Četrtek, 31. 8. 2017, 4.00
6 let, 6 mesecev
Temačna preteklost: nacizem, komunistična diktatura in pedofilija
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,33
8
V Nemčiji bodo 24. septembra parlamentarne volitve. V nemški bundestag se bo verjetno prebilo sedem strank. Poglejmo njihovo zgodovino.
Krščanskodemokratska unija Nemčije (CDU) in njena sestrska stranka Krščanskosocialna unija na Bavarskem (CSU), Socialdemokratska stranka Nemčije (SPD), Levica (Die Linke), Stranka svobodnih demokratov (FDP), Alternativa za Nemčijo (AfD) in Zveza90/Zeleni (na kratko Zeleni).
- Zakaj je Trumpova revolucija v Evropi spodletela
- Je to mož, ki ima v rokah prihodnost Evrope?
- To so zvijače Angele Merkel
- Angela Merkel sporoča: Evropa, to sem jaz
To je omenjenih sedem strank, ki si bodo jeseni po napovedih anket razdelile sedeže v nemškem zveznem parlamentu.
CDU
Konrad Adenauer je bil pred prihodom Adolfa Hitlerja na oblast kölnski župan in eden od vodilnih politikov katoliške stranke Centrum v Weimarski Nemčiji. Po vojni je bil med letoma 1949 in 1963 kancler Zahodne Nemčije.
Na ruševinah Hitlerjeve Nemčije so v različnih delih Nemčije, ki so jih okupirali zavezniki, ustanavljali krščanskodemokratske stranke. Med njimi junija 1945 v Berlinu.
Krščanskodemokratske stranke so se nato povezale, na prvih povojnih volitvah v Zahodni Nemčiji leta 1949 zmagale in se dokončno združile v enotno stranko oktobra 1950 pod vodstvom prvega povojnega zahodnonemškega kanclerja Konrada Adenauerja.
CDU kot stranka porenskih katolikov
Velik del CDU, med drugim tudi Adenauer, je imel korenine v stranki Centrum, leta 1870 ustanovljene stranke porenskih katolikov. Tudi prestolnica Zahodne Nemčije oziroma Zvezne republike Nemčije (ZRN) Bonn je ležala v Porenju.
Helmut Kohl je Nemčiji vladal kar 16 let.
Katolik iz Porenja je bil tudi Helmut Kohl, ki je Zahodni Nemčiji vladal od leta 1982 do 1990, nato pa bil do leta 1998 kancler združene Nemčije. Od leta 2000 je na čelu CDU protestantka Angela Merkel iz nekdanje komunistične Vzhodne Nemčije.
CSU
CSU, ki Bavarski neprekinjeno vlada že 71 let, zadnjih devet let vodi Horst Seehofer.
Krščanski socialci so stranka, ki deluje samo na Bavarskem (na drugi strani CDU ne deluje na Bavarskem), v zveznem parlamentu pa ima skupaj s CDU skupno poslansko skupino, imenovano Unija (Union).
Tako kot krščanski demokrati so se tudi bavarski krščanski socialci začeli strankarsko organizirati po koncu vojne maja 1945. Združitveni kongres CSU, ki ima temelje v leta 1918 ustanovljeni Bavarski ljudski stranki (BVP), je bil januarja 1945.
Katoliška CSU na Bavarskem, ki je gospodarsko najmočnejša zvezna dežela, vlada neprekinjeno od leta 1946.
SPD
Willy Brandt je bil dolgoletni župan Zahodnega Berlina, zahodnonemški zunanji minister in kancler.
SPD je bila ustanovljena oktobra 1945, pri čemer se stranka zgodovinsko sklicuje na delavske, socialdemokratske ali socialistične stranke, ki so bile ustanovljene že v 60. letih 19. stoletja.
Socialdemokrati so se dolgo opredeljevali kot marksistična stranka, stranka delavskega razreda, ki bo z demokratičnimi sredstvi, to je volitvami, uveljavila socializem v Nemčiji.
Odpoved marksizmu
Šele leta 1959 so se na kongresu v Godesbergu odpovedali marksizmu in se iz razredne prelevili v levo ljudsko stranko. Po odpovedi marksizmu je stranka prišla na oblast, najprej v veliki koaliciji s CDU/CSU med letoma 1966 in 1969.
Prvi povojni socialdemokratski kancler je bil Willy Brandt (1969-1974), sledil mu je Helmut Schmidt (1974-1982). Med letoma 1998 in 2005 je imela SPD spet kanclerja, to je bil Gerhard Schröder.
FDP
Hans-Dietrich Genscher, dolgoletni nemški zunanji minister, je bil svojevrstna ikona nemških liberalcev.
Liberalna FDP je bila ustanovljena decembra 1948. Svobodni demokrati so bili stranka, ki je bila desno od CDU/CSU. Zagovarjali so ekonomski liberalizem v obliki socialnotržnega gospodarstva, ki ga je v Zahodni Nemčiji uveljavljal Ludwig Erhard, oče nemškega gospodarskega čudeža in Adenauerjev gospodarski minister.
Bolj desno so bili tudi glede pogleda na nemško nacistično preteklost. Znotraj FDP je bila namreč v prvih letih prevladujoča nacionalna struja, ki je nasprotovala denacifikaciji, zahtevala izpustitev, kot so dejali, domnevnih nemških vojnih zločincev ter pozdravila ustanovitev veteranskega združenja nekdanjih pripadnikov wehrmachta in SS.
Mreža nekdanjih nacistov
Znotraj stranke se je oblikovala tudi mreža nekdanjih nacistov, ki je skušala prevzeti nadzor nad stranko, a so to leta 1953 preprečili Britanci. Po volitvah leta 1953 je v FDP prevladala protinacionalistična struja, naklonjena sodelovanju s SPD na deželni ravni, kar je leta 1956 povzročilo celo razkol v stranki.
Predvolilni plakat FDP iz leta 1949, na katerem so zahtevali konec denacifikacije Nemcev oziroma konec denacifikacijskih postopkov (ti postopki so bili nekakšna lustracija nekdanjih nacistov, s katerimi naj bi iz nemške družbe odstranili nacistični vpliv).
Socialnoliberalna koalicija
Še bolj na levo je stranka šla leta 1969, ko je kot manjšinski partner sklenila t. i. socialnoliberalno koalicijo s SDP. V koaliciji s SDP so bili vse do leta 1982, ko je FDP, potem ko SDP ni želela uresničiti njenih neoliberalnih idej, na primer glede trga dela, prestopila na stran CDU/CSU in omogočila izvolitev Kohla za kanclerja.
Del levo usmerjenih svobodnih demokratov je zato prestopil k stranki SDP. Ironija usode je, da koalicije med Kohlom in FDP potem niso uresničile programa, ki je bil razlog za razkol socialnoliberalne koalicije, ampak je to uresničil socialdemokratski kancler Schröder.
Zeleni
Joschka Fischer je bil dolga leta eden od najvplivnejših v stranki Zelenih. V času rdeče-zelene koalicije med letoma 1998 in 2005 je bil zunanji minister.
Stranko Zelenih so v Zahodni Nemčiji leta 1980 ustanovili pripadniki različnih skupin: okoljevarstveniki, nasprotniki jedrskih elektrarn, mirovna gibanja, nasprotniki Nato pakta, nova levica, zagovorniki gibanja istospolno usmerjenih, zagovorniki uživanja prepovedanih drog, zagovorniki seksualne revolucije in boja proti patriarhalni družbi ...
Leta 1993 so se Zeleni združili s stranko Zveza 90 (Bündnis 90), ki je nastala po propadu komunizma v Vzhodni Nemčiji. Zeleni so veljali za stranko, ki je bolj levo od SPD. Prvič so se v bundestag prebili leta 1983. S tem je bilo konec dolgoletnega razmerja moči, ko so bile v bundestagu desetletja samo tri oziroma štiri stranke (CDU/CSU, SPD in FDP).
Zagovorniki pedofilije
Eden od ideoloških temeljev Zelenih je bilo tudi tako imenovano rušenje tabujev meščanske družbe. Kot so razkrili nemški mediji pred zadnjimi volitvami leta 2013, so v 80. letih znotraj stranke Zelenih delovale skupine pedofilov, ki so javno zagovarjale pedofilijo in si prizadevale za njeno dekriminalizacijo.
Zahteve po spremembi zakonodaje, ki je kaznovala spolne zlorabe otrok, so se tako znašle kar v petih deželnih programih Zelenih.
Levica
Sahra Wagenknecht in Oskar Lafontaine, par zasebno in politično. Ona prihaja iz nekdanje Vzhodne Nemčije in je navdušena nad komunizmom, on je nekdanji socialdemokrat.
Stranka Levica je nastala junija 2007 z združitvijo Stranke demokratičnega socializma (PDS) in levega krila SPD, ki se je odcepilo od stranke zaradi Schröderjevih reform na trgu dela.
Oblastniki iz časov enostrankarske komunistične vladavine
PDS je stranka nekdanjih vzhodnonemških komunistov, ki so pod pokroviteljstvom Sovjetske zveze s trdo roko vladali v komunistični Vzhodni Nemčiji med letoma 1949 in 1989.
Jedro volilne baze Levice so zlasti vzhodne nemške dežele oziroma t. i. nove dežele, ki so bile del komunistične Vzhodne Nemčije.
AfD
Frauke Petry je stranko AfD potisnila bolj v desno.
Alternativa za Nemčijo (AfD) je bila ustanovljena februarja 2013. Stranko so ustanovili nekdanji člani CDU, ki niso bili zadovoljni s politiko nemške kanclerke Angele Merkel glede evrske krize, saj so nasprotovali reševanju prezadolženih južnoevropskih držav z denarjem nemških davkoplačevalcev.
Najprej so bili protievrska stranka ...
Na nemških parlamentarnih volitvah jeseni 2013 je stranka pod vodstvom ekonomista Bernda Lückeja obtičala tik pod petodstotnim volilnim pragom.
Znotraj AfD je po volitvah 2013 vse večjo moč pridobivalo nacionalnokonservativno krilo, ki ga je vodila Frauke Petry. Ta je junija 2015 na čelu stranke zamenjala Luckeja.
... nato protimigrantska stranka
Potem ko je Merklova septembra 2015 odprla nemške meje za migrante in begunce, je AfD postala največji kritik politike odprtih vrat. Začel se je vzpon stranke in niz uspehov na deželnih volitvah.
8