima ravno toliko kot statistično povprečen Anglež ali Američan.

Edine razlike so torej v programiranju, ki nas uči ravnati s tem čustvom.

Starogrška boginja zavisti Eris nosi dobro in slabo lice, človek pa izbira, v katero jo bo pogledal. Globoka modrost je skrita v tem mitu. Zavisti v sebi ne moremo zatreti, pojavi se in nas sili k dejanju. Edino, kar lahko storimo, je, da izberemo vrsto dejanja: dobro ali slabo, torej lepo ali grdo lice boginje.

Primer: znanec se je začel učiti tujega jezika. Napade vas zavist in vas sili k dejanju. To je zunaj vaše nadzora. Vse preostalo pa ne. Lahko tudi sami storite kaj zase, recimo kaj takega, o čemer ste že dolgo razmišljali (dobro dejanje), ali pa se norčujete iz sosedove izgovarjave in mu za povrh še prerežete gume, da si ne bo česa domišljal (slabo dejanje).

Egalitarnost Okolje nas torej kot otroke nauči, kako uporabiti silo zavisti, in če bi hoteli programiranje spremeniti, bi ga lahko, predvsem z ozaveščanjem in treningom vzgojiteljic in osnovnošolskih učiteljev ter prek njih novih generacij.

Težava je, da spremembe nihče noče.

S socialnimi čustvi uravnavamo odnose v družbi. Osnovna značilnost slovenstva je egalitarnost in zavist je najmočnejše orodje, s katerim vse po vrsti klestimo na enako, najnižjo mero. Kdor izstopa, takoj nase obrne grdo lice boginje Eris.

Če bi se strenirali za drugačno, koristno uporabo energije zavisti, bi postali uspešnejši – nekateri bolj, drugi manj –, a oddaljili bi se od ideala vsesplošne enakosti.

Tega pa nočemo. Amen. Zato nehajte tarnati o grozotah zavisti.

Morala Vse to vem že dolgo, a pogovor tistih dveh poslovnežev mi je vzbudil sum, da sem nekaj zgrešil, da nekaj manjka.

Na prvi pogled pogovor vsekakor potrjuje mojo teorijo: ker bi direktor A dobil več, se direktorju B vzbudi zavist in hoče delitev na enake dele. Egalitarnost, torej.

A večkrat omeni besedo pošteno … In če bi slišali njegov glas – dejansko je zvenel, kot da bi premleval globoko moralno dilemo.

Ko sem ga srečal čez nekaj mesecev, sem ga previdno pobaral in ogorčeno se je odzval – da, šlo je za moralo, poštenost itd. Ko sem namignil na zavist, ga je resno prizadelo: on pa že ni zavisten! Nikoli ni bil in nikoli ne bo!

To sem dobil potrjeno iz številnih pogovorov in opazovanj: pri nas ni nihče zavisten, vsi so le moralno ogorčeni.

Enakost in enakopravnost Kaj se torej dogaja? Saj morala in zavist nimata ničesar skupnega? Ali pa?

Takole sem premišljeval: večini ljudi pogled na krivico vzbudi prirojeni občutek morale in odzovejo se z odporom. To dela svet lepši. Grdo lice zavisti skuša drugega sklestiti, kar dela svet grši.

Morala nas torej sili v boj za enakopravnost, zavist pa v boj za enakost. Precej državljanov ne loči prvega od drugega in so čisto zares moralno ogorčeni, če je sosedov otrok dobil petko, njihov pa trojko. Oba bi morala dobiti enako oceno, ne glede na znanje, mar ne? (Zato so pri nas vsi odlični, preberite tule.)

Moralno se mi zdi, da imajo vsi enakopravne možnosti za izobraževanje, zdravljenje itd., gnusi pa se mi, da bi morali biti vsi enaki, pa čeprav vsi odlični, kot gumbki, ki padajo s tekočega traku tovarne na Kitajskem.

Morala je za družbo koristna in jo povezuje, zavist pa jo drobi, saj napihuje ego. Prva tlakuje pot v altruizem, druga pa v skrajni egoizem.

Če ne zmoremo ločiti med enakostjo in enakopravnostjo, potem ne zmoremo razločevati niti morale od zavisti. Če je oboje enako, smo se znašli sredi moralnega relativizma, torej lahko rečemo, da je zavist naša morala. Nekoga, ki je nagrabil kup denarja, ni treba zapreti zato, ker je kradel, marveč zato, ker ima več od nas. Če skriva nakradeno bogastvo in nam ne vzbudi zavisti, je poštenjak.

Čas za … Tako.

Zdaj grem pa natisnit tisto potrdilo o plačilu RTV-naročnine, dami čakata.

[video: 55549 / ]

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Planet Siol.net.

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano