Petek, 28. 10. 2016, 12.23
6 let, 6 mesecev
Država, v kateri vlada zakon džungle
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
7,50
30
Se kdaj vprašate: ali sem varen pred državo? Ali se lahko krivice, o katerih dnevno slišim, da so jih storile institucije te države, zgodijo tudi meni?
Vse več ljudi, s katerimi se kot novinar in urednik pogovarjam, mi predstavlja projekte in podjetniške ideje. Občutek imam, da se v Slovencih prebuja želja po ustvarjanju, želja po tem, da bi bili s svojim delom uspešni. Lahko, da je to še vedno manjšina, morda le nevede iščem ustvarjalne sogovornike in se izogibam zagrenjenim, tega ne znam presoditi. Moj vtis je, da se globoko v sebi zavedamo, da si želimo živeti v okolju, ki bo nagradilo delo. Ki bo postavilo za vse enaka pravila, veljavna več kot dve leti ali glede na to, kdo jih potrebuje.
A paradoks je, da kljub tej rastoči želji po ustvarjanju in uspehu prevladuje mnenje, da je država Slovenija svoje državljane zaprla v prostor, kot bi ga Sartre opisoval v Muhah: zaprta soba, v kateri posamezniki v njej neznosno nadlegujejo drug drugega, saj ne morejo v prazni sobi narediti nič drugega.
Vse več ljudi predstavlja projekte in podjetniške ideje.
Kako uiti iz ujetosti v preteklost, zaradi katere je sedanjost zastrupljena z brezupom?
Ta teden smo dobili priložnost za korak naprej, korak iz preteklosti. Govorim o začetku pokopa posmrtnih ostankov žrtev iz Hude Jame, pa čeprav je desetletja prepozen. Vseeno predstavlja upanje, da zelo razdeljeni narod vendarle ustavi to razdvajanje, ki se prenaša na mlajše generacije.
Dušeč je namreč občutek, da ne moremo naprej, ker smo ujetniki preteklosti. Prihodnosti pa nočemo, ker se je bojimo, nanjo nismo pripravljeni, dosti ljubša nam je preteklost, pa čeprav nas tako boli, a jo zelo dobro poznamo, pa četudi si tega nočemo priznati.
Hodimo po krivicah. Ena polovica se pretvarja, da krivic nikoli ni bilo. Druga polovica se o njih ne upa govoriti, ker so bile toliko desetletij zamolčane. Trpi ob tem, da ji druga polovica ne prizna bolečine, da ji ne prizna tragične izkušnje in da ji ne dovoli pravice pokopa z imenom in priimkom.
Pokop žrtev iz Hude jame predstavlja upanje, da zelo razdeljeni narod vendarle ustavi to razdvajanje, ki se prenaša na mlajše generacije.
Zakaj imamo državo?
Osnovno poslanstvo države je varnost njenih državljanov. V naši, zahodni civilizaciji velja, da se človeka ne sme ubiti. Če nekoga ubijejo, je naloga države, da najde storilca
Če danes nekdo policijo obvesti, da je našel truplo, bo policija primer raziskala. Če bodo sledi nasilnega dejanja, bo policija iskala storilca. Policija se ne bo izgovarjala, da nima dovolj ljudi za odkrivanje storilca ali da je truplo že predolgo neodkrito ali da pokojnik nima svojcev.
Da lahko država kot institucija opravlja to svoje osnovno poslanstvo, mora postaviti pravila, ki veljajo za vse enako. Če pravila ne veljajo ali ne veljajo za vse enako, potem velja zakon džungle. Po zakonu džungle vedno zmaga močnejši.
V takem okolju moč predstavlja varnost. Če velja zakon močnejšega, potem si vsaka stran prizadeva osvojiti institucije moči, ker ji le to zagotavlja varnost pred drugimi. In kadar slaba, nesprejemljiva dejanja nimajo posledic, velja zakon močnejšega.
Država pa je zato, da postavi za vse delujoča pravila. Nekatera, kot je prepoved ubijanja civilistov, so že stoletja obče civilizacijska.
Da lahko država kot institucija opravlja to svoje osnovno poslanstvo, mora postaviti pravila, ki veljajo za vse enako.
Je mogoča pravičnost brez maščevanja?
Bistvo vprašanja je sicer, kako uresničiti pravno varnost. To potrebujemo, če hočemo naprej. Kot narod moramo razčistiti, kaj se je zgodilo in kdo je to storil. Kriminalistična praksa je zelo jasna, naloge policije so zelo jasno določene, kaj mora storiti, če najde truplo.
Če bo ostalo pri tem, da je izbrancem vse dovoljeno, da nekatera slaba dejanja nikoli niso kaznovana, da pravila za nekatere ne obstajajo, je pravičnost nedosegljiva. Premočan je občutek, da tudi država Slovenija še vedno, toliko desetletij pozneje povzroča nove krivice. Obup je toliko bolj grenak, ker pravila te države, če se že uresničijo, pridejo zelo pozno.
Zato ni več začudenja, ko država odvzame otroke njihovim starim staršem ali ko sodišča kot najvišji simbolni izvrševalec pravil države v skoraj tisoč primerih založijo pokojnikovo oporoko in tako ogoljufajo dediče. To stanje se spreminja v agresivnost vedno večjega števila državljanov. Kajti storilci so nekaznovani.
Ni več začudenja, ko država odvzame otroke njihovim starim staršem ...
Kaj si želite za jutri, o čem sanjate, da bi dosegli, da bi se izpolnile vaše želje?
Ta mesec je iz tiskarne prišla nova knjiga našega petkovega kolumnista Sama Ruglja. Naslov fiktivne zgodbe, ki temelji na avtobiografskih elementih avtorja, je Na dolge proge. Roman bo verjetno na policah tekaške literature, saj govori o tekaških podvigih izmišljenega junaka.
Mogoče pa ga je brati tudi kot posameznikovo življenjsko slo po ustvarjanju, skrbi za zdravje in vzdrževanju lastne, notranje zmogljivosti. Vzpostavljen je odnos med delom in uspehom. Osebno me je najbolj nagovoril zadnji del romana, kjer domišljijsko opisuje junaka kot upokojenega starca, ki pa še vedno poskuša narediti vsakodnevni pohod v naravo in pripravlja knjige za tisk ter dela obračun s svojim življenjem.
Takšno zgodbo po mojem mnenju lahko napiše le človek, ki je vsakodnevno odvisen od svoje podjetniške uspešnosti.
Ta mesec je iz tiskarne prišla nova knjiga našega petkovega kolumnista Sama Ruglja z naslovom Na dolge proge.
Pravo proti džungli
Tako kot so značilnosti uspešnega posameznika, da ima pogum, vizijo in cilje, so pogum, cilji in vizija nujno potrebni za državo. A dokler bodo v institucijah na ključnih mestih slabiči in strahopetci, ki si ne upajo izvrševati vladavine prava, nismo varni pred državo. V njej bo neizprosno vladal zakon džungle.
30