Konec šolskega leta: ni naporna šola, ampak tisto, kar pride zraven

Stampedo rojstnih dni, koncev dejavnosti in razrednih piknikov. Končni testi so lažji del zgodbe.

V zadnjem mesecu sem svoje tri sinove peljala na devet rojstnodnevnih praznovanj. Če se prav spominjam, so na dve šli vsi trije, na tri samo mlajša dva, na preostanek pa vsak posebej. Nekaj praznovanj se je odvijalo sočasno, kar od človeka zahteva nemogoče, ker moraš biti na dveh koncih ob istem času. Potrebuješ pomoč, kar pomeni, da moraš v vso to norišnico vplesti še eno osebo. V praksi je to videti tako, da ves mesec križariš med Lumpi parkom, živalskim vrtom, Atlantisom, Mostecem in še kakšno bolj eksotično lokacijo, ki ponuja animacije za rojstni dan. Vmes kupuješ darila. Vsako leto si rečeš, da jih boš kupil na zalogo in s tem prihranil nekaj časa, ampak potem pomisliš, da bo na računu trimestna številka in da je to preveč. Zato isti znesek porabiš postopoma. Na koncu nimaš pojma, koliko si zapravil in ti je malo lažje pri srcu.


Obdarovanje učiteljev: obsedno stanje najprej na spletu, potem pa še v živo
Ravnatelj: Danes je dober uspeh zelo slab uspeh in to je velik problem. Biti dober pomeni biti dober in pika.

 


 

Vabljenje vsepovprek

Imaš rojstne dneve, na katere je povabljen ves razred. Otrokom zaman razlagaš, da se na praznovanje povabi samo najboljše prijatelje, ki jih ne more biti 25, poleg tega zagotovo niso vsi zbrani v enem samem razredu. Ampak oni vseeno hočejo na vse zabave. Ker potapljanje in skakanje v bazen sredi BTC je zakon, prijateljstvo gor ali dol.

Potem so tukaj še rojstni dnevi, na katere so povabljeni vsi otroci iz razreda, poleg njih pa še starši in bratje ter sestre. Včasih se pridružijo celo učitelji! Raje sploh ne pomislim, koliko je to enih ljudi. Saj po eni strani je lepo, da povabiš vse po spisku, ampak meni se vseeno ne ljubi družiti z ljudmi, ki jih ne poznam in mi prav nič ne pomenijo. Še za tiste, ki mi, za moje ljudi,  komaj najdem čas.

Letos smo bili odlični

Če tako razmišljaš, si čuden. Sploh pa, če to poveš naglas. Letos je ena mama pripomnila, da sem zategnjena, ker svojemu otroku (in sebi) ne privoščim zabav v tem stilu. Ampak jaz v tem res ne vidim smisla. Po mojem mnenju šolski razred sestavljajo učenci, ne pa tudi njihovi starši, bratje, sestre, učitelji pa sploh ne. Če si včasih rekel, da se v nekem razredu dobro razumejo, je to pomenilo, da se dobro razumejo otroci. Starši se pa med sabo večinoma sploh niso poznali. Ne vem, kdaj so se pojavili ti križem kražem odnosi in čemu pravzaprav služijo. Ni čudno, da potem mame, namesto da bi na koncu leta rekle, da je bil njihov otrok odličen, govorijo v množini: "Letos smo bili pa odlični!" Šolske ocene in uspeh očitno niso več delo in skrb otrok, ampak cele družine. Ne čudim se, da potem na informativnih dnevih za srednje šole in celo fakultete v razredih in predavalnicah zmanjka prostora.

Bosi med službo

Včasih ni bilo koncev vseh dodatnih dejavnosti, ki so se jih otroci v šoli šli poleg običajnega pouka. Letos smo bili starši povabljeni na konec plavalnega tečaja, ki ga izvajajo v prvem razredu. Bosi, sicer pa oblečeni za v službo in s prenosnimi računalniki pod roko smo med službenim časom debelo uro opazovali, kako naši otroci plavajo gor in dol po bazenu. Pravzaprav je bilo kar malo smešno. Pa še ničesar novega nismo videli. Prišli smo pa kljub temu vsi, saj nihče ni želel, da bi bil njihov otrok edini brez starša na tribuni. Nekaj dni pozneje je bil na sporedu še prikaz rolanja. Prav tako sredi delovnega časa. Človek komaj verjame, da nam v službah vse uspe urediti, da lahko manjkamo. Ne bi se čudila, če zaradi tega kdo celo vzame dopust. Ker tega, kako se tvoj otrok na rolerjih odpelje z enega konca šolskega igrišča na drugega, se pa res ne sme zamuditi.

Končno počitnice

Šolskega leta je hvala bogu konec. Z vsakim delom svojega telesa pričakujem poletni počitek. Utrujena sem. Pa ne od kontrolnih nalog, ki 'smo' jih pisali skozi šolsko leto, niti od domačih nalog, ki 'smo' jih morali narediti. Utrujena sem od vseh zgoraj omenjenih kolobocij, ki te doletijo kot starša šolajočih se otrok.

Počitnice bodo super. Veliko se bomo družili  med sabo in z ljudmi, ki jih imamo radi. Zagotovo bomo tudi plavali in se z rolerji vozili gor in dol po ulici. Pa ves čas bomo bosi hodili naokrog. Ker temu so namenjene počitnice. Prekrasno poletje želim tudi vam in se beremo spet septembra.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Sorodne vsebine

Komentarji

12
  • tanja+ / 25.06.2016. ob 21:17

    Mislim, da se nekateri povsem zgrešili bistvo tega prispevka. Avtorici njeni otroci niso odveč. Je pa budno kritična nad vsiljenim načinom preživljanjem ''prostega časa'' otrok in staršev ... in ta pogosto ni več pristen, sproščujoč. Izven okvirjev predpisanih vzorcev druženja otroci in starši laže zadihamo in uživamo skupaj. Tina, čestitke za tale realen pogled na današnje starševstvo.

  • nataradž / 25.06.2016. ob 17:05

    res čudno, da se je vsebina ameriških filmov preselila v tvojo glavo, morda v paketu s tem 'vzorom sanjskega sveta' pride še kaj...pred končno streznitvijo če ljudje ne znajo več živeti razsodno - po zdravi pameti, pa naj živijo obrnjeni na glavo...bog pomagaj ujetnikom krasnega novega sveta

  • bralec / 26.06.2016. ob 09:07

    Napisal sem, da s tem jamranjem v članku ne spreminja ničesar, ampak se izkazuje kot hinavka. Na te prireditve hodi, potem pa pljuva po njih. Mi smo te zadeve že zdavnaj popucali in tudi naš krog staršev. Znamo se zrelo dogovoriti in takih bedarij, kot jih ta opisuje, ni. Ona tega očitno ne zna, potem pa jamra, kako vsi starši tako ravnamo. Fuj.

Prikaži vse

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano