Zakaj v Venezueli morijo lepotice

Je ta država, ki jo pesti dolgoletna politična nestabilnost, res žrtev tako imenovane nizozemske bolezni? Že več kot mesec dni v Venezueli trajajo protesti nezadovoljnih prebivalcev, ki so do zdaj terjali že skoraj 30 smrtnih žrtev. Protestnike, ki jih vodijo študenti, je na ulice pognal bes zaradi naraščajočega kriminala, visoke inflacije in pomanjkanja nujnih življenjskih potrebščin.

Venezuela – dežela lepotic, ki jo pestijo nemiri Venezuela je že desetletja politično nemirna in polarizirana dežela, še zlasti odkar se je leta 1999 na oblast povzpel socialist in občudovalec komunistične Kube Hugo Chavez. Toda letošnji nemiri, poimenovani tudi venezuelska pomlad, so zdaleč najhujši.

Po svoje je svojevrstna ironija, da je v Venezueli, ki slovi kot dežela lepotic (Venezuelke so si kar šestkrat nadele krono mis sveta, kar je največ med vsemi državami), iskrico zadnjih protestov zanetil ravno umor nekdanje mis Venezuele Monice Spear.

Spearovo in njenega moža so januarja letos vpričo njune petletne hčerke umorili roparji. Nemiri so še bolj okrepili februarja, ko so izbruhnili študentski protesti zaradi poskusa posilstva študentke. Val protestov se je nato razširil po vsej državi.

Venezuela po vijugasti cesti drvi proti prepadu Privrženci socialistične oblasti so se na proteste odzvali z nasiljem – ubitih je tako že okoli 30 ljudi. Med žrtvami je veliko medijsko pozornost vzbudila še ena lepotica, lanska mis turizma Genesis Carmona, to so umorili s strelom v glavo.

Chavezov naslednik, predsednik Venezuele Nicolas Maduro, za nemire krivi "imperialiste" in ZDA, protestnikom pa grozi z uporabo še večjega nasilja. Zdi se, da Maduro, nekdanji voznik avtobusa, državo z vso hitrostjo pelje proti prepadu.

Skoraj 30-milijonska Venezuela je ena od največjih izvoznic nafte na svetu, toda hkrati v njej primanjkuje osnovnih živil (mleko, kuhinjsko olje, moka, maslo …) in drugih življenjskih potrebščin, kot so toaletni papir in otroške plenice. Kako je to mogoče?

Žrtev nizozemske bolezni? Številni so prepričani, da je Venezuela žrtev tako imenovane nizozemske bolezni. Da nenadni rasti prihodkov v določeni gospodarski panogi, v venezuelskem primeru v naftni industriji, torej ni sledila rast prihodkov v drugih delih gospodarstva, zaradi česar sta industrija in poljedelstvo začela propadati.

Povečano povpraševanje po dragem uvoženem blagu in storitvah pa je povzročila rast plač in inflacije. Oznako nizozemska bolezen je sicer leta 1977 skoval britanski The Economist, ko je opisoval propad nizozemske industrije po odkritju bogatih zalog zemeljskega plina leta 1959.

Toda veliko bolj tehtna so mnenja ekonomistov, kot je na primer Omar D. Bello, ki so prepričani, da je venezuelska kriza posledica dolgoletne napačne ekonomske politike in premočne vloge države v gospodarstvu.

Nafta je Venezuelo spremenila v četrto najbogatejšo državo na svetu Venezuela je bila pred odkritjem nafte leta 1922 v zalivu Maracaibo revna poljedelska država, ki je večinoma izvažala kavo, kakav in usnje. Že leta 1926 pa je bila nafta najpomembnejši izvozni produkt.

Krepiti se je začelo tudi bogastvo: leta 1950, ko se je stara celina počasi pobirala iz ruševin druge svetovne vojne, je bila Venezuela po BDP na prebivalca četrta najbogatejša država na svetu. Pred njo so bile le ZDA, Švica in Nova Zelandija, za njo pa na primer Švedska, Danska, Avstralija, Kanada …

V poznejših letih je Venezuela, ki je bila pobudnica ustanovitve OPEC, organizacije držav izvoznic nafte, še bolj bogatela. Če je imela po Bellovih izračunih Venezuela leta 1920 20 odstotkov ameriškega BDP na prebivalca, je imela leta 1958 že 90 odstotkov ameriškega BDP na prebivalca (vir: Venezuela growth experience, Latin American Journal of economics, 2011).

Država meče denar skozi okno Venezuela je bila daleč najbogatejša latinskoameriška država, država z najvišjimi plačami južno od Rio Granda. Nato pa je sledila pot navzdol, še zlasti – ironično – po naftni krizi leta 1973. V letih 1950–1973 je imela Venezuela nizko inflacijo in skorajda uravnotežen državni proračun. Toda obenem je država po letu 1961 vse bolj omejevala gospodarsko svobodo.

Zaradi naftne krize se je nafta med letoma 1973 in 1974 podražila za trikrat, povečanega priliva prihodkov pa Venezuela ni pametno izkoristila. Leta 1976 je podržavila naftno industrijo (državno podjetje Petroleos de Venezuela – PDVSA) ter zmetala ogromno denarja v megalomanske industrijske projekte, ki niso prinesli sadov: železarne, jeklarne, tovarne aluminija … Vlada je ustanovila tudi agencije, ki so posojale denar po ugodnih obrestnih merah, na primer v kmetijstvu. Tudi ta denar je bil neracionalno porabljen. Naraščati je začelo število javnih uslužbencev. In ko je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja upadle cene nafte, se je država znašla v hudi gospodarski krizi.

Chavez – socializem 21. stoletja Če je imela po podatkih Svetovne banke Venezuela leta 1980 4.015 evrov BDP na prebivalca (upoštevana je primerjava kupne moči), ZDA pa 9.071 evrov, je imela leta 1994 5.760 evrov BDP na prebivalca, ZDA pa že 19.998 evrov.

V Venezueli, ki se od leta 1992 spopada s politično nestabilnostjo, je leta 1998 s pomočjo glasov revnih na volitvah zmagal Chavez, ki je napovedal tako imenovani socializem 21. stoletja, poznan tudi pod imenom chavizem. Toda temelji chavizma, velika vloga države v gospodarstvu, so bili položeni že pred desetletji, Chavez jih je le še nadgradil.

Okrepil je podržavljanje podjetij, zaradi česar je tuj kapital spodbudil k begu iz države, novi vlagatelji pa so se države na daleč izogibali. Naraščati je začel kriminal, inflacija je podivjala, vse bolj je začelo primanjkovati tudi hrane in drugih izdelkov. Država, kjer se je število prebivalcev zaradi visoke rodnosti od leta 1950 povečalo za šestkrat, je tako zdaj v hudi krizi.