Občutek otoka

Migrantska kriza nas je končno uvrstila v vzhodno Evropo, torej tja, kamor so nas porivali vseskozi, mi pa smo se branili, da mednje že ne spadamo.

1 / 2

2 / 2

Po četrt stoletja so razlike med socializmom s človeškim obrazom in komunizmom izginile in nihče več se jih ne spomni. Normalno je, da se v krizi vrnemo korak nazaj in tako skupaj s preostalimi člani nekdanje železne zavese hrepenimo po čvrsti roki, ki bo vse uredila.

Zanimivejše se mi zdijo zadeve, ki bi mogoče lahko bile bolj lokalne.

Tito vs. Rupnik Recimo protesti: tisti, ki so proti migrantom, so se zbrali pod belogardističnimi simboli, tisti, ki so za, pa pod komunističnimi. Ni mi jasno, kaj imata Rupnik in Tito z migracijskimi tokovi leta 2016. Sploh zato, ker v oklepanju simbolov ne vidim logike: partizani so se borili proti tujcem na naši zemlji, domobranci pa zanje – zdaj pa naj bi bilo nenadoma ravno obratno? Zakaj? Od kdaj?

Namesto resnega pogovora o tem, koliko priseljencev sprejmemo, smo se torej vrnili v drugo svetovno vojno.

Obsojeni na molk Mediji in družabna omrežja so proteste v Kranju obširno pokrivali (vir). Ko so hoteli mladoletnike brez spremstva namestiti v kranjski dijaški dom, se tam niso spopadli s svojimi vrstniki, marveč z njihovimi starši.

Priče pravijo, da so jurišale v glavnem mame. Brali smo vse o "burnem odzivu staršev dijakov, šole in tudi občine" – prav niti ene izjave pa nisem zasledil iz dijaških ust. Kaj ti mislijo? Čista in popolna skrivnost, molčeča, neobstoječa mladina.

Če povzamem na kratko: šest mladoletnikov je samih pripešačilo iz Afganistana, Sirije, Iraka, …, njihovi slovenski vrstniki pa so iz sosednjih ulic na soočenje poslali svoje mame.

Pravi slovenski junaki, zlomljeni že v puberteti, ko bi morali biti najbolj uporniški, glasni in slišani.

Gostoljubnost Najbolj zanimiva pa se mi zdi podmena, ki jo dostikrat preberem v komentarjih: strašno gostoljubni smo in do sedaj smo vse prišleke toplo sprejeli, ampak teh ... (vstavite poljubno grozeč izraz) ... pa ne bomo!

Ob takih trditvah se sprožim – že moj spomin pričuje povsem drugače. Mar niso še pred letom na šoli pretepali prišleka iz Bosne? (vir). Na srečo so vsaj ubežniki pred jugoslovanskimi vojnami imeli tu sorodnike, kajti če bi bili odvisni le od nas, bi tenko piskali.

Pa še nazaj, do izbrisanih, 25.671 ljudi, ki jih je za tujce naredila kar Peterletova vlada. Pa potem razni izpadi in napadi na prišleke, ki so bili v socializmu tabu in zato zaukazano medijsko prezrti (primer) in tako dalje.

Vas je naša podlaga Majhen narod na prepišnem terenu pod tujo oblastjo seveda ne more gostoljubno sprejemati tujcev – potujčiti ga hočejo, iztrebiti, uničiti, potopiti in vse, kar počne, je odpor do vsakega, ki ga ima za vsiljivca. Vsiljivci so pa vsi, ki jih ne pozna že vse življenje.

To je mentaliteta vasi in če se nekdo preseli, je zaznamovan za vse življenje in še za naslednje generacije – najpogostejši slovenski priimek je seveda Novak (vir), torej nova oseba, prišlek. Na Bledu z izrazom ločijo, kateri generaciji prišlek pripada, menda je tako tudi v Tržiču. Pa sem navedel primera mest, prvo naj bi bilo celo kozmopolitsko turistično itd.

Vaška mentaliteta se trudi za občutek otoka, torej samostojne celote, ki je iz sveta izvzeta in je svet ne zadeva (Se spomnite izjave, da svetovna kriza k nam ne bo prišla?). Nikogar ne potrebujemo in nočemo, če pa nevihta razbije kakšno ladjo na naših čereh, bomo pograbili tisto, kar lahko.

Mentaliteta vasi je skrajno egalitarna, v strašni paniki, da ne bi kdo izstopil. Preberite Jantejeva pravila (tule) skandinavskega pisatelja Aksla Sandemosa. Skoraj sto let so stara, a brez škode se jih lahko naučite na pamet. Ni čudno, da njegov roman ni preveden v slovenščino.

Raziskave kažejo, da je večina mestnih Slovencev potomcev priseljencev z vasi, v mestih živijo z odporom (vir), vas idealizirajo oziroma so od staršev podedovali poveličevanje zlate dobe vasi. A staršev nikoli niso vprašali, zakaj so vas zapustili, če jim je bilo tako lepo.

Povsod po svetu zeva prepad med ruralnim in urbanim, res pa je, da je pri nas urbanega izjemno malo, le za središča nekaj večjih mest (primer). Od tu pa je težko imeti realen pogled na celoto. Da o vladi, ki je v samem središču središča, ne govorim – kako skrajno slabo Cerarjeva vlada komunicira z javnostjo in kako je javnost pripravljala na prihod migrantov, bo šlo v bogato zgodovino slovenskega amaterizma.

Ameriška vlada je med drugo svetovno vojno najela najboljše antropologe (Ruth Benedict, Margaret Mead …), da so se ukvarjali z značilnostmi nasprotnikov in zaveznikov, pri nas pa imamo računovodjo Mramorja in etika Cerarja in to naj bi bilo dovolj. Realnost kaže, da ni.

Zdajle se mi je pred očmi živo narisal prizor, ki sem mu bil priča prvi dan letošnjega šolskega leta. Proti avtobusni postaji v Ljubljani gresta dijaka, vračata se s svojega prvega dne v novi šoli. Nasproti prihaja črnec z nahrbtnikom. Dijaka se spogledata in začneta dregati. Šli so drug mimo drugega.

Dijaka sta navdušena, v živo sta videla temnopolto osebo! V nekem slovenskem naselju bo to verjetno dogodek dneva, zgodba, ki jo je vredno povedati.

In zdaj naj tja nenadoma pride kar šest Sircev, recimo!

Uvoz, izvoz Nehajmo si lagati in povejmo si resnico: nismo družba, ki tujce sprejema, marveč družba, ki lastne ljudi daje.

Ko traja histerija proti prihodu nekaj deset prosilcev za azil, je "v tujini 13 tisoč mladih Slovencev, kar tretjina visoko izobraženih" (preberite). To je že stoletja staro načelo delovanja, vsaj od Trubarja dalje. Zakaj pa mislite, da je Slovencev tako malo? Vsi ti krepki dedci in plodne ženske komaj sproti naredijo toliko otrok, kot jih tujina hvaležno vzame. Mi otroke delamo za izvoz. Tujega nočemo, svoje dajemo.

Skratka, otroke ščitimo pred tujimi rasami in narodi, pred migranti, da lahko varno odrastejo in se izselijo, postanejo migranti in živijo skupaj z vsemi mogočimi rasami in narodi. To štejemo kot uspeh. Zadovoljno kimamo, ko se naši mladi migranti na Facebooku oglašajo iz tujih velemest in se zgražajo nad migranti v Sloveniji. Dobro smo jih vzgojili.

Turistični migranti Dobro, migrantov ne maramo in nočemo. Amen.

Strinjamo pa se, da imamo čudovito naravo in zaradi nje bi si zaslužili, da smo turistična velesila, mar ne?

A ko sem lani pisal o turizmu (preberite), sem z začudenjem ugotovil, da ga je pol v bankrotu in če ne bi bilo središča Ljubljane, bi ostala le težka žalost.

Zastavljam razmisleka vredno vprašanje: mar turisti niso neke vrste prišleki?

So, veste.

Preberite povzetek pričevanja, ki ga je dr. Ahmed Pašić objavil 25. aprila 2014, torej precej pred migrantskimi strahovi: "Danes je imela moja žena predavanje o Singapurju na OŠ na Bohinjski Beli. Multikulturnost, širjenje obzorij in znanja. Povabili so jo skupaj z dekletoma iz Kostarike in s Kube, ki obe živita v vasi. Prišli smo bolj zgodaj, zato smo čakali pred šolo.

Avtomobili, ki so šli mimo, so vozili bolj počasi, vozniki gledajo. […] Potem pa pride policija. Ne boste verjeli, celo dva avtomobila! […] Eden od policistov je rekel, da so prejeli dva klica sosedov blizu šole, da 'se po vasi sprehajajo sumljive osebe'. Jaz z otrokom in vozičkom v vasi sem sumljiv? Ali tri dekleta malo temnejše polti pred šolo?"

Vedeti morate, da so to turistični kraji, to ni zakotje. Na srečo vsaj sile niso vzeli v lastne roke, tako kot je bil običaj v 19. stoletju, kjer so meščani, ki so zašli v vas, takoj dobili batine, saj je treba pretepati tiste, ki nič ne delajo (Puhar, 2004). Ne spreglejte razlage: tako kot migranti tudi turisti nič ne delajo. Naši pogumni fantje pa se od dela odtrgajo, da lahko nadzorujejo, kdo dela in kdo ne – ter zadnje tepejo.

Skratka, radi bi turista, ki je belec, oblečen kot mi, iste vere kot mi in bi pridno delal – ups, ne, ker potem bi bil pa ekonomski migrant, teh pa nočemo!

Ne vem za preostale dele Slovenije, a kot dolgoletni prebivalec Gorenjske vam lahko zatrdim, da bi vsaka strategija turizma na tem koncu morala temeljiti na izhodišču, da turistov, kot vseh drugih prišlekov, v resnici nočemo.

Saj poznate tisto staro čudenje, čemu turisti ne bi poslali le denarja, kaj morajo hoditi k nam?

Živalski migranti "Bober je bil pri nas – kot v številnih drugih evropskih državah – že popolnoma iztrebljen. […] Iz sosednjih držav se je tako bober v devetdesetih letih vrnil tudi k nam. […] Prejšnji teden je lastnik zemljišča na obrežju potoka Radulja na Dolenjskem z bencinom polil domovanje družine bobrov in ga zažgal." (vir)

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Planet Siol.net.

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano