Strukturna narodna zavist

Vsak otrok si je izbral nek sadež. "Jabolko je rdeče, jeseni pade z drevesa," je dejal Janko. Potem pride vrsta na Micko, ki začne govoriti o ananasu. "No, povej!" pravi gospa učiteljica. Micka: "Ananas kriči." "Kaj," pravi učiteljica, "kako pa lahko ananas kriči?"

Micka pa: "Oče pride domov pijan, tepe mater, a na nas kriči!"

Lahko si je predstavljati, da je bilo zgodovinsko zatrto ljudstvo, ki so mu tuji gospodarji načrtno vtirali manjvrednostne komplekse, posledično tudi v družinskem okolju uničevalno. Običajni odziv na frustracije je agresivnost, tu pa spet prihaja do prenosa agresivnosti iz zunanjega v domače okolje.

Ena od posledic je bistveno zmanjšana vloga očeta, ki mora po klasičnem Ojdipu, kot temu pravi Vesna V. Godina, v družino vpeljati Zakon. Tak oče, to ponavljam že zadnjih štirideset let, je bil simbolno kastriran v tistem trenutku –kot se to lepo vidi v črticah Prežihovega Voranca –, ko je stopil iz hiše.

Temu so se lahko izognili le kmetje, ki so gospodarili na odročnih kmetijah; tja roka fevdalnega gospoda ni segla. Avtoriteta zatiranega gospodarja pa zato doma ni bila naravna, sama po sebi umevna. Ker ojdipalni trikotnik tako ni deloval, ni bilo enačenja sina z očetom – to se tudi vidi v Prežihovih novelah – s tem pa je bila načeta morala sinov.

To se deduje iz generacije v generacijo. Dodatna patologija pa priplava na površje šele v tretji generaciji. Tako je v Alzaciji, kjer se medvojna kolaboracija z Nemci "sebi navkljub" (fr.: malgré nous) in zaradi stroge francoske povojne reakcije nanjo, izraža v aktualni agresivnosti vnukov in pravnukov.

Še bolj očitno pa je to, kot bomo videli, pri nas. Komunizem kot razredna zavist

Komunizem, pravi Nietzsche, je kot ideologija temeljil na ressentimentu, kar je le druga beseda za zavist (vir). Taka omemba zavisti se pri Nietzscheju kot leitmotiv ponavlja, z ressentimentom je pojasnjeval suženjsko (hlapčevsko) mentaliteto.

Za hlapčevsko mentaliteto je značilna zgolj-reaktivna psihologija. Hlapci nimajo izvirne pobude. Odzivajo se na akcije drugih in poskušajo onemogočiti vsako pobudo. Sami pa je niso zmožni. Ko je vsaka tvorna pobuda v takem družbenem sobesedilu zatrta, ko vsi pod noge drugih le mečejo polena, je jasno, da taka družba ne more delovati. Nekateri podsistemi, na primer davčna uprava, pa iz istih razlogov lahko agresivno delujejo – prav na zavistni pogon.

Večina sistemskih problemov, ki jih ima danes Vzhodna Evropa, izhaja iz maščevalne uravnilovke, po Marxu poprej komunistične institucionalizirane zavisti 'nezgodovinskih' narodov. Militantni egalitarizem je v svojem bistvu agresivno in ljubosumno potlačenje sposobnih in kajpak zavistna škodoželjnost pri njihovem zaželenem uničenju. Militantni egalitarizem (uravnilovka) je bil konstitutivni del komunistične ideologije; šlo je za to, da se podre pozitivna korelacija med sposobnostjo in družbeno močjo. To je sistem na koncu tudi pokopalo. Dachauski procesi

Lep primer destruktivne zavisti nasproti 'buržoaznim' posameznikom so bili v Sloveniji dachauski procesi (vir). Kot primer lahko izpostavim neizrekljivo podlo ravnanje z mojim predhodnikom, profesorjem pravne filozofije dr. Borutom Furlanom. Tožili so ga njegovi lastni 'falirani' študentje, ki so mu tudi sodili. Profesor Furlan je bil po krivem obsojen na smrt, potem pogojno izpuščen, na koncu pa ga je drhal v Radovljici v samokolnici peljala proti Savi, kot pravi Košir (vir), da bi ga zvrnila vanjo.

Vem, da je Kučan še v osemdesetih letih naročil Bavconovo sebi uslužno (angl.: self-serving) študijo o dachauskih procesih, da bi se partija – pred spremembo režima! – pred očitki vnaprej zavarovala: še preden so bili ti zaradi režima sploh mogoči. Rudi Kocjančič, ki je moral to objaviti v Reporterju (vir), ima popolnoma prav.

Da profesorja Furlana ne univerza in ne pravna fakulteta nista spodobno rehabilitirali.in to, da je Bavcon kljub vsemu, kar je o njem razkril tudi Kocjančič, še vedno 'zaslužni' (zaslužen za kaj?) profesor na pravni fakulteti, dokazuje, da posledice zgodovinskega ressentimenta še zdaleč niso odpravljene. Živijo tu med nami še naprej: tudi lustracija jih ne bi odpravila. Občutek za pravičnost

Svoj občutek za pravičnost, če znate angleško, lahko preverite s psihološkim testom (vir).

Z zavistjo obremenjena osebnost ne more imeti občutka za pravičnost. Zahteve pravičnosti terjajo, da se od zavisti distanciramo. Za zavistne ljudi je po Freudu raven etične presoje bistveno nižja.

Med sodnicami in sodniki taka oseba nima kaj iskati. Toda, ker gre večinoma za globinsko zavist, je v pravnem diskurzu (tudi na ESČP) ni lahko dešifrirati. Taka zavist ni namenjena konkretni osebi, na primer pritožniku.

Nekateri ljudje so tako zavistno nasršeni, to je njihov psihopatološki način in se ga ne zavedajo. Ker nimajo občutka za pravičnost, v mnogih pravnih zadevah ne vedo, kaj bi storili. Preostane jim samo mehanična črkobralska "logika". Ta je značilna za pravosodje v Vzhodni Evropi.

Nehvaležnost je hujša od tatvine Nasprotje od zavisti pa je hvaležnost. Kdor je opravil z zavistjo, je zmožen hvaležnosti. Zavistnež pa iskrene hvaležnosti ni zmožen. Hvaležnost je zato značilna za zmagovalce (angl.: winners), ne pa tudi za poražence (angl.: losers).

Izogibajmo se torej nehvaležnežem! Kot pravi starozavezna modrost, nehvaležnost je hujša od tatvine.