Četrtek, 26. 3. 2020, 4.05
4 leta, 1 mesec
Kakšen bi bil rezultat močnega potresa v Ljubljani?
Potres, kot je bil zagrebški, bi močno prizadel tudi Ljubljano
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,30
15
Močan potres, kakršen je v nedeljo stresel hrvaško prestolnico Zagreb, bi tudi v Ljubljani pustil podobne posledice, pojasnjuje Marjana Lutman iz Zavoda za gradbeništvo Slovenije.
Nedeljski potres v Zagrebu je imel magnitudo 5,3, dobre pol ure pozneje je Hrvaško stresel še potres z magnitudo 5, tresenje tal pa smo čutili tudi v Sloveniji. Na številnih stavbah v hrvaški prestolnici je potres pustil hude poškodbe, odpadali so omet in zidaki, pred stavbami pa so bili številni poškodovani avtomobili.
O potresu v Zagrebu. Video: Planet TV
Podobni prizori bi bili ob enako močnem potresu tudi v naši prestolnici, ki je najbolj potresno ogrožena v Sloveniji, pojasnjuje Marjana Lutman, vodja odseka za stavbe in potresno inženirstvo na Zavodu za gradbeništvo Slovenije (ZAG).
"Slovenija in Hrvaška imata podobne stavbe, kar je posledica življenja v istih državah v daljšem časovnem obdobju," pojasnjuje Lutmanova.
V Ljubljani bi 60 tisoč ljudi potrebovalo premestitev
Kot izhaja iz ocene ogroženosti Slovenije zaradi potresov iz leta 2018, bi ob podobno močnem potresu v Ljubljani (med intenziteto VII in VIII v epicentru po evropski potresni lestvici EMS) začasno premestitev zaradi zrušene oziroma močno poškodovane stavbe potrebovalo okrog 60 tisoč ljudi.
Katere so najbolj nevarne stavbe?
Najbolj nevarne oziroma ogrožene so ob sedmih stolpnicah, ki bi jih bilo najbolje porušiti in na novo zgraditi, stavbe v starem središčnem jedru, ki predstavljajo velik del naše stavbne dediščine, in pa visoke zidane stavbe, ki so bile projektirane in grajene v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja, pred uveljavitvijo prvega Pravilnika za potresno odporno gradnjo iz leta 1964, opozarja Lutmanova.
"Ne glede na spomeniško zaščitenost so bile v zadnjih 30 letih, nekatere celo prej, prenovljene in pri tem znatno spremenjene. Pri mnogih so se pritličja spreminjala v trgovine z velikimi izložbami, zaradi česar so odstranili veliko nosilnih zidov, ki so ključni za prevzem potresne obtežbe," težave in nevarnosti starih stavb v mestnem središču opisuje Lutmanova.
Nad odprtinami so se sicer vgrajevale traverze oziroma betonske preklade, vendar te niso nadomestilo za odstranjene zidove. Prav tako so mnogokrat ob prenovah lahke lesene strope nadomeščali s težjimi ploščami iz armiranega betona, v mansardah pa so jih preuredili v številna stanovanja.
"Vsa ta velika dodana masa bi med potresom zanihala in v zidovih oslabljenega pritličja povzročila velike potresne obremenitve. Žal zidovi mnogih starih stavb pri prenovi niso bili sistematično utrjeni – bodisi z injektiranjem in oblaganjem z armiranimi ometi," opozarja Lutmanova.
Nevarne stolpnice:
Nevarne stolpnice, ki jih po raziskavi ZAG ni mogoče nikakor dodatno potresno utrditi, da bi bile bolj varne, in jih je najbolj smiselno porušiti: Štefanova 15, Hrvatski trg 2, Rozmanova 2, Pražakovova 6 in Cigaletova 8, Sketova 6 in Grablovičeva 32.Zadnjih dveh sicer ne bi bilo treba porušiti, vendar bi bil postopek le 800 tisoč evrov cenejši od nadomestne gradnje, ob tem pa bi bilo treba med sanacijo izseliti vse stanovalce.
Skupno je bilo v raziskavi zajetih 15 stolpnic, osmim od njih pa bi lahko z zunanjo utrditvijo močno izboljšali potresno varnost. Ta bi bila po posegu primerljiva z novogradnjami, strošek pa je ocenjen na 4,4 milijona evrov na stolpnico.
Nevarna je tudi stavba ob Tromostovju
Med nevarne stavbe v središču mesta spada tudi stavba na Wolfovi ulici 1 v neposredni bližini Tromostovja, včasih znana pod imenom spodnja Nama.
Njen lastnik je Federico Pignatelli (prek podjetja Eurocapital Partners Estate), sin italijanske princese Doris Mayer, ki je naročil oceno potresne varnosti. Kot je zapisano v poročilu, je stavba iz leta 1937 izrazito neodporna na potres, sanacija pa se ocenjuje kot velik poseg v obstoječi objekt.
Še nekaj odgovorov
Kaj je razlog slabe protipotresne varnosti določenih stavb? Materiali, ki so jih uporabili, ali način oziroma tehnika gradnje?
Pri gradnji stavb so v zgodovini uporabljali tradicionalne tehnike in lokalno razpoložljiva gradiva. To so bili kamen in apnena malta za zidove, opeka za oboke in les za strope in ostrešja. Stavbarski mojstri so se držali pravil, ki so se jih naučili, tako glede potrebnih debelin zidov in omejitev glede višine stavb, zelo dobro pa so znali poskrbeti za povezanost konstrukcije. Uporabljali so preproste vezne elemente, ponekod lesene, pozneje železne.
Ti elementi so namenjeni zagotavljanju celovitosti stavb med potresom oziroma preprečevanju ločevanju in delnih porušitev zidov. Te zgodovinske stavbe so prestale marsikateri potres v zgodovini in bi bile sposobne prestati tudi prihodnje potrese, seveda ob primernem vzdrževanju in po eventualnih oziroma priporočenih utrditvah. Znane so namreč tehnike utrjevanja, s katerimi se staremu kamnitemu zidovju poveča nosilnost, stavbam pa zagotovi potrebno celovitost.
Za mnoge od teh stavb se je s prenovami, ki so opisane pri prvem vprašanju, potresna ogroženost znatno povečala. Te prenove so se v mnogih primerih izvajale ob znanih zahtevah predpisov, da se potresna odpornost ne sme zmanjšati, vse v želji ugoditi investitorjem za pridobitev dodatnih stanovanj v mansardah in privlačnih izložb v pritličjih starih mestnih središč.
Gradnja visokih zidanih stavb, med katerimi izstopajo stolpnice, pa je bila izziv za tedanje državne investitorje. Postavljeni cilji so od gradbenih inženirjev in gradbene industrije zahtevali iskanje vseh mogočih inovativnih metod gradnje, kombinacije materialov različnih trdnosti na način, da bi bili vsi materiali optimalno izkoriščeni. Pa vendar se je ponekod izkazalo, da potrebnih trdnosti niso mogli doseči, saj cementa ni bilo dovolj ali pa nove tehnike gradnje niso dale ustreznih rezultatov.
V poznih petdesetih letih gradbeni inženirji, projektanti statike, tudi niso imeli take računalniške opreme, kot je za analizo konstrukcij na voljo danes. Najpomembnejši vzrok nizke potresne odpornosti teh stavb pa je ta, da je bila vodoravna potresna obtežba, ki so jo zahtevali tedanji gradbeni predpisi, minimalna. Znašala je zgolj dva odstotka teže stavbe, medtem ko se danes za take stavbe zahteva od 10- do 20-krat toliko.
Kakšna je protipotresna varnost novogradenj v Ljubljani?
Pri projektiranju novih stavb je od leta 2008 obvezna uporaba evropskega standarda Evrokod 8, ki zahteva bistveno večjo potresno odpornost od prej veljavnega pravilnika iz leta 1981.
Če je bil pri projektiranju in izvedbi dosledno upoštevan, nas za te stavbe ne sme skrbeti. Žal pa se v praksi mnogih določil Evrokod 8 ne upošteva dosledno. Kljub razpoložljivi računalniški opremi se računski postopki ponekod pretirano poenostavljajo.
To je še posebej problematično v primerih, ko so želje investitorjev in arhitektov v nasprotju z osnovnimi pravili potresno odpornih konstrukcij – da so konstrukcije pravilne in enostavne, da na primer stebri potekajo od temeljev do vrha v isti navpični liniji in ne da so stebri v vsaki etaži na drugem mestu.
Težave se lahko pričakujejo tudi pri stavbi, pri kateri nadstropje z večjim previsom sega prek gabarita v pritličju, ne da bi bili vogali podprti s stebri v pritličju. Po odpravi obveznih revizij projektov morebitne napake v projektu niso odkrite ali pa so ugotovljene prepozno.
Mnoge nepravilnosti opažamo tudi pri gradnji: pri zidanih stavbah se na primer zidne vezi izvajajo neustrezno, se prekinjajo ali pa se sploh ne izvedejo. Zaradi zahtevnosti se v mnogih primerih opusti izvedba poševnih armiranobetonskih vezi na vrhu zatrepnega zidu v mansardi.
15