Kaj nas briga, če policisti lovijo ministre

Ne vem, koliko vas je vznemirila novica, da so policisti namerno postavili zasedo ministru, s katerim se pogajajo o plačah. Vsekakor je vznemirila predsednika vlade. Tako zelo, da se je odzval z njemu sicer povsem tujo hitrostjo, odločnostjo in jasnostjo. 

Takoj je sklical sestanek na najvišji ravni, ugotovil, da so dejstva nesporna, in zahteval odgovornost. Le nekaj dni za tem so policisti prejeli izredne odpovedi.

Bi ravnal enako, če bi policisti načrtno postavili zasedo osebi N. N. iz sosednje vasi? Ali če bi bil šef policijskega sindikata podpornik SMC in bi se javno pokesal za svoja dejanja?

Ne, seveda ne. Toliko ga zdaj že poznamo.

To je tisto, kar bi vas pri tej novici moralo vznemiriti. Prepričan sem, da policisti – in še kdo drug: tožilci, inšpektorji, uradniki in tudi novinarji – pogosto načrtno lovijo ljudi, ki so jim iz takšnega ali drugačnega razloga zoprni. 

Ampak politikov to ne briga. Njih zloraba pooblastil skrbi samo takrat, kadar je uperjena proti njim in njihovim. Ker si domišljajo, da je prav njihova nedotakljivost – in ne nedotakljivost pravic vsakega človeka – temelj demokracije in pravne države.

V resnici pa so to samo politična jajca, ki nam jih mečejo naravnost v oči, da ne bi videli, kako sistem v resnici deluje.

Tako deluje sistem

Sistem deluje točno tako, kot smo videli v izsekih pogovorov iz policijske Knjige obrazov*. Brez mask, tokrat.

Od policistov seveda pričakujemo, da bodo nadzorovali alkoholiziranost voznikov. Pričakujemo tudi, da bodo to počeli tam in takrat, ko je verjetno, da bo veliko ljudi popilo preveč. Ne pričakujemo pa, da se bodo organizirali tako, da bi v nadzor ujeli točno določeno osebo, in to iz nekih povsem drugih razlogov.

Toda podobno počnejo tudi mnogi drugi, ki imajo kakšna pooblastila ali moč.

Od novinarjev recimo pričakujemo, da bodo pisali o stvareh, ki se njim in še komu zdijo sporne. Ne pričakujemo pa, da bodo, če pišejo na primer o profesorskih honorarjih, ves čas pisali samo o eni osebi, tako kot zadnje dni pišejo o Bojanu Dobovšku. Ker potem upravičeno sklepamo, da ne pišejo zaradi želje po odkrivanju nepravilnosti, ampak iz nekih drugih razlogov.

Tudi od inšpektorjev pričakujemo, da bodo izvajali nadzor in ugotavljali kršitve predpisov. Toda če vsi naenkrat prihrumijo v isto podjetje in po tekočem traku pišejo kazni za stvari, ki jih drugje mirno prezrejo ali sploh ne preverjajo oz. niso nezakonite, upravičeno sklepamo, da to počnejo iz razlogov, ki nimajo zveze z njihovimi zakonskimi pooblastili.

Novinarski članki o politiki in gospodarstvu pogosto še najbolj spominjajo na čenčanje izpod havb v primestnem frizerskem salonu. Novinarski članki o politiki in gospodarstvu pogosto še najbolj spominjajo na čenčanje izpod havb v primestnem frizerskem salonu.

Tudi od uradnikov pričakujemo, da bodo vodili postopke tako, da ljudem in podjetjem, ki ne izpolnjujejo pogojev, ne bodo izdali dovoljenj ali drugih odločb, za katere so prosili. Toda če nekateri dobijo pozitivne odločbe mimogrede, drugi pa nanje čakajo več let ter morajo vmes prinašati vedno nova dokazila in dokumente, nam je jasno, da uradniki vodijo postopke iz nekih svojih čisto posebnih razlogov.

Tudi od tožilcev in kriminalistov pričakujemo, da bodo preganjali ljudi, ki so verjetno počeli kaj nezakonitega. Toda ko na hišno preiskavo prva pride ekipa posvečene televizije, ovadbe in obtožnice pa so v medijih prej kot pri uradnem naslovniku, nas mora bolj kot vsebina obtožb zanimati, zakaj je do preiskave in obtožnice sploh prišlo.

Če malo pomislite – ali prihodnjih nekaj tednov načrtno spremljate dogajanje v državi skozi zgoraj opisano optiko –, boste sami hitro našli ogromno primerov, ki ustrezajo tem opisom. 

Seveda tudi od nadrejenih pričakujemo, da se bodo na vsak tak primer odzvali odločno in hitro ukrepali. Če se odzovejo samo takrat, ko gre za ministra, upravičeno sklepamo, da je šlo tudi pri njihovem odzivu za neke povsem druge razloge.
 

Komu služi sistem?

Ljudje, ki jim je približno jasno, kako stvari delujejo, ponavadi sklepajo, da mora v ozadju stati nekdo, ki skrbno vleče nitke, na katere so privezani (nekateri) uradniki, inšpektorji, novinarji, kriminalisti in tožilci, ter s tem uresničuje neki svoj politični in finančni načrt.

Po mojem mnenju so stvari bolj zapletene.
Razlogi, zaradi katerih se ljudje z določeno močjo spravijo na točno določene tarče, so zelo različni. Pogosto gre za pritlehne, toda zelo človeške motive, kot so osebne zamere, zavist ali uživanje v dokazovanju lastne pomembnosti in izživljanju nad drugimi. Lahko jim gre tudi za pet minut slave, ki jo užijejo ob medijskem poročanju o njihovih akcijah, ali za dokazovanje šefom, kako pridno in vestno opravljajo svoje delo. 

Ali pa za čisto osebne simpatije in odpor do določenih ljudi, zaradi česar novinarski članki o politiki in gospodarstvu pogosto še najbolj spominjajo na čenčanje izpod havb v primestnem frizerskem salonu. 

Ljudje, ki jih pri njihovem pisanju, preiskovanju, nadziranju, izdajanju odločb in sestavljanju obtožnic vodijo takšni motivi, so seveda dovzetni za namige raznih drugih ljudi, s katerimi kdaj spijejo kakšno kavo. Tudi ti prišepetovalci so lahko zelo različni, včasih samo znanci, ki želijo škodovati konkurentu, sosedu ali komu drugemu, ki se jim je zameril, pogosto pa so to piarovci, neformalni lobisti, odposlanci različnih interesnih skupin in finančnih omrežij ter seveda zaupniki vplivnih politikov za posebne naloge.

Ljudi, ki lahko kdaj povlečejo kakšno nitko, je torej veliko, in tistih, ki se jih da povleči, tudi. Seveda so nitke različno močne in tudi stopnja "potegljivosti" privezanih je različna. Najhujši so tisti, ki jih sploh ni treba vleči, ker sta jih že potegnila njihova lastna pristranskost in lažni občutek, da lahko vplivajo na igre, ki so večje od njih.

Na koncu iz vsega tega dobimo sliko sistema, v katerem "naši" ves čas preganjajo "njihove", nato pa njihovi v naslednjih korakih postopka, v naslednjem mandatu ali v drugem mediju zaščitijo svoje in sprožijo povračilne ukrepe proti našim. Pri tem so seveda "naši" in "njihovi" enkrat eni in enkrat drugi, odvisno od zadeve in tega, kdo je prvi povlekel nitko. 

Največja napaka policistov, ki so lovili ministra in gotovo dobro vedo, kako sistem deluje, je bila – poleg puščanja sledi na internetu –, da so očitno delali na lastno pest, ne pa po namigih koga, ki bi jih lahko zaščitil pred izgubo službe in poskrbel, da bi zadeva v medijih pravočasno potihnila.
Ljudi, ki lahko kdaj povlečejo kakšno nitko, je veliko, in tistih, ki se jih da povleči, tudi.

In kaj nam pomaga, če o vsem tem pišemo?

Pravzaprav nič. Ker imajo od takšnega delovanja sistema vsi vplivneži kdaj kakšno korist, lutke pa svojo zabavo in drobne nagrade, nihče nima interesa, da bi ga skušal spremeniti. Sistem, ki dobro služi najmočnejšim interesom v družbi, se ne bo spremenil samo zato, ker je nekdo napisal, kako v resnici deluje.

Naj vam to pojasnim s primerom.

Pred časom sem nekaj dni podrobno študiral zapisnike s sodne obravnave nekega novinarskega članka in izjave novinarjev na tej obravnavi so bile zame tako razkrivajoče, kot je bilo za javnost dopisovanje policistov na Facebooku. O načinu delovanja slovenskih novinarjev sem nato napisal eno svojih najodmevnejših kolumn. Nekateri novinarji so mi čestitali in potrdili, da je točno tako, kot sem napisal, pokojna Špela Šipek je imela dovolj poguma, da je to napisala tudi na Twiterju.

Se je zaradi tega kaj spremenilo? Seveda ne. Novinarka, ki je sodelovala pri članku, zaradi katerega je bil njen kolega obsojen žaljive obdolžitve na podlagi neresničnih navedb, je še vedno ljubljenka slovenske levice. 

Neka druga novinarska trojica, ki sem jo pri pisanju tudi imel v mislih, je po zaprtju Dnevnikovega frizerskega salona podpisala pogodbo s Siolom. Marko Crnkovič je namignil, da jim je pri tem pomagal predsednik Telekomovega nadzornega sveta Borut Jamnik. Ne vem, toda sliši se vsaj tako verjetno kot kakšni njihovi članki.

No, omenjeni trojici so pogosto očitali, da je pisala o raznih lumparijah v gospodarstvu, samo o Dnevnikovem lastniku Bojanu Petanu je previdno molčala. Iz lastne izkušnje vam lahko zagotovim, da bo tako tudi na Siolu, samo da je lastnik drug.

Ko sem se dogovarjal za pisanje na Siolu, so mi namreč poslali v podpis pogodbo, kjer je bil vključen tudi člen, da s svojim ravnanjem ne bom škodoval poslovnim interesom in ugledu izdajatelja in z njim povezanih oseb. Povedal sem jim, da raje pišem samo še po zidovih kot omejen s takšno pogodbo, in določbi smo se nekako izognili. Zato o njej tudi lahko pišem – če bi ostala v pogodbi, bi bila namreč poslovna skrivnost, pa še ugledu izdajatelja bi škodil s pisanjem o njej. 

Sem se pa ob tem vprašal, koliko slovenskih novinarjev in urednikov ima v svojih pogodbah podobne določbe. Zanimalo me je tudi, koliko mojih kolumnističnih kolegov je takšno določbo mirne duše podpisalo. Spraševal pa jih raje nisem, ker bi jih rad še naprej z veseljem prebiral.

In vidite, točno zato, ker vsi enkrat pridemo do točke, ko smo raje vljudni ali postanemo preračunljivi, namesto da bi nekaj bevskali in slišali samo lasten odmev, sistem lahko deluje tako, kot deluje. 

*Facebook.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Planet Siol.net.