Slovenec v tujski legiji: O ubijanju se ne sprašuje

V knjigi Borci brez preteklosti, ta je lani doživela že svoj drugi ponatis, opisuje svoje dogodivščine prvih petih let službovanja v tujski legiji. Z osebno izpovedjo v literarni obliki predstavlja svojo plat zgodbe, s katero želi ovreči zakoreninjeni mit, da je tujska legija leglo morilcev, posiljevalcev in kriminalcev. Kot pravi, gre, metaforično gledano, za priznane in vrhunsko dresirane pse. Govorice o grozotah znotraj legije zanika, čeprav fizično nasilje razume kot najboljši način discipliniranja.

Robert Markuš, ki z ženo in tremi otroki živi v Franciji, je v pogovoru za Planet Siol.net spregovoril tudi o tem, zakaj se legionarja ne sprašuje, ali je v svoji karieri ubijal, kaj ga je gnalo v elitno enoto padalcev, pa tudi o svojem začasnem legionarskem imenu in "predupokojitvi".

Ali ste v tujski legiji podpisali kak dokument o molčečnosti?

Ne. V legiji ni nič skrivnostnega.

Zakaj potem taka fama okrog nje?

Zaradi močne komunistične antipropagande, s katero so naše fante zastraševali, da se ne bi bolj množično odločali za vstop v legijo. Govorilo se je, da te tam čaka smrt.

Ko ste 19. julija 1993 sedli na vlak za Marseille, ste domačim napletli zgodbico, da vas v Franciji čaka služba voznika. Kakšen je bil njihov odziv, ko so izvedeli resnico?

Mit o legiji je tako globoko zasidran, da je težko razložiti, kaj je res in kaj ne. Vsak ima svojo iluzijo. Ko sem prišel na prvi dopust v Slovenijo, me je tudi lastna mati prepričevala, naj se ne vračam, ker me v legiji čaka smrt.

Kakšne spomine imate na dan odhoda?

Spomini počasi bledijo. Takrat se mi je nakopičilo ogromno stvari. Propadli zakon, kriza v Sloveniji, masovna odpuščanja, propad tovarn, črne liste, neprestani pritiski.

Vzeli ste neplačan dopust in šli.

Ja, nisem imel kaj izgubiti. Nisem želel garati zgolj za preživetje, življenje sem raje postavil na kocko. Vzel sem neplačan dopust in se skupaj s prijateljem, nekdanjim podčastnikom v JLA, ki v Slovenski vojski ni dobil zaposlitve, odpravil v Francijo. Omenjeni kolega je pozneje dezertiral.

Je bilo to poskusno ali ste imeli povsem resne namene?

Povsem zares. Vedeti morate, da pogojev v legiji nisem niti poznal. Ni bilo tako kot danes, ko vse informacije zlahka najdeš na spletu. Vedel sem le, da morava s kolegom priti do Marseilla. Tam sva odšla na žandarmerijo, kjer so naju napotili naprej.

Koliko se je realnost v legiji razlikovala od vaših predstav?

Zavedal sem se, da gre za vojaško organizacijo z močno disciplino, nisem pa si delal nekih utvar, kar je še bolje, saj bi sicer lahko bil hudo razočaran. Tako kot so fantje razočarani danes.

Ker si vsi želijo postati Rambo in Terminator?

Točno. Radi bi bili terminatorji, nihče pa nič ne bi vložil v to. Fantje danes mislijo, da vse prileti iz zraka! To ni več joystick ali videoigrica.

Drži, da je sprejet le vsak dvanajsti kandidat?

Odvisno od navala in časovnega obdobja. Poleti je zanimanja precej manj.

Pa vpliv krize? Ja, ob padcu Berlinskega zidu je bil precejšen naval Poljakov, Čehoslovakov, Belorusov, Madžarov, Ukrajincev …

Je bilo v vašem obdobju veliko legionarjev iz nekdanje Jugoslavije?

Niti ne, je pa prevladovalo mnenje, da so Jugoslovani zelo priznani. Klicali so nas stari. Veljalo je, da smo vzdržljivi, pravi vojaki, da nismo mevže in da ne povzročamo težav.

Kaj je bilo v fazi urjenja najbolj zahtevno?

Vsako urjenje je bilo po svoje zahtevno, a vseeno izvedljivo. Na vse, tudi maratonske pohode, se pripravljaš postopoma in ne gre za nek brutalni šok.

Kako ste gledali na discipliniranje oziroma tako imenovano zategovanje vojaka? V knjigi pišete, da so legionarji, metaforično gledano, priznani in vrhunsko dresirani psi.

Meni se discipliniranje ni zdelo nič posebnega. Zavedal sem se, da bo disciplina stroga, a še največ preglavic mi je povzročalo nepoznavanje francoskega jezika. Ob prihodu v legijo nisem znal reči niti dober dan.

Kaj pa fizično obračunavanje nadrejenih s podrejenimi? To ne more biti ravno normalno.

Če želite imeti strukturo fantov, ki bodo predstavljali svetovno elito, potem se mi zdi to normalno. Ne odobravam obračunavanja s hladnim orožjem, obračunavanje z udarci pa se mi zdi za vojaka normalno.

No, dogajalo se je, da so se vojaki v kasarno vračali pretepeni.

Tega ne odobravam, je pa dejstvo, da je ta metoda najboljša metoda. Poglejmo si primer osla. Če se ne premakne, ga je treba udariti. Ko sem bil desetar ali vodnik in je bilo treba fante kaznovati, se jih je kaznovalo, pretepal jih nisem.

Kakšne kazni ste jim naložili?

Kopanje jam, recimo …

V legiji so vam spremenili ime, postali ste Rychard Moros. Kako je s spremembo imen?

Legija se s tem na nek način zaščiti. Sicer vsakega kandidata preverijo prek Interpola, ampak v njihovi bazi so zabeleženi le težji prestopniki. Majhne ribe si v legiji še vedno lahko najdejo zatočišče.

Vendar pred leti ni bilo tako. Legija je veljala za leglo kriminalcev, težjih prestopnikov, posiljevalcev …

To je stvar preteklosti, saj je francoska oblast prestopnikom nekoč ponudila možnost, da namesto zapora kazen odslužijo v legiji. Torej sedem let zapora ali pet let legije. Precej se jih je s tem sprijaznilo, saj so se izognili zaporu, pa še zaslužili so zraven. Te fante so v primeru dezerterstva res iskali, saj so tehnično služili kazen.

Kako dolgo legionar nosi lažno ime?

Leto in pol, vendar se to ne izvaja več, saj je v navzkrižju z zakonom. Predstavljajte si, dobili smo francoski potni list z lažnim imenom. Se pravi pravega, a vendarle ponarejenega.

Ampak od lažnega imena se vendarle niste povsem poslovili. V e-naslovu ga imate še vedno.

Ja, v štirih letih sem se ga navadil.

Kdaj ste dobili francosko državljanstvo?

Po sedmih letih. Ko so mi vrnili identiteto, sem prošnji za državljanstvo moral priložiti tudi dokumente o plačevanju davkov. Ker jih nisem plačeval sproti, sem takrat plačal okrog 22 tisoč frankov in kazen.

Kakšen je bil vaš mesečni dohodek? V javnosti kroži podatek o 1150 evrih.

Različno, na misiji v Djiboutiju, kjer sem delal dve leti, okrog štiri tisoč evrov.

Ko ste se specializirali, ste se odločili za padalski polk, zanimivo pa je, da prej niste še nikoli skočili s padalom.

Tudi z letalom še nisem letel.

Torej zaradi elitizma?

Ja, padalci so v vsaki državi elita. Poleg tega je padalski red francoske legije tujcev najbolj odlikovan del francoske vojske.

Kakšno je bilo vaše delo na misijah?

Odvisno, če gre za ohranitev miru, je važno le, da pokažeš svojo prisotnost. V Čadu je bila naša misija patruljiranje na jugu države, kjer je mrgolelo upornikov.

So območja delovanja legije nekdanje francoske kolonije?

Ja, ali države, kjer imata interes ali Francija ali Združeni narodi. Kosovo, Bosna, Afganistan, sodelovali smo tudi v prvi zalivski vojni.

Kot vse drugo se tudi legija spreminja. Tako je recimo vaša zaobljuba vsebovala stavek Naloga je sveta in jo izvršuješ do konca za vsako ceno!, danes pa je "za vsako ceno" nadomestila besedna zveza "v okviru mednarodnih sporazumov". Kako je s tem?

(V francoščini začne recitirati zaprisego.)

To je zgolj formalnost. Razumeti morate, da v izrednih razmerah vsak rešuje le lastno rit in ga prav malo briga za razne konvencije. To je le v filmih, realnost je povsem drugačna. Seveda pa je zgodba drugačna, ko se v njej znajdejo civilisti.

Ste imeli ob upokojitvi kakšne psihične težave?

Mislim, da ne (smeh), sem se pa zagotovo spremenil. Danes sem bolj samodiscipliniran, želim, da so stvari jasne. Vsaka stvar mora biti na svojem mestu.

Obstaja nenapisan dogovor, da se legionarja ne sprašuje, ali je v svoji karieri moral ubijati. Pa vendar, ali ste komu vzeli življenje?

Tega se ne sprašuje.

Ker?

Ker je to intimna stvar. Možno je, sprašuje pa se ne.

Ali drži, da se lahko legionar po 15 letih službovanja v legiji upokoji? Kdo vam plačuje pokojnino?

V mojih časih je bilo to 15 let, od reforme dalje je 17 let in pol. Prejemam nekakšno predpokojnino, ki ni stoodstotna, in poleg nje, razen na ministrstvu za notranje zadeve in ministrstvu za obrambo, lahko še vedno delam. Polna pokojnina me čaka šele od 65. leta dalje. Po sedmih letih in pol v legiji sem začel razmišljati o izstopu, a sem si na koncu premislil. Zavedal sem se, da se lahko, če zdržim še enkrat toliko, upokojim in bom preskrbljen do konca svojih dni.

V legiji je bil vaš moto Legio Patrio Nostra (Legija, naša domovina, op. p.). Kaj je vaša domovina danes?

V Franciji živim od leta 1993, navadil sem se na njihovo mentaliteto in način življenja, a vseeno se z družino nameravamo vrniti v Slovenijo. Pri Lenartu bomo zgradili hišo. Če bi gledal le na otroke, potem bi ostali v Franciji, sicer pa imajo francosko državljanstvo in če bodo želeli, se v Francijo lahko še vedno vrnejo. Z znanjem francoskega jezika so jim vrata odprta marsikje.

Tudi v tujski legiji?

Upam, da ne.

Ne?

Kruh, ki sem ga jaz služil, ni lahek, se je pa obrestoval.