Apokalipsa v nedeljo

Moje priljubljene spletne strani so oznanjale apokalipso: v nedeljo bo referendum, na katerem bomo odločali o koncu zahodne civilizacije, o tem, da bodo po njem prišli in nam pobrali otroke, ti se bodo nenadoma tako kar popredmetili (karkoli to pomeni?), v šolah jim bodo menjali spol, spolne razlike med odraslimi bodo izginile, dobili bomo industrijo dojenčkov, zavladalo bo spolno občevanje z živalmi, sledilo bo pokopavanje živih, začelo se bo novo veliko preganjanje kristjanov in tako dalje.

Bliža se katastrofa, apokalipsa! Kako to, da nikjer drugje niti ne omenjajo, da Slovenci držimo v rokah referendumske ključe do civilizacije, kot jo poznamo? Ta veličasten narod drži v rokah kocko in v nedeljo jo bo vrgel – kako to, da nas ves svet ignorira? Saj to je krivica!

Zgodovina, bestiarij Potem sem ugotovil, da je razprava le znova zavrela in da se vleče že nekaj let. Kot se za reševanje sveta spodobi, so zanjo porabili že primerno veliko energije, časa in besed.

Pri nekaterih izjavah sem se globoko zamislil. Recimo, France Cukjati in "Razglašati homoseksualnost, pedofilijo, zoofilijo za normalno, pomeni delati tem ljudem medvedjo uslugo". Spolno občevati z živalmi in delati medvedjo uslugo – le kaj je s tem mislil? V kaj nas bo silil novi zakon?

Živo sem zagledal pred očmi pravega slovenskega dedca, kako se sprehaja po gozdu in nenadoma zagleda medveda in medvedko sredi spolnega odnosa. Dedec takoj pristopi, z levico odrine medveda: "Umakni se, dečko, naj ti naredim uslugo in ti pokažem, kako se to dela!", z desnico odpne hlače in – hop! – že skoči na medvedko.

Zavidam gospodu Cukjatiju, da pozna take ljudi, ampak jaz nisem tako pogumen! Me zakon lahko prisili v kaj takega?

Mar to pomeni, da se bodo iz naših krajev množično izseljevali ponižani medvedje in priseljevale radožive medvedke? Torej zakon poleg konca sveta uravnava tudi gibanje flore in favne?

Menjavanje spola Prav tako nisem za menjavanje spola otrokom v šolah. Micki ste kupili klavir in tutu, pošljete jo v prvi razred in domov pride kot Janezek in hoče igralno konzolo in nogometno žogo – oprostite, saj to so sami stroški! Časi so težki, kdo si lahko to privošči? Sploh zato, ker ne veste, kot kaj se bo vrnila/vrnil/vrnilo jutri.

Kompot Nekateri naslovi so mi ostali nedoumljivi: "Klub Češplja: Otroci so prestrašeni."

Spremembe zakona Znojnega čela in tresočih rok sem šel brat referendumsko besedilo in vnaprej se mi je zazdelo sumljivo, da se tako pomemben zakon o vsem, kar je, imenuje zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Očitno imajo ljudje prav, pod banalnim naslovom se vedno skrivajo usodne stvari.

Bral sem in bral. Pa spet in še enkrat.

In nazadnje ugotovil, da nov predlog le spremeni definicijo zakonske zveze iz skupnosti moškega in ženske v skupnost dveh oseb.

In to je to. Pač izenači heterospolno zvezo z istospolno.

Take zveze so obstajale, obstajajo in bodo, v čem je torej problem? Zanimivo, nedavno sem videl na platnici množične trač revije dva moška z otrokom, češ nova družina itd. Revijo kupujejo tudi po najbolj zakotnih vaseh. Bralke in bralci so z blagim nasmehom kimali ob članku in niso zaznali vesoljne katastrofe. Dokler torej moška z otrokom javno živita na koruzi, je vse v redu, če pa bi se lahko legalno poročila, bi to pomenilo velik greh in konec sveta. Ne razumem, prosim, razložite mi.

Realnost Zaradi našega narcisizma se ne moremo o ničemer zmeniti. S tem, ali se lahko istospolni partnerji legalizirajo ali ne, se lahko strinjate, svojo voljo izrazite, in to je demokracija. A pri kronično povišanem narcisizmu ne gre tako lahko – stvari ne morejo biti preproste, tako pomembni smo, tak popek stvarstva, da se v tem majhnem narodu odloča usoda sveta! Apokalipsa! Propad imperija!

Tako bosta Micka in Franci krevljala na volišča, ne da povesta svoje mnenje o zadevi, ki se ju v resnici ne tiče, marveč, da odrešita svet.

Kakšna beda.

Histerija Pri nas ne ločimo demokracije od histerije. Prvo je proces, ki teče v neko smer, drugo je napad, ki cepeta na mestu. Poviša nam kemikalije v krvi, adrenalin brizga in postali smo odvisni – zato mora biti vsaka histerija hujša od prejšnje: imigranti nekaj mesecev, zdaj istospolne poroke nekaj mesecev, potem verjetno referendum o nošenju burk in nikaba in tako dalje. Zmerom slabše nam gre in zmerom glasnejši smo o problemih, ki se ne tičejo vzrokov našega propadanja. So pa način za varno izražanje agresivnosti, saj se nam tako ni treba lotiti pravih problemov. Ker tako norimo, imamo seveda blažen občutek, koliko delamo in kako napredujemo.

Ravno zaradi te histerije, ki hrani samo sebe in se ne zmore zaustaviti, bom šel volit za in bom to pojmoval kot droben kamenček v boju za realnost. Pa tudi iz treznega razmisleka: če bo zmagala histerija, jo bo naslednjič le še več in več in več – in vedno manj bo možnosti za kakršnokoli demokratično razpravo o čemerkoli.

Naj se poroči, kdor se hoče, Bog ga blagoslovi!

Osebni polomi Med vsem prebranim sem naletel tudi na spis dr. Ivana Štuhca, lep primer tega, o čemer pišem. Najprej, kot izhodišče, skrajno povišan narcisizem. Svoje kolumne ne objavi, marveč jo "nabijam na vrata slovenske javnosti kot Martin Luter". Na tem mestu sem si že mel oči. Luter je tvegal grmado, a vseeno storil to, kar je mislil, da mora. Štuhec med mnoge iste prispevke prilepi še svojega in ne tvega prav ničesar. V lastnih očeh je kljub temu heroj zgodovinskih razsežnosti. A tudi v megalomanijo kane kapljica grenkobe, svetohlinska skromnost, saj bo njegovo pisanje mogoče, žal, za odtenek manj trajno od Lutrovega: "zato vem, da ne bodo imele takšnega uspeha, kot so ga imele Lutrove vse do danes".

Papež Gregor veliki je že vedel, zakaj je med smrtnimi grehi naštel napuh na prvem mestu.

Štuhec pisanje sklene takole: "Še dobro, da zunaj zahodnega civilizacijskega prostora te ideje nimajo nobene možnosti za uresničevanje."

V prejšnjemesečni histeriji je bila islamska država največja strahota, danes pa jo že hvalimo in postavljamo za zgled? Tole je pa preveč tudi za najbolj napihnjeno propagandno vojno.