Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Petek,
16. 3. 2012,
7.12

Osveženo pred

8 let, 3 mesece

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Petek, 16. 3. 2012, 7.12

8 let, 3 mesece

Bio-eko življenje

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4
Če z vso svojo obsesivno-kompulzivnostjo skrbiš za to, da ti v zamrzovalniku nikoli ne bo zmanjkalo najljubšega sladoleda, je precej težko kar tako spremeniti navade.

Po pravici povedano sem še vedno skeptična do vseh razsvetljencev, ki so odkrili čudežne moči prave prehrane, prišli do revolucionarnih dognanj o pravi količini fizične aktivnosti in naleteli na moč ne vem kakšnih misli. Ko mi govorijo, da kravjega mleka sploh ne bi smeli uživati, in kažejo statistike o razširjenosti občutljivosti na laktozo, v meni mali otrok cepeta in se sprašuje, kako smo potem sploh preživeli stoletja in stoletja do zdaj? Kako je lahko uživanje kravjega mleka kar naenkrat nenaravno? Še posebej v luči riževega, mandljevega, sojinega in ne vem kakšnega mleka še, za katerega pred petdesetimi leti sploh vedeli nismo, da obstaja. No, pred petdesetimi leti nisem obstajala niti jaz, a vseeno. Ob vsem razglabljanju o pomembnosti miganja in ob gneči na poti, kjer ni tovarištva, samo še spomini, se vedno spomnim na svojo mamo, ki pravi, da so bili pred petdesetimi leti tisti redki rekreativni tekači videti prav čudno. Zdaj si čuden, če še nisi doživel razsvetljenja in spoznal čudežnih moči teka. Pred petdesetimi leti tudi ni bilo tisoč in ene kuharske oddaje, ki ti zagotavljajo, da je kuhanje res preprosto in zabavno, čeprav tistim, ki za to nimajo daru ali se jim pač ne zdi zabavno, še vedno ni. Le še dodaten občutek krivde so dobili, ker raje odprejo konzervo rib, namesto da si na prav določeni ponvi na prav določen način popečejo prav določeno ribo, pri kateri so po prav določenih znakih z lahkoto prepoznali njeno svežino (še pred tremi urami je iskala Nema po morju, res). Ne vem, če je nerazumljivo draga kampanja za povečanje uživanja rib kaj diskriminatorna do plavutkarjev, ki do kuhinje pridejo v konzervah, ampak Jamie Oliver verjetno ne bi bil navdušen. On kuha naravno in organsko ter s sestavinami, za katere v najbližji trgovini še nikoli niso slišali, podobno kot Nigella, čeprav je treba priznati, da se je med njenimi s sladkobnim glasom razloženimi postopki znašel tudi čisto navaden kruh v čisto navadnem pogretem mleku s sladkorjem. Čisto navadnim. Te sestavine znam najti. Potem je prišel Gordon in njegovo kričanje na vajence, s katerim nam je verjetno skušal dopovedati, da je kuhanje resna stvar, vmes pa še naša zakonca Novak s svojim nadležnim "let's get bizi bizi", ki me vedno spomni na rizi bizi, kar je ena od redkih jedi, ki jih ne maram.

Kuharskih oddaj sicer načeloma sploh ne gledam – če jih že gledam, je kuhanje zadnja stvar, ki jo opazim. Moje kuharske sposobnosti niso nikoli prerasle osnov in, iskreno povedano, me kuhanje tudi ne veseli. Za razliko od mnogih, ki zatrjujejo, da se lahko kuhanja nauči vsak, jaz trdim, da to sploh ni res. Tudi voziti se lahko nauči vsakdo, pa to še ne pomeni, da vsakdo sodi na cesto. Tolažim se, da bi bilo "pravo" prehranjevanje veliko lažje, če bi imela smisel za ustvarjanje okusnih zadev z omejenega seznama "dovoljenih" živil, a žal sta pri meni namesto hrane omejeni samo samokontrola in domišljija. Svojo ustvarjalnost sem pač rezervirala za druga področja, ne glede na pritisk vse oh in sploh kreativnih ljudi, ki se sproščajo ob eksperimentiranju s hrano. Ne dvomim, da so vsi po vrsti tudi gurmani, ker pač vsi radi dobro jedo, kar je tako ali tako edini pogoj za oznako gurman. Očitno.

Kakorkoli že, obsesivno-kompulzivnega vedenja na žalost ne moreš kar odpoklicati iz enega cilja in ga preusmeriti na drugega, vsaj ne pri meni. Ob poskusih spremembe načina prehranjevanja, iz kateregakoli razloga že, se tako s prvimi občutki tesnobe srečam že v trgovini. Razvijam pravo alergijo (psihično, ne fizično), na vse oznake bio, eko, organsko, naravno in jezi me, da mora človek skoraj doktorirati, preden uspe razvozlati vse pasti napisov "z manj maščobe", "brez sladkorja" in podobno. Če nima maščobe, se bodica verjetno skriva v presežku ogljikovih hidratov, če ni sladkorja, je notri verjetno kakšen nadomestek, ki po ne vem kakšnih raziskavah morda povzroča raka. Ne moreš zmagati. Če je videti dobro, potem je verjetno slabo zate. Če je videti slabo, potem je zagotovo zdravo. Bio jabolka so na primer videti kot manjši in bolj kilavi sorodniki jabolk, ki so verjetno doživela prho kemičnega koktajla, največ napisov bio in organsko pa si tako ali tako lahko privoščijo velike korporacije, ki znajo na svojih izdelkih natisniti tudi cel program hujšanja z njimi. En napis "dietno" in že smo prodani. Kaj ne bi bilo za vse lažje, če bi preprosto začeli prodajati dejansko zdravo hrano ne samo hrano, na katero nalepijo napis "zdravo"? Ah, sanje …

Zdravo življenje ne nazadnje sploh ni poceni špas. Ali kratkotrajen. Kupovanje posebne ali lokalno pridelane hrane zahteva svoj davek na obeh področjih (finančnem in časovnem), ampak zdravje je seveda neprecenljivo (občutek krivde pa tudi). In glede na porast alergij in ostalih nevšečnosti, ki se jih da menda najbolje ozdraviti s posebnim režimom prehrane, bo ljudi s posebnimi potrebami glede prehrane čedalje več. Kdaj bo torej navadna bela žemljica postala enkrat dražja od črne? Novodobne alergije in obsedenosti z zdravo prehrano so dober posel in nič čudnega ni, da so domači vrtovi spet v modi. Sumim, da ne gre le za stranski učinek krize in potrebe po bio-eko živilih, ampak tudi za posledico zmedenosti. Preprosta logika o lokalnem, sezonskem in zmernem prehranjevanju je še vedno vredna zlata, a po prihodu v trgovino ali restavracijo ni nič več preprosta. Sploh, ko se sredi zime s police smejijo velike rdeče jagode, jaz pa vem, da na domačem vrtu zorijo šele poleti. Pa še ta podatek sem morala preveriti pri mami, tako sezonsko zmedena sem zaradi nenehne dostopnosti vrtnin. Idealna tarča za trgovce, ki mi skušajo prodati bio-eko napise na januarskem grozdju brez pečk. Sicer pa se z mano zaman trudijo, saj bom zaradi alergije na bio-eko napise nalašč kupila tisto, kar je videti, kot da bi moralo nositi napis "plastik fantastik". Boj med psihično in fizično alergijo je težak.

Ne spreglejte