Trk v civilizaciji

In vsakič, ko ob takem napadu beremo, da smo si zaradi imperialistične politike sami krivi – da bi morali biti bolj strpno multikulturni, nositi več cvetja v laseh, peti Imagine in se imeti radi –, se spomnimo na drugo Huntingtonovo knjigo Kdo smo. V njej opozarja na odločilen pomen, ki ga ima za delovanje človeške skupnosti pripadnost narodu, veri, rasi in kulturi. Ugotavlja, da so zahodne družbe tovrstne gradnike identitete začele zanemarjati, da se pretirava s političnim izrabljanjem manjšinskih identitet in da to lahko privede do reakcije v obliki populističnih gibanj, ki se bodo na to večinsko identiteto naslonile. Napoved se je uresničila v obliki Donalda Trumpa.

V trku civilizacij je islamska civilizacija postavljena proti krščanski, v Kdo smo so napredni, razsvetljeni multikulturniki in svetovljani postavljeni proti nazadnjaškim, mračnim lokalkulturnikom in narodnjakom. Pri drugem gre za trk znotraj civilizacije.

Napredna inteligenca, mnenjski voditelji, medijski komentatorji in šole vam bodo seveda povedali, da je prava stran tista prva, ne tista druga, ki še zaudarja po cerkvenem kadilu in mraku srednjega veka, v katerega še ni posijala srebrna svetloba razsvetljenstva.

Razsvetljenstvo proti mračnjaštvu

Okvir, znotraj katerega naj bi interpretirali družbeno dogajanje zadnjih stoletij, naj bi bil boj med razsvetljenstvom in mračnjaštvom. V tej kolumni bom pojasnil, da gre v resnici za boj med dvema vrstama razsvetljenstva. Razsvetljenstvo je v zahodni družbi na izjemno dobrem glasu. Je eden od tistih pojavov, ki jih je bila Evropa pripravljena zapisati v preambulo svoje nesojene ustave. V nasprotju s toksičnim krščanstvom.

Pod oznako razsvetljenstvo razumemo gibanje iz sredine in druge polovice 18. stoletja. V njem naj bi se človeštvo dokončno osvobodilo vraževerja in družbo utemeljilo na razumu, ne na religiji. Prvo kulminacijo je to zaupanje v človekov razum doživelo z nasiljem francoske revolucije. Ali kot je rekel Burke, v "patriotskem kriminalu razsvetljene dobe".

Pravo razsvetljenje v to zgodbo pa prinašajo razmisleki Fridericha Hayeka o pravem in nepravem individualizmu (vir) ter Gertrude Himmelfarb (vir) o različnih poteh do moderne. V razmiku dobrega pol stoletja pripovedujeta zanemarjeno zgodbo, da razsvetljenstvo ni bilo eno samo – tisto protiversko francosko –, ampak da je bilo neko drugačno razsvetljenstvo brez konflikta z vero doma tudi v Veliki Britaniji in predvsem na Škotskem.

Konec delitev na leve in desne?

Dobri ljudje

Turčija gre domov

Razum človeka ali razum ljudi?

Odnos do krščanstva ni bistvena razlika med francoskim in škotskim razsvetljenstvom. Razsvetljenstvo je zaupanje v človeški razum. Razlika med prevladujočim francoskim in pozabljenim škotskim razsvetljenstvom je v tem, o čigavem razumu natančno teče beseda. Je to razum človeka ali razum ljudi?

Francosko razsvetljenstvo zaupa razumu posameznika. Zaupa, da so nekateri posamezniki pametnejši in zato bolj poklicani, da stvari vodijo in organizirajo družbo, kot jim zapoveduje njihov razum. Najbolj razsvetljeni med vsemi vedo, kaj je za ljudi dobro, kaj si želijo – npr. materialno blagostanje ali srečo –, in družbo organizirajo tako, da bi bila skupna sreča ali skupno blagostanje čim večje. Vsaj od Platona se vleče ideja, da naj ljudi vodi vladar filozof, po potrebi tudi malo na silo. Descartes je nekje zapisal, da posameznik ustvari dosti boljša dela kot skupina. Nekako v smislu, mnogo babic, kilavo dete.

Škotsko razsvetljenstvo tudi zaupa vrlinam in razumu ljudi. Ampak razume, da je vsota pameti vseh ljudi večja od pameti še tako pametnega posameznika ali skupine. "Spontano sodelovanje svobodnih ljudi pogosto ustvari stvari, ki so večje od tega, kar individualna pamet lahko v celoti razume," pravi Hayek. Razume, da ljudje kot skupnost spontano oblikujejo institucije in rešitve, ki so sprejemljive za vse. Sistema ne postavi tako, da zasleduje neki cilj, ampak tako, da kodificira stanje, razmerja, navade, kulturo, ki v družbi obstajajo. Oblikuje politični sistem, ki nima cilja, ampak zapiše red, ki se je spontano izoblikoval.

Francosko razsvetljenstvo je bilo podlaga za kontinentalne sisteme in njegove izrodke: francosko revolucijo ter vse planske in totalitarne režime prejšnjega stoletja. Njegova podlaga je napuh, je pretirano zaupanje v Razum (z velikim R) posameznika. Škotsko razsvetljenstvo je bilo podlaga za ameriško revolucijo in vse svobodne sisteme. Zanimivo, niso se izrodili v nič avtoritarnega in tudi dandanes Trumpa ameriški sistem nadzorov in ravnotežij dobro omejuje. O tem pravem individualizmu oz. razsvetljenstvu so pisali Adam Smith, Alexis de Tocqueville, Edmund Burke, Thomas Jefferson … Njegova podlaga je zaupanje v razumnost ljudi kot skupine.

Prejšnjo kolumno sem končal z vprašanjem, dedič katerega razsvetljenstva je Emmanuel Macron. Je sicer diplomant École normale supérieure, ki je najboljša šola za inženirje družb, po drugi strani pa precej široko razgledan tudi čez Rokavski preliv. Moral pa se bo odločiti.

Ekonomska in osebna svoboda

Če razmišljamo z aparatom škotskega razsvetljenstva, povsem odpade paradoks, v katerega so pogosto potegnjeni liberalci, namreč nekonsistenten pogled na ekonomsko in osebno svobodo. Če je kazalnik svobode odsotnost nasilja in prisile, potem so države s sistemom institucij in zakonov lahko bolj ali manj nasilne. Najmanj nasilne bodo, če bodo uzakonile spontani red, ki se oblikuje v svobodnem trgovanju blaga in v svobodnem trgovanju idej, torej v tekmi produkta rok in uma vseh ljudi.

Red dobi obliko v institucijah. Primeri institucij takega spontanega reda so zasebna lastnina, zakon med moškim in žensko, nacionalna država ipd. Liberalec ne bo gledal, kaj ljudje počnejo v spalnicah. A po drugi strani ne bo zagovarjal državnih ureditev, ki se v družbi niso spontano oblikovale in v splošni večini niso sprejete. Še manj naj bi škotsko razsvetljena država od zgoraj navzdol spreminjala družbene institucije na podlagi briljantnih načrtov umnih inženirjev družbe.

Spremembe institucij, kot so lastnina, zakon, država ipd., morajo biti počasne in premišljene; ko se neka sprememba med ljudmi uveljavi, ne pa takrat, ko se neki eliti, ki se ima za modrejšo in bolj prosvetljeno od preostalih, zazdi, da je to dobro za "njihove ljudi". Liberalci, ki bi svobodo v družbi povečali, ker je to dobro za ljudi, niso nič boljši od socialistov, ki bi povečali socialo, ker je to dobro za podložnike. Takole čez palec bi pravi razsvetljenci v zakone napisali tisto, s čimer se strinja 80 odstotkov ljudi, ne tisto, s čimer se jih strinja 51 odstotkov.

Povzetek

Pravo razsvetljenstvo spoštuje spontani red, ki se je oblikoval med svobodnimi, krepostnimi, razumnimi ljudmi. Večkulturne skupnosti še niso del spontanega reda. Večnacionalne države tudi ne. Trki v civilizaciji se dogajajo, ker takim iznajdbam veliko ljudi nasprotuje. Tiste, ki nasprotujejo artikulirano, imajo francosko razsvetljeni za mračnjake in jim v mislih že postavljajo giljotine.