Četrtek, 15. 6. 2017, 4.00
6 let, 7 mesecev
Direktor Akrapoviča: Če nimaš pravih ljudi, ki jih lahko pošteno plačaš, je vse zaman
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
10
21
Konkurenco je treba vedno spremljati, jo poznati, a se ne ozirati na to, da bi jo dohitel. To je tako, kot bi štartal na dirki s ciljem, da bom prvega dohitel in končal kot drugi. To je napačno mišljenje. Konkurenco je treba prehiteti, je prepričan izvršni direktor podjetja Akrapovič Uroš Rosa.
Povprečna mesečna bruto plača v podjetju znaša 2.200 evrov, a dobro plačilo ni edino, s čimer spodbujajo delavce v podjetju Akrapovič, ki proizvaja vrhunske izpušne sisteme za motorje z notranjim izgorevanjem in ima več kot 900 zaposlenih.
Kaj danes pričakujete od nekoga, ki pride v vaše podjetje, česar na primer 10 leti niste?
Naša pričakovanja so razmeroma preprosta: iščeš človeka, ki ima ustrezne značajske lastnosti, motivacijo in ustrezna znanja za določeno delovno mesto.
Bistvena razlika je, kako so se spremenile generacije ljudi, ki pridejo na razgovore. Ljudje se spreminjajo, oni imajo drugačna pričakovanja. Mlajša generacija razmišlja drugače. Zanima jih, kaj dodatnega ponujamo, kako hitro bodo napredovali. Osebnostno so drugačni.
Na primer: na razgovor je prišel mlajši fant, in sicer za delovno mesto, ki ni bilo čisto osnovno. Ponudili smo mu, da dela na stroju A, on pa je rekel, da bi delal na stroju B. Kljub temu da je bilo delo na stroju A celo zanimivejše in smo mu ponudili višjo plačo, ga je zavrnil. Očitno je imel drugačno motivacijo.
"Stroje je mogoče kupiti, poslopja je mogoče postaviti, a če nimaš pravih ljudi, ki so pripravljeni delati, da jih korektno in pošteno plačaš, je vse zaman."
S čim poleg plače motivirate svoje zaposlene?
Smo podjetje, prijazno do družine – kar pomeni lažje usklajevanje družinskega in službenega življenja. Imamo interne programe za razvoj potencialnega kadra, talentov, ta projekt traja eno ali dve leti. S tem se generacija postavi na novo.
Poskušamo z različnimi drugimi ugodnostmi: popusti, športnim udejstvovanjem, dodatnimi aktivnostmi, obdarovanjem ob rojstvu otroka ali za novo leto. Poskušamo spodbujati to, da bi zaposleni ponotranjili zgodbo podjetja in izdelek ter videli, kje je njihov doprinos k temu, da je produkt takšen, kakršen je.
Je pri vaših zaposlenih motivacija že to, da vidijo na koncu dober proizvod?
Pri nekaterih je. Za nekatere je to, kar delajo, tudi njihov način življenja, njihov hobi. Taki imajo zagotovo večjo motivacijo. Seveda pa to ne velja za vse zaposlene.
V razpravi ste rekli, da je nekaterega kadra na slovenskem trgu dela premalo oziroma ga sploh ni. Kako ga torej najdete?
Težko. Iščemo z razpisi, prek agencij, sodelujemo s srednjimi šolami, dajemo štipendije – za poklicne usmeritve in nekatere tudi na fakultetah. Včasih imamo kakšno predstavitev na fakultetah za inženirski kader.
V Sloveniji primernega kadra skoraj ni več. Zelo težko ga je najti.
Dobili smo podatke o dolenjskem oziroma belokranjskem bazenu brezposelnih – okoli pet tisoč jih je. A ko so to analizirali, so ugotovili, da ljudi, ki bi bili pripravljeni delati, med temi pravzaprav ni.
Ko pravite, da ni kadra, to bolj pomeni, da nimajo ustrezne izobrazbe ali da po načinu mišljenja in viziji ne ustrezajo vašemu podjetju?
Mislim, da eno in drugo. Izobrazba je seveda prvi pogoj. Dam vam primer varilcev. Objavili smo razpis, prijavil se je lahko vsakdo, čeprav ni imel izobrazbe. Prijavilo se je 80 ljudi, ki smo jih v fazi izobraževanja plačali. Osnovni teoretični preizkus jih je prišlo opravljat okoli 60, teoretični del jih je naredilo 35, praktični del 15, pripravljenost za zaposlitev jih je izkazalo osem, na koncu so prišli štirje. Vprašaš se, v čem je težava.
Mladi imajo danes pri delu drugačna pričakovanja in zahteve kot pred 10 leti, pravi Rosa.
Je to odraz kake splošne miselnosti, ko ljudje čakajo, da jim služba "pade na glavo"?
Marsikdaj je tako. Ljudje čakajo ali pa preračunajo, ali se jim splača iti v službo. Če prejemajo socialno pomoč, imajo na primer zastonj vrtec, otroške dodatke, vprašajo se, zakaj bi sploh karkoli delali, če potem vseh teh ugodnosti ne bodo imeli.
Boljše je biti doma in prejemati socialno pomoč, morda kaj postoriti še na črno. To je težava.
Pravite, da nima smisla slediti drugim, ampak da je treba biti prvi. Kaj je ključno, da vam to uspeva?
Sam pri sebi moraš vedno gledati, kako biti boljši, kako napredovati. Konkurenco je treba vedno spremljati, jo poznati, a se ne ozirati na to, da bi jo dohitel. To je tako, kot bi štartal na dirki s ciljem, da bom prvega dohitel in končal kot drugi. To je napačno mišljenje.
Cilj je biti prvi. In ko prideš do neke meje, to ni konec. Vedno se moraš vprašati, kako narediti korak naprej, kako iti čez to mejo. Vedno bo nekdo šel čez mejo. Če ne boš šel ti, bo šel kdo drug. Nekdo je šel na Luno pred nekom drugim.
Pogosto pri nas opažam miselnost, da je treba nekoga dohiteti – dohitevamo Evropo, konkurenco. A moramo jih prehiteti.
Če bi imeli čarobno paličico, katero stvar bi v Sloveniji najprej spremenili?
Davčno zakonodajo.
Kaj konkretno?
Obremenitev plač. To je izredno ključno. Stroje je mogoče kupiti, poslopja je mogoče postaviti, a če nimaš pravih ljudi, ki so pripravljeni delati, da jih korektno in pošteno plačaš, je vse zaman.
21