Nedelja, 17. 9. 2017, 13.47
6 let, 6 mesecev
Zakleti kos sveta, ki ga ne more nihče rešiti
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,13
Po drugi svetovni vojni so bile najbolj bogate latinskoameriške države tudi med najbolj bogatimi državami na svetu, zdaj pa se zdi, da se Latinska Amerika ne more izkopati iz revščine.
Leta 1948, ko je stara celina po drugi svetovno vojni dobesedno ležala v ruševinah, so bile najbogatejše latinskoameriške države bogatejše od večine evropskih držav.
- To je država, ki bi lahko plavala v denarju
- Zakaj v Venezueli morijo lepotice
- Temne skrivnosti Fidela Castra
- Zakaj Slovenci vozimo južnokorejske avtomobile
Ko je bila Venezuela ena od najbogatejših držav na svetu
Po podatkih ekonomskega zgodovinarja Angusa Maddisona je bila z nafto bogata Venezuela takrat revnejša samo od Švice in bogatejša od vseh drugih evropskih držav. Tudi od Švedske, Nizozemske, Danske in Velike Britanije.
Druga najbogatejša latinskoameriška država je bila Argentina, ki je zaostajala samo za najbogatejšimi evropskimi državami in med drugim prehitevala države, kot je naša severna soseda Avstrija. Med najbogatejše latinskoameriške države sta spadala še Urugvaj in Čile.
Komunistični eksperiment na karibskem otoku
A naslednja desetletja so minila v znamenju gospodarskega nazadovanja Latinske Amerike. Ta je doživela različne eksperimente. Na Kubi je Fidel Castro s svojimi soborci od leta 1959 poskušal doseči blaginjo s komunizmom. Veliki met mu ni uspel.
Fidel Castro in njegov argentinski soborec Che Guevara sta bila pred desetletji simbola upanja številnih, da bo socializem oziroma komunizem prinesel Latinski Ameriki lepšo prihodnost. Zdaj vemo, da se to upanje ni uresničilo. Zmaga kubanskih revolucionarjev leta 1959, ki se je iztekla v uvedbo diktature na karibskem otoku, pa je spodbudila marksistično usmerjeno levičarsko gverilo v številnih latinskoameriških državah.
Brezglava gradnja lastne industrije za vsako ceno
Številne države v Latinski Ameriki, med njimi Argentina, so po drugi svetovni vojni začele uveljavljati politiko nadomeščanja uvoza.
To pomeni, da so države, ki so bila dolga desetletja del britanskega gospodarskega imperija in so bogatele z izvozom hrane (na primer Argentina in Urugvaj z izvozom govejega mesa), hkrati pa iz Velike Britanije uvažala industrijske izdelke, skušale na noge postaviti lastno industrijo. Tudi ta eksperiment ni dal zaželene sadove.
Čile kot zgodba o izjemnem uspehu? Niti ne.
Kot primer uspešne latinskoameriške države so omenja Čile, kjer so v času desne vojaške diktature generala Pinocheta med letoma 1973 in 1990 izvajali ekonomsko politiko pod taktirko "fantov iz Chicaga" (ang. The Chicago boys), neoliberalno navdahnjenih čilskih ekonomistov, ki so se zgledovali po ekonomskih naukih Miltona Friedmana.
Poleg levičarskih gverilcev in komunističnih revolucionarjev so bili v prejšnjih desetletjih, v času hladne vojne, svojevrstni zaščitni znak Latinske Amerike tudi desno usmerjeni generali, ki so z vojaškimi udari rušili vlade in vzpostavljali vojaške diktature. Tako je leta 1973 na oblast v Čilu prišel tudi general Augusto Pinochet (na fotografiji), ki je vrgel z oblasti demokratično izvoljenega marksista Salvadorja Allendeja.
Toda podatki nam povejo, da Čile ni kakšna izjemna zgodba o uspehu. Primerjajmo Čile in trenutno najbogatejšo latinskoameriško državo Urugvaj med letoma 1970 in 2015. Po podatkih Združenih narodov je imel Čile leta 1970 bruto domači proizvod (BDP) na prebivalca 1.000 dolarjev, Urugvaj pa 903. A nato se je razmerje moči obrnilo. Leta 1984 je imel Urugvaj BDP na prebivalca 1.789 dolarjev, Čile pa 1.783 dolarjev.
Leta 2000 je Urugvaj imel BDP na prebivalca v višini 6.872 dolarjev, Čile pa 5.101 dolarjev. Leta 2015 je imel Urugvaj, ki je, če odštejemo majhne karibske otoške države, najbogatejša latinskoameriška država, 15.574 dolarjev (13.063 evrov) na prebivalca, Čile pa 13.416 (11.027 evrov).
Zgodba o vzponu in padcu Venezuele
Tudi zgodba z nafto bogate Venezuele je zgodba o nazadovanju v primerjavi z najbogatejšimi državami na svetu. To nazadovanje se ni začelo leta 1999, ko je na oblast prišel socialist Hugo Chavez, ampak ima že globlje korenine.
Od leta 2013, ko je umrl Hugo Chavez, Venezuelo vodi njegov dolgoletni zvesti privrženec Nicolas Maduro. Chavezova zmaga na volitvah leta 1998 (oblast je prevzel leta 1999) je bila del vala zmag levičarskih politikov po številnih latinskoameriških državah (Bolivija, Čile, Argentina, Brazilija ...). Ta levi val se je v zadnjih letih ustavil (Argentina, Brazilija ...).
Venezuela je bila v letih po drugi svetovni vojni četrta najbogatejša država na svetu. Pred njo so bile samo Švica, ZDA in Nova Zelandija.
Venezuela, ki je bila pobudnica ustanovitve OPEC, organizacije držav izvoznic nafte, je v poznejših letih še bolj povečevala bogastvo. To je bila država z najvišjimi plačami južno od reke Rio Grande.
Nazadovanje Venezuele
Nazadovanje se je začelo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Leta 1976 je Venezuela podržavila naftno industrijo in začela megalomanske industrijske projekte, ki niso obrodili sadov: železarne, jeklarne, tovarne aluminija … Venezuela je izpadla iz kluba najbogatejših držav na svetu.
Venezuela je država, ki je zaradi zgrešenih odločitev v zadnjih desetletjih gospodarsko popolnoma odvisna od uvoza nafte. Upad cen nafte je tako povzročil tudi pomanjkanje življenjskih potrebščin, ki se kaže v praznih policah v trgovinah.
Obenem se je v Venezueli od leta 1950 do danes število prebivalcev zaradi visoke rodnosti povečalo za šestkrat. In ta revna množica je bila Chavezova volilna baza, ki mu je omogočila njegov projekt socializma v 21. stoletju: gradnjo stanovanj, šol in bolnišnic v revnih četrtih.
Konec visokih cen nafte, konec chavistične utopije
Dokler je bila cena nafte visoka, je bil chavistični projekt na vzdržnih temeljih, a ko je od poletja 2014 cena nafte začela upadati, se je projekt začel sesedati.
Država, ki je popolnoma odvisna od izvoza nafte, se je začela spopadati s pomanjkanjem osnovnih živil in drugih življenjskih potrebščin, ki jih večinoma uvaža iz tujine. Kriza je samo še okrepila politične proteste privržencev opozicije, ki - včasih bolj, včasih manj množično - trajajo vse do danes.
Venezuela se od Chavezovega prihoda na oblast sooča s številnimi protesti. Ti so se v zadnjih letih zaostrili in postali bolj nasilni ter terjajo številne žrtve. Chavistična oblast na proteste odgovarja z nasiljem in zapiranjem opozicijskih politikov.
Velik del prebivalcev Venezuele še vedno podpira chaviste
Kljub protestom se chavisti na čelu s predsednikom Nicolasom Maduro, ki je na čelu države zamenjal leta 2013 umrlega Chaveza, zaradi podpore revnih Venezuelcev še vedno držijo na oblasti.
Venezuela, ki ima največje ocenjene zaloge nafte na svetu, tako ni več niti najbogatejša latinskoameriška država, a je po podatkih Mednarodnega denarnega sklada med drugim še vedno bogatejša od Brazilije in Mehike.
Chavisti se trdno oklepajo oblasti, tudi s pomočjo podpore številnih revnih slojev venezuelske družbe. Na fotografiji: shod privržencev predsednika Nicolasa Madure.
Prva deseterica latinskoameriških držav
Lestvica latinskoameriških držav po BDP na prebivalca leta 2016 po podatkih Mednarodnega denarnega sklada:
- Urugvaj: 13.152 evrov (46. mesto na svetu)
- Čile: 11.386 evrov (54. mesto)
- Argentina: 10.488 evrov (56. mesto)
- Kostarika: 9.927 evrov (59. mesto)
- Venezuela: 7.766 evrov (67. mesto)
- Brazilija: 7.320 evrov (69. mesto)
- Mehika: 7.176 evrov (70. mesto)
- Peru: 5.200 evrov (84. mesto)
- Ekvador: 4.974 evrov (85. mesto)
- Kolumbija: 4.858 evrov (87. mesto)
