Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Kolumna

Sreda,
15. 7. 2015,
21.03

Osveženo pred

8 let, 1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Grčija Žiga Turk

Sreda, 15. 7. 2015, 21.03

8 let, 1 mesec

Teorija iger in grško-evropska praksa

Kolumna

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 3

Evropski dogovori so taki, da so vsi zmagovalci. Da ni tistega vztrajanja "iz inata", ki smo se ga naučili na Balkanu. Tega bi se tudi v Sloveniji lahko počasi še kdo naučil.

Janis Varufakis je specialist za teorijo iger. To je področje matematike, ki ga je odprl pionir računalništva John von Neumann, z njim pa se je ukvarjal tudi pred kratkim umrli "čudoviti um" John Nash. Teorija iger se ukvarja z matematičnim modeliranjem vedenja odločevalcev, ki tekmujejo ali sodelujejo v neki igri s ciljem doseganja čim boljšega rezultata.

Grška dramska igra Več igralcev je bilo tudi v primeru grške drame, in če pogledamo nazaj, igra sploh ni bila tako zapletena, kot je na primer zaporniška dilema ali kak drug primer iz teorije iger. Šlo je za preprosto igro dobrega in slabega policaja, ki jo poznamo iz standardnih ameriških policijskih TV-serij. Pri tem se zdi, da so samo Nemci vedeli, da je to tista igra, ki se jo igra. Preostali so v njej predvidljivo sodelovali.

Ko so bili Grki še pijani od zmage na oxi referendumu, so Grki, pol Slovenije ter devetdeset odstotkov slovenskih mnenjskih agitatorjev, voditeljev in blogerjev živeli v prepričanju, da lahko deset milijonov Grkov izglasuje, kaj naj naredi pol milijarde Evropejcev.

Ampak v Nemčiji ni bilo nobenega referenduma in takoj, ko je človek odložil slovenski časopis na Adrijinem letalu za Bruselj, se je položaj popolnoma spremenil.

Slab policaj in kolaboranti Nemški finančni minister Wolfgang Schäuble je prišel na idejo, da je za Grčijo še najboljša rešitev grexit – izhod iz območja evra. Preprosto zato, ker so pogodbe zelo jasne – znotraj območja evra se ne more zgoditi odpis ali prenos dolžniških obveznosti, prelivanje davkov iz ene v drugo državo, ni mogoča devalvacija in povečanje konkurenčnosti ipd. Zunaj evroobmočja je mogoče marsikaj.

To je potem armada pravnikov s hodnikov Barleymonta popravila v začasni grexit. Pogodbe so namreč tudi zelo jasne v tem, da je vstop v evroobmočje dokončen. Izhoda ni. Ampak začasen izhod – s to luknjo so razlagalci evropske pogodbe zaslužili svojo plačo. Kakorkoli, Schäublejevo grožnjo je komisija naredila popolnoma kredibilno.

Dober policaj in "prijatelji" Niso se ustrašili samo Grki, ampak tudi Francozi. Pax Germania, da bi Nemci poljubno metali države iz evroobmočja, je zadnje, kar si Francozi želijo. Po drugi strani Nemčija plačuje zapitke. Francozi so kompromis potrebovali še bolj od Grkov.

In od Hollanda se je že zaradi njegove socialistične internacionalnosti pričakovalo, da radikalnejših somišljenikov iz Grčije ne bo pustil na cedilu. In jih ni. Francozi so, kot dober policaj, pomagali Grkom pešačiti v Canosso – torej pisati domačo nalogo, v kateri je Grčija napisala, kaj vse bo naredila v zameno za svež denar. In kar je bilo več od tistega, kar so manj kot teden dni prej zavrnili na referendumu. In ko so Grki nalogo oddali, so je Francozi hvalili.

Zmaga! Nemci pa ne. Grexit je visel v zraku do samega konca sestanka predsednikov vlad evroobmočja v ponedeljek zjutraj. Na koncu so Nemci popustili pri grexitu, Grki pa sprejeli sveženj reform, ki bo Grčijo spremenil v konkurenčnejšo državo in povečal možnosti, da odplačuje dolgove. Kar nekaj jih morajo sprejeti.

Še dobro, da se kaj takega ne dogaja Sloveniji, ker v treh dneh v Slovenji ne znamo sprejeti ničesar. Razen morda zagroziti z referendumom.

Polomljene roke in funt mesa So Grki privolili v optimalen nabor reform? Verjetno ne. Pri politikah je vedno prostor za izboljšave in "Janisi vseh dežel, združite se" bodo na dolgo in široko pametovali o tem. Bi lahko Grki sami predlagali kaj boljšega? Zagotovo ne. Samo od uvedbe evra so imeli več kot deset let časa, pa niso države spravili v red. Zakaj bi jo prav zdaj?

Kako neracionalno trmasti so Grki, najbolje ponazori podatek, da so jih šele s ponedeljkovim dogovorom "ponižali" z neodvisnostjo nacionalnega statističnega urada, torej organa, ki je pred petnajstimi leti friziral številke, da so Grki lahko sploh sprejeli evro.

Ampak z nekaj sreče in pameti lahko Grčija v nekaj letih postane država, kamor si bo sever Evrope upal in želel investirati, država pa bo hitro napredovala. Z investicijami prideta tudi znanje in odgovornost, s posojili pač ne. Grčija, kamor si Nemčija želi investirati, ne kamor nerada posoja, je najboljša perspektiva za to državo.

Je bila ta prisila lomljenje rok? Skladno z dogovorom se Grkom obeta od 82 od 86 milijard evrov ter še 35 milijard evrov nepovratnih sredstev iz raznih evropskih virov za nerazvite, pri čemer je vzhod Evrope manj razvit od Grčije. To je 11 tisoč evrov na vsakega Grka. Po mojem mnenju bi tudi v Sloveniji našli ljudi, ki bi si v zameno za 11 tisoč evrov pustili zlomiti roko. Dobesedno.

Ustavite Nemčijo! Za besedami o solidarnosti s ponižano Grčijo in nemški trdosrčnosti je potekala večja strateška igra.

Nemčija postaja premočna. Nemško-francoski vlak ima šibko francosko in močno nemško lokomotivo. "Ustavite Nemčijo!" so v sobotnih prilogah zahodnega tiska svetovali vidni ekonomisti in intelektualci. Pisalo je sicer "pomagajte Grčiji", ampak to zgolj zaradi naslanjanja na človeški instinkt sočutja.

Pred koncem tedna so imeli Grki veliko prijateljev, posebej takih, ki jih podpora ni nič stala. Angleži so od velikih zagovornikov Grčije v enem samem dnevu postali bolj nemški od Nemčije – takoj, ko se je začelo govoriti, da premostitvenega posojila, gre za "drobiž" od 10 do 15 milijard evrov, ne bodo solidarno darovale samo članice evroobmočja, ampak bo solidarnost vseevropska, kar pomeni kar velik delež tudi za Veliko Britanijo.

Vedno tesnejša unija – preloženo Dogodki zadnjega tedna nekaj povedo tudi o perspektivah evropskega združevanja. Proces vstopanja v "ever closer union" (vedno bolj tesno skupnost) je zaustavljen. Federaliste, ki bi na plečih Grčije uredili zdrs unije v fiskalno unijo in dalje proti Združenim državam Evrope, sta Schäuble in Merklova ustavila.

Politična moč v Evropi je zanihala nazaj proti državam članicam. Ključnih odločitev nista sprejemala "Bruselj" in neko neizvoljeno uradništvo, niti ne potujoči evropski parlamentarci, ampak so odločali člani Evropskega sveta. Torej predsedniki vlad držav članic, ki imajo polno demokratično legitimnost.

Slovenska vlada odgovorno Slovenska vlada se je vedla modro. Kakšnih posebnih geostrateških interesov Slovenija v primeru grexita nima, bi bil pa naše pozornosti zelo vreden dexit. Torej izhod Nemčije iz evroobmočja, v katerem prevladuje balkansko-sredozemska smer.

Edina dobra izbira za Slovenijo je, da ostane v nemški gospodarski sferi, kjer je bila, konec koncev, zadnjih tisoč let. Francija strateško gleda na jug, Rusija ima večje prijatelje v pravoslavnih državicah Balkana. Jugoslavija je lahko cilj maturantskih izletov, ne pa zunanje politike države.

In zato je dobro, da sta zunanjo politiko v teh dneh vodila Cerar in Mramor, ne pa Erjavec ali Židan.

Revolucija preklicana Prav ima tudi komentator Mladine Borut Mekina, ki pravi, da je dogovor velika Ciprasova zmaga. Da je izpogajal obstanek v območju evra, da številne zaveze niso tako trdne in natančne, kot so bile pred mesecem. Obet za 120 milijard evrov je zmaga. Temu je modro pritrditi.

Zmagala je Siriza, ki stopa v zadnjo fazo revolucije, kot bi temu rekel Milovan Đilas. Ne gre več za principe, gre za oblast, za službe in položaje. Ohranili jih bodo. Oblast imajo, zdaj gre za to, da jo zadržijo. Odpovedati se je treba radikalnežem tipa Varufakis. Revolucija spet žre lastne otroke.

Zmagali so tudi Nemčija, ki je dosegla svoje pogoje, Francija, ki je bila ključni posrednik, pa Cerar in Mramor, ki bosta za Slovenijo izpogajala več kot Križanič …

Evropski dogovori so taki, da so vsi zmagovalci. Da gre vsak lahko z nečim domov. Da ni tistega vztrajanja "iz inata", ki smo se ga naučili na Balkanu. Samo zato, da lahko do onemoglosti vztrajaš pri svojem. Pa tudi če ničesar ne dosežeš.

Tega bi se tudi v Sloveniji lahko počasi še kdo naučil.

Ne spreglejte