Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Janez Šušteršič

Četrtek,
2. 6. 2016,
7.22

Osveženo pred

6 let, 6 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Orange 7,73

9

Natisni članek

seniorji ekonomija denar proračunski primanjkljaj kolumna

Četrtek, 2. 6. 2016, 7.22

6 let, 6 mesecev

O proračunskih nacistih in visoki ekonomski znanosti

Janez Šušteršič

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Orange 7,73

9

denar evro | Foto Thinkstock

Foto: Thinkstock

Letos res nisem nameraval komentirati slovenskih proračunskih načrtov in bruseljskih odzivov nanje, saj me počasi že bolijo prsti od nenehnega pritiskanja tipk za kopiranje in lepljenje. Zgodba se namreč vsako leto ponavlja.

Potem pa sem nekako zaznal, da se v razpravah o proračunu dogaja nekaj zabavnega in sem si jih pobližje ogledal. Oko so mi najprej pritegnili sklici na blog Jožeta P. Damijana, ki je članek prvega namestnika predsednika računskega sodišča, objavljen v Financah, označil za gnusno neumen pamflet, avtorja pa ozmerjal z računovodjo in pravnikom ter njegovo zagovarjanje fiskalnega pravila primerjal z ravnanjem nemških vojnih zločincev.

Ne vem, če ste opazili, s kakšnim veseljem ekonomisti besedi računovodja in pravnik uporabljajo kot psovki. Računovodje očitno pridejo prav samo takrat, ko je treba "optimizirati" davke, pravniki pa, ko si je treba umiti roke zaradi nezakonitih dodatkov za stalno pripravljenost od nočnega dela na smrt izmozganih profesorjev. Če si drznejo reči kako besedo o ekonomiji, pa se jih hitro razglasi za neuke in pošlje v kot.

Mimogrede, Jorg Kristijan Petrovič, ki je Jožeta P. Damijana tako razjezil, je ekonomist in revizor, ne pravnik ali računovodja.

Bi bila polemika jasnejša brez zmerjanja?

Profesorju Damijanu je treba priznati, da ostaja zvest samemu sebi. Čeprav je spremenil veliko svojih stališč – s čimer načeloma ni nič narobe –, je ohranil mladostniško vehemenco, s katero jih vedno znova zagovarja.

Toda pustimo trivialnosti ob strani in si poglejmo racionalni del polemike.

Petrovič je v članku opozoril, da vlada v Programu stabilnosti za prihodnje leto ne načrtuje tolikšnega znižanja proračunskega primanjkljaja, kot bi ga morala glede na evropska pravila ter slovensko ustavo in njen izvedbeni zakon. Kot zagovorniku uravnoteženih javnih financ se mu je to zdelo vredno vsake kritike in morda celo ustavne obtožbe.

Damijan je v svojem blogu pojasnil, da je metodologija, ki jo Evropska komisija uporablja za izračun zahtevanega znižanja primanjkljaja, nezanesljiva in škodljiva. Zato je bolje narediti malo večji primanjkljaj in s tem spodbujati gospodarstvo, kot pa se slepo držati pravil, ki imajo trhle metodološke temelje in lahko državo prisilijo v napačno politiko.

Damijan v žaru polemike ni omenil, da je tudi Petrovič sam omenil nezanesljivost metodologije in pismo, ki so ga glede tega spisali finančni ministri nekaterih držav. Petrovič je tudi poudaril, da je Evropska komisija kritike neformalno upoštevala, saj od Slovenije zdaj zahteva manjše znižanje primanjkljaja kot prej – toda še vedno veliko več, kot v Programu stabilnosti načrtuje vlada.

Glede šibkosti metodologije se popolnoma strinjam. Različne ugledne ustanove (Evropska komisija, OECD, IMF, UMAR), pa tudi ministrstvo za finance, imajo vsaka svoj izračun, kolikšno znižanje primanjkljaja bi ustrezalo veljavnim fiskalnim pravilom. Še več, te številke se iz leta v leto močno spreminjajo in to tudi za že pretekla leta, ne samo za prihodnost. Enako velja tudi za druge države.

Toda vprašati se moramo nekaj drugega.

Bi bile odločitve boljše brez metodologije?

Zdi se, da se večina ekonomistov, vključno z Jorgom in Jožetom, strinja, da je pametno, če država v dobrih gospodarskih letih ustvari proračunski presežek oziroma finančno zalogo, ki jo v slabih letih porabi za spodbujanje gospodarstva.

Toda ravno zato, ker se glede tega strinjamo, moramo nekako ugotoviti, ali bo leto, za katero se načrtuje proračun, dobro ali slabo, koliko boljše ali slabše bo glede na tekoče in prejšnja leta ter kakšen bi bil glede na to primeren proračunski presežek ali primanjkljaj. Načinov, kako to izračunati, je več, noben pa ni prav posebej zanesljiv ali natančen.

Skratka, imamo splošno načelo, ki je dovolj jasno preneseno v pravne akte, nimamo pa dobre metodologije, ki bi pravni zapis enoznačno prevedla v natančne proračunske cilje. Privzgojeni instinkt ekonomistov v takšni situaciji je, da začnejo iskati in razvijati boljše metodologije. Tudi zdajšnja je v bistvu nastala kot odgovor na ekonomsko precej nesmiselna in toga številčna pravila o največ 3-odstotnem primanjkljaju in največ 60-odstotnem javnem dolgu.

Toda zdi se, da Damijan kot rešitev predlaga manj in ne več metodologije. Vsaj tako razumem njegov predlog, da naj bi namesto slabih metodologij uporabljali biblično razodetje o izmenjavanju let debelih in suhih krav. Namreč. če to priporočilo vzamemo resno, potem se hitro ujamemo nazaj v isto zanko, da je pač treba nekako ugotoviti, kako debele ali suhe bodo prihodnje leto krave in da za to niti na ekonomskih niti na kmetijskih inštitutih nimajo dobrih metodologij.

Njegovo priporočilo zato razumem bolj v smislu, naj se nehamo ukvarjati z zapletenimi izračuni in se raje zanesemo na bolj preproste ekonomske kazalnike in približne izračune, kaj nam ti kazalniki lahko namignejo glede smiselnega proračunskega primanjkljaja. Z drugimi besedami, od podrejanja ekonomske politike jasnim pravilom se raje vrnimo nazaj k vodenju politike zgolj po ohlapnih načelih in po občutku.

To nas pripelje do naslednjega pomembnega vprašanja.



Bi bila ekonomska politika boljša brez pravil?

Praksa ekonomske politike že dolga leta dokazuje, da na njene odločitve veliko bolj kot dober občutek, trezna presoja ali resni izračuni vplivajo politične kalkulacije, interesne skupine, človeške slabosti in luknje v znanju odločevalcev. Prav zato že nekaj desetletij prevladuje prepričanje, da je ekonomsko politiko bolje podrediti v zakon ali ustavo zapisanim pravilom, kot pa jo prepustiti trenutnemu navdihu vsakokratne vlade in razodetjem njenih svetovalcev.

Res so izkušnje s pravili pokazale, da niso vsa enako dobra in da niso vsa primerna za vse možne situacije, in tudi to, da je splošna pravila, če niso zelo preprosta, izjemno težko metodološko korektno prevesti v natančna navodila za ravnanje. Toda to še ne pomeni, da moramo pravila vreči v staro šaro in se vrniti nazaj v svet poljubnih odločitev bolj ali manj sposobnih in vplivnih finančnih ministrov.

Naj vam to ponazorim s primerom, ki približno ustreza zdajšnjim slovenskim razmeram.

Finančni minister, ki je dolžan spoštovati ustavno fiskalno pravilo, dobi na mizo tri izračune, za koliko bi moral naslednje leto znižati primanjkljaj, da bi ravnal skladno z ustavo. Izračuni se močno razlikujejo, njihov razpon je od okoli odstotka BDP do tega, da mu ni treba narediti skoraj ničesar. Izračuni so narejeni na približno enak način in noben med njimi ni metodološko boljši od drugih.

Kako naj se minister odloči, po katerem od treh različnih priporočil se bo ravnal? Lahko se odloči po svojem občutku, kaj je glede na trenutne gospodarske razmere najbolj smiselno. Lahko se odloči glede na svoja splošna prepričanja, kaj je dobra proračunska politika. Lahko se odloči tudi tako, da si kar najbolj olajša življenje – manjše znižanje primanjkljaja pomeni manj prepirov z drugimi ministri, lažja koalicijska usklajevanja in manj popadljive socialne partnerje.

Toda karkoli bo naredil, bo storil napako – preprosto zato, ker noben izračun ni povsem pravilen in tudi tega, kateri je najmanj napačen, ni mogoče ugotoviti. A vendar: če je pri svoji odločitvi vezan na fiskalno pravilo in kakršno že koli metodologijo, bo njegova napaka vsaj ostala znotraj nekega vnaprej opredeljenega območja. Če pravil in metodologije sploh ne bi bilo, pa bi lahko naredil karkoli – in zelo verjetno je, da bi bila napaka pogosto še večja.

Če torej pri odločitvah ekonomske politike vedno naredimo tudi napako, ker pač ekonomski sistemi niso cernski pospeševalnik, si moramo postaviti še zadnje v nizu vprašanj.



V čigavo škodo se je bolje zmotiti?

Če se minister odloči za izjemno majhno znižanje primanjkljaja, tako kot se je naš, se skoraj gotovo zmoti v škodo stabilnosti javnih financ, toda morda naredi nekaj dobrega za gospodarsko rast. Če bi se odločil za najvišje od priporočenih znižanj primanjkljaja, bi bilo to za javne finance naravnost odlično, morda pa bi nekoliko zavrlo gospodarsko okrevanje.

Katera napaka je manj slaba? Vprašajmo Jorga in Jožeta.

Jože bi se skoraj gotovo odločil za najnižje možno znižanje primanjkljaja v okviru danih pravil ali pa še za malo manj, ker pravila zanj niso tako zelo pomembna. Kot ekonomsko utemeljitev za takšno odločitev bi navedel članke o fiskalnem multiplikatorju, ki dokazujejo, da višji primanjkljaj spodbuja gospodarsko rast in s tem na malo daljši rok tudi pozitivno vpliva na javne finance. Toda pri tem bi se spet ujel v lastno zanko, kajti metodologije in ocene spodbudnih učinkov primanjkljaja na rast niso nič kaj bolj zanesljive, enotne in prepričljive od metodologij in ocen, na katerih temeljijo bruseljska priporočila, ki jih tako zelo močno zavrača.

Jorg bi se, nasprotno, verjetno odločil za najvišje priporočeno znižanje primanjkljaja. Svojo odločitev bi najbrž utemeljil s prepričanjem, da le spoštovanje trdnih pravil lahko zagotovi potrebno finančno disciplino in brzda javni dolg ter da je zadolževanje na škodo prihodnjih generacij dopustno le, če zanj obstajajo močni in prepričljivi razlogi. Močnih in prepričljivih razlogov, da je potrebno ob dvo- ali triodstotni gospodarski rasti vzdrževati skoraj triodstotni proračunski primanjkljaj, pa ni.

Kdo od njiju ima prav? Jaz bi glasoval za Jorga. Kdo drug bi glasoval za Jožeta. Morda tudi zato, ker se pobalinsko zmerjanje in profesorsko sklicevanje na slavne ekonomiste bere bolje od sklicevanja na evropske direktive in slovensko ustavo.

Toda v resnici ne gre niti za pravni okvir niti za ekonomsko znanost. Gre preprosto za to, kaj se vam – po znanju in občutku, predvsem pa po vrednotah – zdi odgovorna in smiselna ekonomska politika. Glede tega ima seveda vsak svoj prav. Vse retorične (ne)spretnosti ter sklicevanja na vire z večjo avtoriteto od lastne služijo zgolj temu, da se lasten prav naredi bolj prepričljiv za druge.

V demokratičnih sistemih z zdravo politično konkurenco prevladajo enkrat eni, drugič drugi pogledi na ekonomsko politiko. Če ob demokraciji delujejo tudi učinkoviti nadzorni mehanizmi ter sistem zavor in ravnovesij, se bodo storjene napake pozneje nekako popravile in na dolgi rok se bo vse skupaj za silo izšlo. Toda če demokracija in politični sistem ne delujeta, pa vam ne morejo pomagati niti občutek niti pravila, še najmanj pa ekonomska znanost in njene metodologije.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Ne spreglejte