Kako pristanete na seznamu teroristov

Amerika s svojo teroristično paranojo je precej bližje, kot se zdi. Tudi pri nas včasih v podpis dobite kakšne formularje, ki se v resnici nanašajo na dolgo sumljivo palico strička Sama. Denimo v bankah vam zelo radi v podpis dajejo formularje, s katerimi potrdite, da nimate vezi s terorističnimi organizacijami.

Kaj bi šele bilo, če bi bili v ZDA. Tedaj bi bil seznam potencialno sumljivih aktivnosti posameznika še daljši. Denimo FBI in ministrstvo za pravosodje sta začela s programom Communities Against Terrorism, Skupnosti proti terorizmu. Program, s katerim člane lokalnih skupnosti pozivajo, naj bodo pozorni na sumljive ljudi, potencialne teroriste, ki se lahko gibljejo po njihovi okolici.

Na letakih, ki jih delijo lokalnim skupnostim in zaposlenim v "rizičnih" panogah, recimo na letališčih, je seznam 85 sumljivih aktivnosti, ki jih lahko počne skriti terorist. Recimo zakriva ekran računalnika pred pogledi drugih. Ali ima na obleki svetle madeže, nakupuje v oddaljeni trgovini, kupi več mobilnih telefonov, se preveč znoji, rad igra paintball ali fotografira Kip svobode.

Seveda FBI poleg doda tudi, da ni rečeno, da je vsak, ki počne katero od neštetih stvari, v resnici terorist, a naj bodo še posebno delavci na letališčih pozorni na tako obnašanje in naj anonimno pokličejo to in to številko. Torej ste v ZDA le en telefonski klic stran od tega, da vas imajo zapisanega kot sumljivega teroristično aktivnega posameznika.

875.000 potencialnih teroristov In kaj lahko se nemudoma uvrsti na zdaj že razvpit seznam TIDE, Terrorist Identities Datamart Environment, seznam teroristično sumljivih posameznikov. Po poročanju Reutersa je bilo lani na ta seznam uvrščenih 875.000 ljudi. Še pet let nazaj jih je bilo le pol milijona. Seznam upravlja Nacionalni protiteroristični center in kot trdijo, da strogo zaupni seznam ni seznam za zasledovanje ljudi, temveč zbirka informacij o ljudeh z vsega sveta, za katere ameriške oblasti menijo, da so potencialni teroristi.

Eden od razlogov, da je število vpisanih posameznikov tako naraslo, je verjetno tudi to, da je nacionalni center izdal posebno 166 strani debelo knjigo z navodili, kako identificirati sumljivega posameznika in ga uvrstiti na seznam. Knjigo navodil je nedavno objavil portal The Intercept in tako je svetovna javnost prvič dobila vsaj droben vpogled v delovanje seznama.

Onemogočena potovanja Posameznik navadno sploh ne ve, da je vpisan na seznam. Največkrat to ugotovi, kadar želi potovati. Denimo ameriški državljan iz San Diega Ali Ahmed je leta 2010 želel poleteti v Kenijo, da bi spoznal svojo zaročenko. Toda pred tem se je ustavil še na romanju v Meko. Ko je od tam odletel v Bahrajn, da bi poletel proti Keniji, so mu onemogočili vkrcanje na letalo, češ da je na ameriškem seznamu terorističnih osumljencev.

Podobno se je zgodilo upokojenemu ameriškemu marincu Aymanu Latifu, ki sicer živi v Egiptu. Ko bi moral poleteti v ZDA na pregled zaradi v bojih z ameriško vojsko pridobljenih poškodbah, so mu v Kairu onemogočili vkrcanje na letalo. Je bil pač vpisan na seznam potencialnih teroristov. Ameriška vlada se namreč rada pohvali, da seznam deli z 22 državami po vsem svetu, ki jim pomagajo nadzorovati sumljive posameznike.

Zato je objava navodil vsaj delen vpogled javnosti v razmišljanje agencij ameriške nacionalne varnosti. Pri sestavi kriterijev je namreč sodelovalo kar 19 različnih vladnih agencij. Izkazalo se je, da so posamezniki uvrščeni na seznam glede na drobce pridobljenih informacij. Dovolj je že "razumen sum" in je posameznik potencialni terorist.

Pozor, terorist, pokličite FBI! Ko pa ste enkrat na seznamu, to vpliva na vse, od tega, da ne morete dobiti službe, potovati, do tega, da bo vsak policist za prometni prekršek v računalniku videl, da ste na seznamu TIDE. Pred dvema letoma je bivši direktor FBI-jevega centra za nadzor teroristov za CBS News opisal, kako policija uporablja seznam: "Zdaj tudi policisti na ulicah vedo, da imajo opravka s teroristi: ko ime vtipkajo v računalnik, se prikaže napis, vpisan na seznam potencialnih teroristov, pokliči FBI."

Osebe na seznamu so razdeljene v pet varnostnih kategorij, od nominirancev do tistih, ki so potencialni napadalci, "napredovanje" v višjo varnostno kategorijo pa odobri poseben odbor. Sprememba je navadno izvedena v 72 urah, velja pa, dokler "nevarnost ne mine". Navadno to velja do smrti, mnogokrat še dlje, saj so na seznamu še vedno tudi umrli posamezniki, saj še vedno preverjajo ljudi, s katerimi bi bili lahko povezani.

Razumen sum brez dokazov Zanimivo je, da za "razumen sum" ni potreben noben konkreten dokaz ter da med namige, da je nekdo potencialen terorist, spadajo tudi objave na Twitterju in Facebooku. Poleg osumljenca so na seznam nemudoma uvrščeni tudi njegovi družinski člani in prijatelji, pač vsi, s katerimi se je družil, ima njihove številke v imeniku mobilnega telefona ali so njegovi prijatelji na Facebooku.

Ko je posameznik uvrščen na seznam, agencije o njem lahko zbirajo podatke. Pa to niso le podatki o letu rojstva, temveč vse od prstih odtisov do seznama knjig, ki si jih je sposodil v mestni knjižnici, receptov za zdravila, podatkov na čipih hišnih ljubljenčkov, vseh podatkov, ki jih pustijo elektronske kartice od točk v trgovinskem klubu do milj za letalske polete. Prav tako sledijo internetnim profilom in mobilnim telefonom posameznika, celo fotografijam, ki jih nalaga na prenosnike. Zbirajo tudi biometrične podatke o vseh, ki so z osumljenim posameznikom potovali. Vse te informacije se nalagajo v TIDE.

S seznama le kot špiclji Eden od načinov, kako FBI uporablja seznam, je tudi, da ljudi, ki so na seznamu, novačijo kot informatorje. Denimo 30-letni Američan afganistanskega rodu Naveed Shinwari je bil leta 2012 na zaslišanju FBI v zvezi s potovanjem v Afganistan na svojo poroko. To, da je zaradi tega na seznamu osumljenih teroristov, je izvedel, ko se ni mogel vkrcati na letalo, s katerim bi v Kanado poletel na intervju za službo. FBI mu je na zaslišanju predlagal, da naj jim ponudi informacije o sumljivih posameznikih v njegovi skupnosti v Omahi, oni pa mu omogočijo dobiti službo. Shinwari jih je namesto tega tožil in vse povedal novinarjem Guardiana.

Problem s seznamom je tudi v tem, da je z njega skoraj nemogoče biti izbrisan. Četudi denimo s tožbo na sodišču posameznik dokaže, da ni terorist, to ne pomeni, da ga bodo res zbrisali s seznama. Edina možnost, da vas izbrišejo oziroma da vam seznam ne greni več življenja, je, da postanete informator FBI.

Dejanski teroristi niso na sezamu Na leto zavrnejo le kakšen odstotek nominacij na seznam, kar pomeni, da so na seznam uvrščeni tako rekoč vsi, za katere velja "razumen sum". Ker ta ni definiran, je v rokah agentov, da se odločijo, kdo je sumljiv in kdo ne. Prav tako ni znano, ali obstajajo kategorije ljudi, ki jih bolj preverjajo, denimo, ali so to vsi jemenski moški v letih za služenje vojaškega roka ali kar vsi muslimani.

"Namesto da bi vlada naredila seznam dejanskih teroristov, je omogočila ogromen nekontroliran sistem, ki temelji na predpostavki, da bi posameznik mogoče lahko v nedefinirani prihodnosti izvedel teroristično dejanje," je za Intercept dejala Hina Shamsi, članica Ameriške organizacije za človekove pravice ACLU: "Vlada skrivaj in brez dokazov na črni seznam uvršča ljudi in jim hkrati onemogoča, da bi dokazali svojo nedolžnost."

Nedavno so ugotovili, da kar 15 odstotkov posameznikov, ki so bili po podatkih FBI dejansko vpleteni v teroristične akcije, ni bilo vpisanih na seznam teroristično sumljivih ljudi.

Nihče še ni podal podatka, koliko jih je na seznam vpisanih pomotoma.